Zastonj država

Na stopnicah (208)

Pred časom so se v Sloveniji vsi po malem norčevali iz enega od ministrov, ko je rekel, da je v Sloveniji zdravstvo zastonj; pa saj ga plačujemo s prispevki pri plači vsak mesec, so mu očitali. Da torej državna zdravstvena blagajna deluje v bistvu kot neke vrste (sicer obvezna) zdravstvena zavarovalnica z monopolom, kjer se nam premija odbija od plače. A takemu sistemu bi se državljan povsem upravičeno lahko uprl – krši namreč njegovo pravico, da si sam izbere zdravstveno zavarovanje, ki mu bo ustrezalo. Kakorkoli se morda lahko zdi naivno, moram tako po svoje g. ministru prikimati: zdravstvo je za državljane (skoraj) zastonj. Odbitek od plače je samo prispevek, ki zagotavlja vzdržnost državnih financ. In bi bilo verjetno bolje, če ga ne bi naslavljali z zdravstvenim oziroma socialnim prispevkom. Država nudi določene storitve državljanom brezplačno, ker prepoznavamo temeljne življenjske vrednote kot neprecenljive (človekove pravice, dostojanstvo, svoboda) in ker so po drugi strani temeljne danosti, ki jih država ima in je nad njimi suverena, torej teritorij, populacija in naravno bogastvo, državi predhodne. Ne gre torej za to, da bi država državljanom na neki način vračala iztrgano jim osebno lastnino in svobodo – in bomo državo tako nekako tolerirali kot najmanjši možen presek skupnih potreb in želja državljanov (kar se mi zdi, da je optika ZDA). Našo človeško skupnost, ki je v pomembnem smislu tudi skupnost nas državljanov, prepoznavamo kot ključen del svoje človeškosti in identitete – biti Slovenec, govoriti slovensko in biti tudi državljan torej ni le neki administrativni “olupek”, nataknjen od zunaj tako rekoč na silo, pač pa je pomemben del tega, kar sem. In država je nosilka in zaščitnica tega – ni le pravno-varnostni okvir za zagotavljanje moje svobode, varnosti in družbenih transakcij. Zato tudi nimam pravice zamahniti z roko nad dogajanjem v svoji državi, češ, se ne splača razburjati – dolžan sem ukrepati po svojih najboljših močeh. Celo če me za to nihče ne plača – ker smo na področju neprecenljivega in večnega. Da ne gre le za tolerirano razlastitev v imenu skupnega dobrega, nam dobro kaže vprašanje vodnih virov; država jih ne bi imela nobene pravice “podržaviti” od posameznika, če ne bi bilo v ozadju dejstvo, da gre za neprecenljivo bogastvo, ki ga nihče nima pravice zasebno kapitalizirati – oziroma lahko to počne samo omejeno. To konec koncev tudi pomeni, da smo socialna država, da ima torej skupni interes, bonum commune, absolutno prednost pred slepim diktatom kapitala. Podobno kot v cerkvi ne plačamo same maše, pač pa mašni namen za duhovnika – ker je zakrament maše absolutno neprecenljiv in mora biti popolnoma jasno, da z njim samim ne moremo in ne smemo kupčevati. Ni denar tisti, ki jamči za državo – država je tista, ki jamči za denar (oziroma v našem primeru EU): kapital, denar je le sredstvo zagotavljanja pravične menjave dela in blaga. Kot tak ne more in ne sme narekovati odločitev na področju višjih življenjskih vrednot. Če ni tako, pač postajamo družba korupcije – družba, kjer ni več važno, kaj je dobro in prav, pač pa le, koliko ima kdo pod palcem.