Kultura

“Zavezanost poeziji je v svojem bistvu zavezanost resnici, ki ni od tega sveta!”

“Zavezanost poeziji je v svojem bistvu zavezanost resnici, ki ni od tega sveta!”

Osrednja proslava ob dnevu kulture v tržaškem Kulturnem domu

Letošnja osrednja Prešernova proslava je potekala v nedeljo, 9. februarja 2020, v Kulturnem domu v Trstu v priredbi Sveta slovenskih organizacij, Slovenske kulturno gospodarske zveze in Deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino, ki letos praznuje dva pomembna jubileja, in sicer 75-letnico Radia Trst A in 25-letnico slovenske televizije. Bil je pomemben trenutek, ko so se lahko prisotni zaustavili in pomislili na vlogo, ki jo igrata radio in televizija v našem prostoru, kajti mediji so nepogrešljiv element pri gradnji jezika in narodne zavesti, in prav RAI v veliki meri skrbi za utrjevanje slovenskega jezika in kulture.
Dogodek ni pomemben le za slovensko narodno skupnost, ampak tudi za ustanovo, ki je toliko let neprekinjeno pozorna na različne lokalne realnosti in skupnosti, ki kulturno in družbeno bogatijo mesto Trst in našo deželo, je kot prvi govornik večera povedal direktor RAI Guido Corso, ki je prvi del svojega govora prebral v slovenščini. Mediji so po krajši krizi zopet pomembni in igrajo bistveno vlogo pri vrednotenju kulture v najširšem pomenu besede, in sicer pri širjenju umetnosti, znanosti, tehnologije, a tudi sožitja, bratstva in miru. V 75 letih delovanja je radio Trst A vedno dokazal, da je pravi kulturni pobudnik in kronist na vseh področjih slovenske narodne skupnosti v Italiji ter da je pomembna vez treh svetov: latinskega, slovanskega in germanskega. Radio je dosegel pomemben cilj pred 25 leti, ko je začela delovati slovenska televizija, in na ta način prekoračil meje. Direktor je na koncu naštel število izzivov, katerim gresta mesto in ustanova naproti in med katerimi je prav gotovo tudi konvencija za slovenske programe. Ta bo spadla 29. aprila in vsi si prizadevajo, da bi sensibilizirali deželne ter državne politične institucije, da bi se konvencija podaljšala za daljše obdobje.
Pisen pozdrav ob slovenskem kulturnem prazniku je poslal državni podtajnik pri predsedstvu ministrskega sveta s pooblastilom za informacijo in založništvo ter uresničitev vladnega programa Andrea Martella. Napisal je, da je območje Furlanije Julijske krajine, ki je stičišče več kultur, pravi vzorec in laboratorij za sožitje narodov, po katerem bi se morali zgledovati vsi. Preko takega sožitja moreta nastati avtentično evropsko državljanstvo in evropski duh, ki ju danes nujno potrebujemo, je poudaril.
V imenu Republike Slovenije je iz večnega mesta poslal pozdrav tudi veleposlanik RS v Italiji Tomaž Kunstelj, ki je napisal, kako sta kultura in jezik nedvomno ena najpomembnejših elementov naše skupne identitete – v domovini, zamejstvu in izseljenstvu. In v tem duhu se posebej veseli vseh “naših” dosežkov na področju literature, založništva, gledališča ter vseh upodabljajočih umetnosti. Ti dosežki so znamenje slovenstva in naše pripadnosti slovenskemu narodnemu telesu, ki bistveno presega geografske meje Republike Slovenije. V zapisu se je spomnil tudi na pomembno obletnico požiga Narodnega doma in ne nazadnje, da bomo letos praznovali tu 30-letnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji po II. svetovni vojni.
Na slovesnem večeru, ki ga je povezovala Anastasia Cibic, je nato pred poslušalce stopil letošnji slavnostni govornik, pesnik David Bandelj, ki je podal svoje videnje o vlogi poezije v današnji družbi, ki je sicer marginalna, kot opaža, toda prepričan je, da lahko veliko pove in daje v premišljanje. “Odgovoriti na vprašanje, katero je pravo, primerno in zveličavno mesto poezije v današnji družbi, zveni sizifovsko, da ne rečem nesmiselno, saj če bi med poslušalci, ki ste danes tukaj, izvedli krajšo anketo o tem, kdo redno prebira poezijo, bi bil rezultat v najboljšem primeru omejen na občasno branje naših večnih klasikov. Redko kdo je namreč v družbi vztrajen bralec ne le klasikov, temveč tudi sodobnikov, ki bolj kot ostali merijo utrip kolektivne zavesti. Pripisovati torej poeziji katero koli možnost spreminjanja sveta ali družbe, je zaradi tega utopično, morda pa tudi nekoliko patetično. Da pa obstaja pred poezijo neki osnoven prastrah v sleherniku, je dejstvo, ki ga prej omenjene značilnosti potrjujejo, to pa zato, ker se zdi na prvi pogled poezija nerazumljiva večini, vsled tega, ker jezika ne jemlje v njegovi dobesedni ali preneseni funkcionalnosti, temveč v njegovi umetniški valenci, v kolikor privilegira njegovo zmožnost, da v človekovo zavest privre prek občutkov. Prav zaradi tega poezijo radi tlačimo v območje zasebnosti, lirike, izpovedi in se nam preveč ne ljubi premisliti o njenem realnem učinku