Zaznamovala sta svet
Ko je bil izvoljen Janez XXIII., je bilo splošno mnenje, da zaradi svoje starosti ne bo vladal dolgo in bo le prehodni papež. Vendar je med svojim petletnim pontifikatom prvič v zgodovini Cerkve imenoval nove kardinale iz Tanzanije, Venezuele in Mehike. Odločno se je zavzel, da ga ne imenujejo več njegova svetost, ampak preprosto papež. Zgodovinski dogodek je bil sklic II. vatikanskega koncila. V uvodnem govoru je 11. oktobra 1962 rekel: “Dragi otroci, slišim vaše glasove. Tukaj smo predstavniki z vsega sveta. Lahko rečem, da je danes celo luna prišla pogledat, kaj se dogaja… ” Svet je obstrmel, ko je videl dolgo kolono škofov v ornatih, ki se je ob začetku koncila pomikala v cerkev sv. Petra. Prvič so po televiziji pa tudi v tisku zakrožili posnetki škofov, ki so bili v sandalah, brez nogavic, nekateri celo bosi. Ko so se sprehajali po Rimu, so nekateri bili zelo borno oblečeni in njihovi talarji so bili zelo zmečkani in ponošeni. Tudi intervjuji so bili sila zanimivi. Neki škof iz Afrike je odgovoril, ko so ga vprašali, kaj bo predlagal novega: “Sem škof 20 let, vse svoje škofovstvo sem posvetil vzreji krav, drugače bi moji ljudje pomrli”! Drugi je povedal: “Moje ljudstvo živi v kameni dobi, kaj naj predlagam? Sem pa srečen, ko vidim te svoje sobrate srečne, in zadovoljen, z željo, da bi vsi nekaj doprinesli v Cerkev… ” Na dan je prišla beseda aggiornamento – posodobitev. Vendar ne za vsako ceno, ampak za ceno, da bi sodobni človek lažje prišel do Boga, da bi mu ta ne bil več tako oddaljen …
O Janezu Pavlu II. bi lahko kaj več povedal. Spomin mi poroma v Krakov, kjer sem ga kot tedanji študent videl vsaj dvakrat, kako je skočil s še vozečega tramvaja – ni počakal, da bi se ta ustavil, in odhitel dalje … Znanec mi je rekel: “Temu našemu kardinalu se vedno mudi, čeprav pride vedno o pravem času”. Leta so tekla in spominjam se, da sem bil tedaj, ko so razglasili njegovo izvolitev, na vrhu Prisojnika. Ko sem prišel v Erjavčevo kočo, so mi rekli: “Ti si rekel, da bo naš človek! – Vidiš, da si imel prav – je SLOVAN”! Vse mogoče zgodbe in dogodivščine so tudi o njem zaobkrožile svet. Spominjam se, kako sem se zdrznil, ko so po televiziji pri dnevniku pokazali atentat nanj. Njegova potovanja so bila izredna. Prijatelj je pel psalm pri njegovi maši v Stožicah v Ljubljani. Koliko je bilo njegovih okrožnic in kako so bili mučni trenutki, ko smo ga gledali bolnega in betežnega zadnje leto življenja..! Voditelj Cerkve v osebi moža bolečin! Ker pa je tudi papež v Božjem načrtu, ne moremo mimo dejstva, da je imel veliko vlogo pri padcu berlinskega zidu in s tem tudi pri zlomu komunistične diktature. O vsem tem bomo lahko še marsikaj izvedeli, ko bodo odprti arhivi iz tistega časa.
Oba papeža sta zaznamovala tudi naš čas, saj smo živeli z njima, čeprav daleč proč. Verni smo bili vedno s papežem dnevno povezani in to misel bi rad osvežil. Papež ni neka daljna bajeslovna osebnost, ampak človek časa, v katerega ga je postavila Božja previdnost, kljub najrazličnejšim takšnim in drugačnim zgodbam pa tudi spodrsljajem, ki jih zasledimo v vodstvu katoliške Cerkve.
Vedno smo se zavedali, da je Cerkev skupnost grešnih, pa tudi svetih oseb. Brez teh dveh človeških polov bi bila to neka ustanova, ki bi v sebi imela samo človeški, ne pa tudi Božji temelj. Cerkev nosi v sebi hrepenenje po odrešenju, tega hrepenenja pa ne moremo doseči z materialnimi dobrinami. Prava človekova moč se skriva v njegovi duhovno-duševni stabilnosti. Cerkev je duhovna mati ne samo našega slovenskega naroda, ampak katerega koli naroda, zato je negativiziranje Cerkve kot tudi papeža samega zelo nevarno za vsak narod, tudi naš slovenski, saj je prav Cerkev sestavni del narodove – tudi naše slovenske – zgodovine. Na to velikokrat tudi naši zgodovinarji pozabljajo! Ker pa papež vodi človeštvo k veri v Boga, ne v verovanje v kakšno zlato ideološko tele, potem ni treba veliko, da spoznamo njegov pomen. Tega ima tudi danes in bo imel vedno! Nova sveta papeža sta pripadala našemu času, čeprav že rahlo odmaknjenemu, pa vendar je nanju spomin še kako svež.
