Zavajanja
Odkar imata prijatelja Moreno in Tuuli doma jančka, ki počasi rase v ovčko, zagotovo vem, da trditev, da smo ljudje kot ovce, ne drži. Janček je pozoren, inteligenten, odpira plastične vrečke, raziskuje po stanovanju, ve za svoje ime, radovedno in zvedavo posluša naše pogovore in se pravzaprav vede kot razumsko bitje. Še pri maši se je nekako znašel in bil čisto miren, ko so ga za okras postavili k prazničnim jaslicam.
Ljudje smo veliko slabši od ovac. In nasedamo čisto vsem. Nič lažjega ni na tem svetu, kot je manipulacija množic. Otročje lahko.
Časopisov ne rada prebiram, vsaj teh poljudnih dnevnikov ne, ki zganjajo spektakel iz vsake nesreče in ne poznajo človečnosti in usmiljenja. Pa tudi njihova kulturna raven je zelo nizka. Včasih jih v kakem baru ob kavi preletim. Itak mi pokvarijo dan. Zadnjič sem nekje prebrala vest o psu, ki je padel v neko brezno. Pisalo je, da se je zgodilo na cesti za Matajur, v vasi Hlastra v sovodenjski občini. Nič posebnega, čisto nepomembna vest. Ko pa živiš v teh krajih, takoj razumeš, kako malomarno jo je pisec spravil na papir, ne da bi članek potem kdo korigiral ali preveril njegovo vsebino. Hlastra je lična vasica v občini Sv. Lenart, strma vijugasta asfaltna cesta, ki se vije do nje, pa ne pelje na Matajur. Nekje tam v bližini se konča, naprej peljejo samo makadamski kolovozi. Pa tudi sovodenjska občina je kar daleč stran, ravno ob vznožju Matajurja, če smo pikolovski. Morda še to ni bilo res, da so bili lastniki psa, ki so ga jamarji rešili iz brezna, najdene živali veseli. Bil je eden tistih številnih lovskih psov, ki ga ni bilo domov mesec dni, pa se nihče sploh vprašal ni, kaj je z njim. Primer, ki ga tu navajam, je sicer samo banalna nepomembna novica. Je pa preprost in nazoren dokaz, kako so mediji površni in nezanesljivi. Še več. Ko gre za veliko pomembnejše novice, znajo biti tudi manipulatorski, bralci pa smo neštetokrat nekritični in enostavno vsemu natolcevanju naivno verjamemo.
Ko opazujem ljudi in ko berem, kaj piše na socialnih omrežjih, vse bolj razumem, da nam javni mediji krojijo misli in vsiljujejo ideje. Poznam ljudi, za katere imaš, ko se z njimi pogovarjaš, občutek, da poslušaš odlomke iz krajevnega dnevnika. Iste besede, iste misli. Ponavljajo jih v nedogled. Nič svojega. Prenaporno bi bilo razmišljati. Vse lažje se je prilagajati množicam in vedeti in ponavljati, kar govorijo vsi. Pa čeprav gre za laž.
Ljudje novice prejemajo od vsepovsod. Stalno jim odzvanjajo v ušesih, berejo jih ob jutranji kavi, o njih razpravljajo v službi. Ko je preveč hrupa in besed, pa je vse manj misli. Hrup jih namreč preglasi. Ker smo utrujeni in je novic daleč preveč, smo se enostavno odvadili razmišljati. Prebrano in slišano vzamemo za resnično. Preverjati je danes pretežko, ker enostavno ne vemo, kako. In odvadili so nas, da bi bili kritični. Največ z zmedo. To, da novice sprejemamo in jih imamo za resnične, je predvsem v korist tistim, ki so na oblasti. Tistim, ki nam te novice posredujejo. Z namenom. Dovolj je nekaj slik, stavek, kratek članek ali naslov na vidnem mestu in že vsi ponavljamo, kar so nam zatrobili. Kot ovce nekako, ampak o ovcah sem že povedala, da se mi zdijo nekako bolj živahne in zvedave.
V prvih dneh letošnjega leta so postale primadona pisanih strani plastične ekološke vrečke. Te naj bi postale v Italiji obvezne s prvim januarjem, in to v vseh trgovinah in za vsa živila, ne samo za sadje in zelenjavo, kot se največ piše in govori v medijih.
Vik in krik, ki je nastal okoli teh ekoloških vrečk, ki naj bi bile po zakonu obvezno plačljive in bi jih morali trgovci obvezno zaračunati kupcem, je popoln absurd. Ne da branim uvedbo teh vrečk. Nasprotno, tudi trditev, da so te vrečke ekološke, se mi zdi popoln absurd. Ravno danes sem vzela eno v roke. Uvažajo jih iz Vietnama, ne vemo pa, iz katerih sestavin so izdelane. Ne vemo torej, s čim je pravzaprav v stiku naša hrana. Da so higiensko bolj varne od tistih vrečk, ki bi jih lahko prinašali od doma, in bi bile, denimo, lahko platnene in namenjene večkratni uporabi, prali pa bi jih v pralnem stroju, močno dvomim. Noro, da nam govorijo, da gre za naše zdravje, za higieno. Da bi bilo nevarno, da nekdo naloži pomaranče v vrečko in se nato pokesa ter jih da spet na polico. Gorje, tedaj, zaradi bakterij namreč. Kakšne bakterije, vendar! Naši predniki so živeli krepko čez osemdeset let, pa vsega tega mila, detergentov, razkužil in tople vode sploh poznali niso. Niti ekoloških vrečk za enkratno uporabo. In so bili čisto zdravi. Pokončni, delavni, samozavestni. Nas pa sta ta higiena in ta strah pred boleznimi popolnoma uničila. Lastnih rok se bojimo in stika s sočlovekom. No, saj se dobro spomnim, da je bilo pred leti, ko naj bi divjala neka ptičja gripa, ki je dejansko, če mene vprašate, obstajala samo v medijih, še rokovanje v cerkvi prepovedano. Pa blagoslovljena voda tudi.
In te bakterije, pred katerimi naj bi nas obvarovale te plačljive ekološke vrečke! Kot da bi sadje in zelenjavo pobirali roboti, ljudje brez rok. In potem pot, tovornjaki, letala, ladje. Vse to naj bi bilo čisto, brezmadežno. Sadje in zelenjava naj bi prihajala na police trgovin neomadeževana. Potem pa pridemo mi z rokami in domačimi vrečkami, na katerih in v katerih kar gomazi bakterij. Prosim, no, vsaj za norca nas ne imejte. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Suzi Pertot / Komu naj verjamemo?