Zaživel je Jambor!

Po osmih letih je spet izšlo glasilo Slovenske zamejske skavtske organizacije Jambor, in sicer “iz želje in potrebe, ki jo je opazilo deželno vodstvo SZSO”, je v uvodniku zapisala glavna urednica Lucija Tavčar. Z njo smo se pogovorili o zasnovi in ciljih podviga, ki gleda naprej ter obenem povezuje več generacij zamejskih skavtov.

Kateri so cilji in želje vodstva?
Člani vodstva so opazili, da družba, v kateri živimo, na splošno zelo malo ve o tem, kaj se dogaja v organizaciji. V naših glavnih medijih ni vse zabeleženo. Krajše zapise ali fotografije smo objavili po Facebooku, prek drugih omrežij je prišla na dan potreba po večjem komuniciranju. Pa tudi voditelji so pri pripravi sestankov in drugih srečanj večkrat naleteli na potrebo po primernem gradivu. Živa je bila tudi potreba po komunikaciji s starejšimi skavti in starši, ki jim morda težko razložimo, kaj delamo; toliko bolj, če sami niso bili skavti. Metodologija se v bistvu ni spremenila, kak praktičen prijem pa ja, kar ni vedno lahko predočiti staršem. Med drugim želimo tudi vzgajati mlade, da bi sami poročali o dogodkih. Pisanje poročil po taborih in drugih dejavnostih je tudi posebno sredstvo za samoanalizo, za to, da pregledamo, kaj smo naredili in česa ne.

Jambor je za skavte pomemben simbol. Med drugim je “stičiščna točka…”
Nikjer nisem našla, kako so se v začetku odločili za to ime, toda sklepam, da bi razlaga lahko bila prav takšna. Za vse, ki smo skavti, je jambor močan simbol: tabor ni do konca postavljen, dokler ni jambora; tudi dejavnosti se ne začnejo, če jambor ne stoji; na jamboru je križ, pri jamboru imamo zbor, tam uradno začenjamo in končujemo dan. Mislim, da je simbol, ki lepo odgovarja temu, kar glasilo želi biti: naj bo kot jambor, ki nam je v oporno in stičiščno točko, hkrati pa opozarja širšo skupnost, da na travniku ob njem se nekaj dogaja, da tam so skavti.

Ti si glavna urednica. Kdo so drugi člani uredniškega odbora in glavni sodelavci?
Odgovorni urednik je Andrej Maver, ki je to bil že pred osmimi leti. Druge urednice, s katerimi se redno srečujemo in snujemo glasilo, so Metka Šinigoj, Alenka Cergol in Barbara Fužir. Uredništvo torej sestavljajo dekleta, vsa smo s Tržaškega, zaradi česar smo že naletele tudi na kritike (se posmeje; op. p.). Da bi uravnovesile, smo poskrbele, da imamo več moških sodelavcev, in to tudi iz Goriške. Sodelavci so Simon Peter Leban in Matej Kos, odgovorna za poročanje o goriški oz. tržaški mladinski pastorali, pa še Andrej Černic za klan, Jadranka Cergol za članke o filozofiji skavtizma, Majda Cibic za odrasle skavte in Slavica Radinja za volčiče. Sicer pa ni rečeno, da bodo omenjeni vedno pisali; včasih bodo le poskrbeli, da najdejo koga drugega.
Tudi paginacija je bila trd oreh. Imamo Petro Debelis, ki to študira, kar je super! Živimo pač v družbi, ki privilegira podobe in vizualne medije; iz niča postaviti na noge revijo je bilo kar dolgo delo, ki je med drugim potekalo pretežno preko Skype-a, zaradi česar je bilo še težje. Navsezadnje nam je uspelo najti dober in privlačen format, ki ga bomo verjetno še nadgrajevali. Težko je bilo tudi čim bolj nazorno upodobiti strukturo, najti primeren slog za rubrike, didaskalije, naslove, imena avtorjev itd. Mislim, da je Petra našla zelo dobre rešitve. Imamo tudi lektorsko ekipo: glavna lektorica je Nina Pahor; ker pa je gradiva res dosti in se te stvari ponavadi počenjajo zadnji trenutek, imamo na srečo v uredništvu in med sodelavci kar nekaj slovenistk, ki so si razdelile besedila v skupni rabi in popravljale kar v “spletni shrambi”. To delo je torej danes povsem drugačno kot nekdaj!