na naše življenje, ki je konec koncev tudi javno, socialno in v najbolj žlahtnem pomenu besede politično. Tu pa zadnje čase primanjkuje več pristnosti, človeškosti in iskrenosti”. V nadaljevanju je Bandelj citiral Srečka Kosovela in pesem Stopil je pesnik mlad na Parnas, v kateri je predpostavljal aktivizem kot zavedanje, da je pesništvo za družbo pomembno in ga v svoji mladostni zagnanosti želi vzpostaviti kot temeljno držo umetnika. “Toda kaj naj z aktivizmom, če smo pesniki za družbo danes le folklora, obvezno šolsko interpretativno zdolgočaseno branje ali v najboljšem primeru lični okras kulturnim prireditvam, ko nam je včasih dana tudi beseda, morda na proslavi ob kulturnem prazniku … Poezija je v družbi torej sirota, ki nima možnosti, da bi sestopila iz svojega slonokoščenega stolpa, ker je največja naloga družbe prav ta, da jo tam obdrži. Tudi stric France, čigar spominu se danes klanjamo, je verjel, da je zavezanost poeziji v svojem bistvu zavezanost resnici, ki ni od tega sveta. In jasni opomin, naj se pesnik ‘spomni svojega stanu’, zveni kot opomin celotni družbi, naj za Božjo voljo začne enkrat upoštevati, da poezija ni le ludični divertissement, temveč prekleto resna zadeva, saj je to že Platon razumel, ko je rekel, da ‘v tem boju gre za veliko stvar, večjo, kot si misliš: biti dober ali slab’! Zato je tudi praznovanje slovenskega kulturnega praznika le brezpredmetni svečeniški efemerni obred, če ostalih 364 dni ne bo postala kultura, katerega pesništvo je eminenten glasnik, srž naših prizadevanj za napredek odnosov med nami, kvalitete in odličnosti, ki nas lahko trajno zaznamuje v zgodovinskem trenutku, ko sije na nas – evropske mrliče – temno sonce ignorance, egoizma, propada večnih vrednot, ki sta nam jih dala antični svet in judovsko-krščanska tradicija in jih zdaj zamenjujejo populistična gesla, ravno prav primerna splošni nerazgledanosti in omejenosti, ki je postala gonilo naših misli in dejanj”.
Družba in politika morata torej po mnenju pesnika bolj prisluhniti poeziji in dajati večjo pozornost pesniškim besedam kot tistim, ki spodbujajo sovraštvo, sejejo razdor, podpirajo dehumaniziranje. “Potreben je premik znotraj sfere družbe. Ki pa predpostavlja jasno zavedanje, da to ni kratkoročno načrtovanje, temveč dolgoročno vlaganje, kajti prav gotovo posamezen pesnik ne bo eden in edini pričevalec za resnico in edini, ki mu gre prisluhniti. Umetnost ustvarja posameznik za skupnost, zato je njen smisel v njeni vseobsegajoči totalnosti, ki zajema družbo vobče. Šele celota pesniških sporočil bo torej odkrila resnico o svetu, o njegovi sedanjosti, o njegovi preteklosti in o viziji nove prihodnosti.
Prava moč poezije je v tem, da prikazuje našo šibkost, zato da bi se iz svoje človeške ničnosti lahko povzpeli do višin neba”, je sklenil Bandelj.
Po končanih govorih se je pričela prireditev, ki je bila pravi sprehod po slovenski pesniški pokrajini ob slovenskem kulturnem prazniku, od Franceta Prešerna dalje, in si ga je zamislil avtor literarne predloge Miha Obit. Letošnja pesniška, glasbena, gledališka in plesna prireditev, ki jo je skrbno zrežirala Patrizia Jurinčič Finžgar, je nosila naslov “dokler veter ne menja svojega jezika”. Gre za izsek iz poezije Gustava Januša. Šlo je za pravi eteričen in poetičen dogodek, literarni sprehod s protagonisti, s katerimi so se gledalci “sprehodili po parku”, kjer so slišali marsikaj o slovenstvu in slovenski identiteti. Moški in dekle, ki sta ju igrala plesalca Nika Bagon in Miha Vodičar in skrbno pripravila občutene plesne prizore, se sprehajata po parku. Fant, preko glasov slovenskih pesnikov – od Franceta Prešerna do Edvarda Kocbeka in Srečka Kosovela mimo domačih Miroslava Košute, Aceta Mermolje in Marka Kravosa – ji skuša obrazložiti, kaj je njegova identiteta. Ženska, ki ga spremlja, pa mu odgovarja s svojega zornega kota in skuša moškemu predati in posredovati svoje občutke preko misli slovenskih pesnic – Marije Kostnapfel, Zore Tavčar, Alenke Rebula, Brune Marije Pertot, Marine Cernetig, Silvane Paletti. Pripovedovalec iz ozadja je bil Matija Rupel. Janez Beličič, Peter Gergolet in Marko Sancin so izposodili glas slovenskim pesnikom. Pevke Andrejka Možina, ki je med drugim poskrbela za izvirne glasbene točke, Kristina Frandolič ter Tamara Stanese so predstavljale ženske glasove. Na instrumente so celo prireditev spremljali Irene Ferro Casagrande, Peter Filipčič, Marko Jugovic in Tomaž Nedoh. Na platnu pa so se med pripovedjo vrstile dinamične slike, ki jih je pripravil vizualni umetnik Cosimo Miorelli.
Režiserka je s tem projektom izkoristila pravo priložnost, da se preko scenarija vsi lahko vprašamo (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

12.02.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!