Rubrike

Zaupanje, zavržena vrednota sedanjosti

Zaupanje, zavržena vrednota sedanjosti

“Za veliko stvari sem hvaležen svojim staršem. Ena od tistih, ki se mi danes posebej svetijo pred očmi, je njihovo zaupanje vame”. / (Če hočete, si lahko tu naložite datoteke PDF s tokratno prilogo. Op. ur.)
Datoteke pdf
stran 01
stran 02
stran 03
stran 04

V šolo so šli z menoj samo na prvi šolski dan, vsak dan odtlej pa sem – tudi preko glavne ceste – odhajal sam. Zaupali so mi, da bom znal skrbeti zase, da bom šel varno po poti do šole in spet nazaj, skratka, da mi bo uspelo tudi brez njihovega nadzora in pomoči.
Danes bi temu morda rekli brezbrižnost. Toda če danes prav dobro pomislim, potem razumem, da je odločitev, da mi zaupajo, da zmorem sam, spremljal velik strah in negotovost. Na cesti sicer ni bilo toliko avtomobilov, kot jih je sedaj, a jih tudi ni bilo tako malo, da bi lahko brez skrbi odkorakal čeznjo. Toda vseeno sem šel sam, brez njih, čeprav z njihovo popotnico: z zaupanjem. Ta njihov pogum mi je dal dragoceno življenjsko dediščino. Jemali so me resno, bil sem vreden zaupanja, zato sem začel zaupati tudi sam. Na istem neosnovanem temelju kot moji starši. Na moji odgovornosti, ki so mi jo gradili do mojega odhoda v šolo in ki bi jih lahko tudi razočarala, a jih ni. Zaupali so sebi, da so me naučili, kar je bilo treba, in zaupali so meni, da sem vse, kar je potrebno za mojo varno pot, razumel in naredil.
Na tej odgovornosti gradim tudi danes. Na odgovornosti ljudi, ki jim zaupam svoje besede, svoja dejanja, pomoč, vodstvo, ki jim zaupam praktično svoje življenje. Ko jim zaupam, se jim namreč na nek način izročim v varstvo, kar seveda vedno tudi nosi tveganje. Vsako zaupanje namreč vedno vključuje tudi možnost, da bo izigrano, zlorabljeno ali oropano. A ravno to je njeno največje bogastvo, saj gradi na veri v dobroto ljudi. In ravno to je tista stvar, brez katere ne jaz ne človek, ki mu zaupam, preprosto ne bi mogla. Moramo verjeti v dobroto ljudi, sicer bi živeli v stalnem strahu, brez svobode in brez odnosov. Človek, ki ne zaupa, je sam.
Seveda je spričo vseh razočaranj, ki smo jih doživeli v zaupanju osebam in institucijam, v našem času zaupanje še toliko težja vrlina. Težko verjamemo avtoritetam, ki vlečejo težke in napačne poteze, vedno težje zaupamo ljudem, ker slišimo o toliko skritih grehih, ki so jih storili v našo škodo. Toda osebno sem mnenja, da so se te napake in izguba zaupanja rodili že kar nekaj časa pred tem, namreč tedaj, ko smo kot družba nehali verjeti in zaupati vrednotam, ki so odločilne za skupno življenje, v dobroto, ljubezen, predvsem pa v odpuščanje. Verjamem, da so se prav na tnalu vsega tega rodile naše težke razmere, ki jih je težko rešiti, a jih je mogoče. Ko bomo spet začeli verjeti v dobroto ljudi in jim ravno zato začeli zaupati odgovornost, da lahko opravijo svojo edinstveno nalogo, četudi preko mnogih napak.
Verjetno boste rekli, da sem idealist, a če kaj potrebuje naša družba, potem potrebuje idealistov, ki ne bodo nehali verjeti v dobro v ljudeh. In ne bodo nehali zaupati, da jih skozi vse težko in hudo vendarle nosi Bog. On je temelj in učitelj zaupanja. Ker še vedno, da, tudi danes, verjame v ljudi. Gotovo ne brez osnove.
Marko Rijavec

(iz priloge Bodi človek!, 30.5.2013)

29.05.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!