Kolikokrat letno nameravate izdajati glasilo?
Naš namen je, da bi ena številka izhajala januarja, ena maja, eno pa bi posvetili izključno poletnim taborom; izšla naj bi okvirno septembra oz. oktobra.

Kakšna je bila zgodbe te prve številke oživljenega glasila?
Do nje je prišlo, ker je Alenka, kot članica prejšnjega deželnega vodstva, prevzela pobudo in začela iskati sodelavce za novi Jambor. Deželno vodstvo je takoj pomislilo še na Metko, Barbaro in mene, ker rade pišemo oz. imamo več izkušenj na tem področju. Prvič smo se sestale konec novembra dokaj neformalno doma pri Barbari v Nabrežini. Z “viharjenjem možganov” smo iskale nove ideje, kako bi strukturirale revijo, da bi odgovarjala različnim potrebam: po eni strani tej, da bi vključili vse veje, da bi sodelovali tako aktivni kot nekdanji člani, hkrati pa, da bi tudi metodološko odgovarjala potrebam in bila v oporo voditeljem. Revijo začenjamo z duhovnostjo: prispevek naj bi vsakič zaupali komu drugemu. Spremljali bomo mladinsko pastoralo, čeprav ne nujno vsakokrat. Rubriko smo namenili odraslim skavtom oz. voditeljem: po eni strani imamo prispevek o filozofiji skavtizma, po drugi pa zgodbe oz. spominske zapise. Vsaka od treh vej ima rubriko s svojim geslom: služiti, vedno pripravljen in kar najbolje. Vsaka od teh rubrik ima nekaj prispevkov, namenjenih veji, in rubriko, namenjeno osebni rast, ki je v vsaki veji drugačna. Na koncu je “kratkočasnica”, kjer ne manjka priljubljena rubrika “Ipse dixit”. Za volčiče smo si med drugim zamislili neko jezikovno igrico, pa tudi rubriko o igračah iz odpadnega materiala. Na različne načine skušamo opozarjati na vrednote, ki so osnova naše vzgoje.

Je sedanji Jambor prvo glasilo, ki skuša združevati tržaške in goriške skavte?
Ko ga je pred osmimi leti urejala Alenka, je že vseboval kakšen prispevek goriških skavtov. Mislim, da se je deželno vodstvo v zadnjih letih zelo trudilo, da bi bolj povezali goriško in tržaško stvarnost. Še vedno so razlike, toda tako glasilo v tem trenutku je lahko lep korak naprej, da se skuša bolje delati po posameznih vejah na deželni ravni. Ne bi rekla, da je to prvič; raje bi dejala, da je to skupen projekt, ki ga želi uresničiti deželno vodstvo.
Imeti danes tako revijo je skoraj luksuz: organizacija ima težave z voditelji, mladi si vedno težje jemljejo čas za vodenje. Po drugi strani je to dober način, da “izkoristimo” osebe, ki nimajo časa, da bi vodile skupine, so pa še vedno rade zraven. Tako nam je uspelo ustvariti nekaj, kar, upam, združuje in lahko tudi navdušuje marsikoga.

Kje imate uredništvo? Kje tiskate?
Uredništvo imamo tam, kjer se pač srečujemo; doslej pretežno na Tržaškem, ker Barbara in Metka imata majhne otroke in se srečujemo pri njiju doma. Tokrat smo tiskali v Mozirju, od koder je Barbara, ki tam pozna neko tiskarno. Predračune bomo poslali še komu drugemu; danes je kar drago tiskati karkoli. Tudi zato je Jambor v notranjosti črnobel.

Imate dovolj sredstev za tak projekt, saj prva številka šteje kar 50 strani?
Za člane, ki plačujejo letno članarino, je Jambor brezplačen. Denar, ki je lani šel zanj, pa ni izšel iz članarin, temveč iz sredstev, ki jih deželno vodstvo namenja tiskovinam. V letošnjem letu se je vodstvo odločilo, da ne bomo več prejemali Skavtiča, ampak bomo ta denar vložili v Jambor. Neko glasilo ljudje berejo, če se v njem prepoznavajo: Skavtič ni žel pretirane pozornosti. Imel je prostor, namenjen tudi naši organizaciji, toda urednica našim prispevkom večkrat ni dala dovolj pozornosti, večkrat so izpadli.
Stroškov je kar precej. Opazile smo tudi, da je bila naklada prve številke (300 izvodov) prenizka, morali jo bomo povečati. Za odrasle skavte nameravamo vprašati neko minimalno naročnino, da vsaj krijemo stroške.

Našli ste tudi zanimiv način, kako spodbujati člane k pisanju.
Skavti skušamo delati vse skozi igro, to je načelo naše metodologije, ki si ga je zamislil ustanovitelj Baden Powell. Ko smo ramišljale, kaj bi naredile, da bi otroke privabile k pisanju, smo pomislile na tekmovanje: vsaka enota lahko pravično tekmuje z drugimi. Krdela, čete in klani imajo seveda drugačna merila. Volčiči imajo najnižjo omejitev znakov, pišejo lahko tudi skupaj, lahko tudi narišejo; od izvidnikov pričakujemo nekaj več, od klanovcev še več. Spodbujamo jih, naj se držijo osnovnega vodila poročanja s pomočjo petih K-jev; klanovci lahko napišejo tudi krajši komentar. Vsak prispevek šteje eno točko; enota, ki jih bo do konca leta zbrala največ, bo nagrajena z izletom: cilj bo odvisen od enote, ki se bo najbolje odrezala. Skušali bomo ovrednotiti domače kraje, v njih morda najti priložnosti, ki se jim skavti težje približamo, npr. kakšne jame, plezanje ipd.

Novo glasilo je tudi lep način povezovanja več rodov skavtov.
Sodelovanje med različnimi generacijami je težko, ker je vsaka imela svoje navade in svoj način gledanja. Upam, da bo v tem primeru tiskani medij olajšal to sodelovanje: tiskano besedo lahko vsakdo prebere, ob tem razmisli, tudi lažje spozna in razume drugo generacijo. Zgodbe SZSO-ja iz preteklosti so lepe in pestre, včasih jih premalo poznamo, če doma nimamo starejših skavtov. Med rednim delovanjem za take zgodbe žal ni dovolj časa.

Kako pa je z digitalnimi mediji SZSO?
Imamo spletno stran, ki je nekoliko zastarela oz. zamrla, ravnokar pripravljajo novo. Problem je pomanjkanje časa in energij. Digitalni mediji terjajo hitrost in stalno skrb za vnos novih vsebin. Z mobilnim telefonom na Facebooku je to mogoče, spletna stran pa zahteva več dela in časa. Tiskana revija, ki je zamišljena tako, da je berljiva ne glede na aktualnost kronike, ima prednost, da jo lahko snuješ nekaj mesecev in ne zastara tako hitro. Zato smo se odločili za tiskan medij. Poleg tega je za skavte, ki radi živimo v naravi, papir nekaj oprijemljivega in bolj priročnega kot pa digitalni medij. Glasilo v formatu PDF bomo še naprej nudili tudi po Facebooku; kdor bi želel ga prejemati po mailu, naj nam kar piše na naslov: jambor.szso@gmail.com! Na razpolago bo tudi na spletni strani in je odlična možnost za tiste, ki morda živijo daleč. Tako ga bodo lahko še naprej brali različni skavtski rodovi.

DD

Pogovor / Lucija Tavčar, glavna urednica glasila SZSO Jambor

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme