Aktualno

Zaskrbljeni zaradi izseljevanja!

Zaskrbljeni zaradi izseljevanja!

55. Dan emigranta v Čedadu: govor Renza Matteliga

Spoštovani gospod župan, spoštovani predstavniki inštitucij iz Furlanije Julijske Krajine in Slovenije, spoštovani predstavniki slovenskih organizacij in predvsem drage prijateljice in dragi prijatelji iz Nadiških in Terskih dolin, iz Rezije, Kanalske doline in Posočja prinašam vam pozdrav v imenu slovenskih organizacij Videnske pokrajine na našem 55. Dnevu emigranta.

“Recimo, da napravimo Dan emigranta, saj imamo taužente naših ljudi po svetu. Napravimo Dan emigranta, ki bo protest proti prisilni emigraciji, protest proti krivicam, dan priložnosti srečanja, na katerem bomo jasno in odločno zahtevali naše pravice…”. In še: “Če se ne izboljša stanje pri nas, bo slovenska narodna skupnost v Videnski pokrajini izginila v kratkem času. In res, naše vasi bodo kmalu prazne… in emigracija se še nadaljuje vsako leto z večjim ritmom”.

To so besede Izidorja Predana – Doriča izpred petdeset let, ko je bil predsednik Kulturnega društva Ivan Trinko in je dal pobudo za naše današnje srečanje, ki je po petdesetih letih še vedno osrednja politično-kulturna manifestacija Slovencev v Furlaniji.

Nekateri izseljenci so se udeležili tistih prvih srečanj in so sklenili, da besedam morajo slediti dejanja. Tako so leta 1968, v mestu Orbe v Švici, ustanovili Zvezo slovenskih izseljencev. Dovolite mi, da se ob petdesetletnici Zveze, spomin na člane njenega prvega odbora. Nihče od njih ni več med nami, a to, kar so ustvarili, je še zelo živo in vitalno. Marcu Petrighu, prvemu predsedniku in njegovim sodelavcem Dinu Del Medico, Eliu Vogriču, Renzu Del Medico in Silviu Feletiču izražam priznanje in hvaležnost v imenu Slovencev videnske pokrajine, tako tistih, ki so doma kot tistih, ki so po svetu.

Zahtevali so šole v slovenskem jeziku in delo na domačih tleh. Danes je naša slovenska skupnost priznana in naredili smo veliko korakov naprej na področju slovenskega izobraževanja ter uveljavljanja slovenskega jezika in kulture. To smo dosegli tudi po zaslugi tistih pokončnih mož, ki so se v tujini “otresli strahu” in so v svojo rojstno zemljo vnašali svoj pogum in svojo odločnost.

Seveda niso bili sami, številne druge osebnosti imajo veliko zaslug za napredek naše skupnosti, a danes ko beležimo petdesetletnico ustanovitve Zveze, želimo posvetiti njim posebno pozornost in jim izreči priznanje.

Obveznemu spominu na našo preteklost pa mora slediti tudi razmišljanje o naši sedanji realnosti, o uspehih in številnih odprtih vprašanjih, ki še vedno pestijo našo skupnost in ogrožajo njen obstoj. Izjemen uspeh šole z dvojezičnim italijansko-slovenskim poukom v Špetru je brez dvoma razlog za zadovoljstvo za vso našo skupnost.

Na žalost je špetrska šola edina, v kateri poteka pouk slovenščine in v slovenščini. Otroci, ki živijo na drugih območjih naše pokrajine, ki so vključena v teritoriju, na katerem se izvaja zaščitni zakon, nimajo te možnosti. Poskusi, da bi odprli sekcijo špetrske šole v Terski in Karnajski dolini, niso bili, iz več razlogov, uspešni. A prepričani smo, da v bližnji bodočnosti moramo ta cilj doseči v upanju, da se ne bodo uresničile napovedi Izidorja Predana in sicer, da ne bo naša skupnost popolnoma izginila v tistih dolinah.

Prepričani smo tudi, da je treba sistemsko rešiti vprašanje slovenskega pouka v Kanalski dolini v okviru večjezičnega šolskega učnega načrta. Ne smemo pozabiti, da je Kanalska dolina edino območje v Evropi, kjer zgodovinsko sobivajo štiri jeziki in sicer italijanščina, slovenščina, frulanščina in nemščina.

Za deželo Furlanijo Julijsko Krajino, za katero predstavlja danes temelj avtonomnega statuta prav njena večkulturnost in večjezičnost, je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi. To je tudi pozitiven odgovor na stalne pritiske za ukinitev dežel s posebnim statutom.

Naš teritorij je izjemno geografsko in vsebinsko raznolik. Od nekdaj je posledica težkih komunikacij med dolinami naša jezikovna razčlenjenost. Dialekti, ki jih govorimo so med seboj različni, a vsi so brez dvoma slovenski, kot potrjujejo priznani strokovnjaki iz italijanskih in tujih univerz.

Zato menimo, da je ob upoštevanju narečne specifike posameznih dolin, težko sprejemljivo dejstvo, da dobivajo javna sredstva iz zaščitnega zakona prosilci, ki se javno opredeljujejo kot Neslovenci in javno rečejo da govorijo neslovensko narečje. To lahko trdimo, ker smo vedno bili ne le pristaši, a s svojimi pobudami tudi protagonisti v prizadevanjih za ohranjanje naših narečij, kot potrjujejo vse dejavnosti, ki smo jih v ta namen v več kot pol stoletja načrtovali in izpeljali. Potrebno je zato bolj pozorno ocenjevanje prošenj in sozvočje predlaganih pobud z duhom in črko zaščitnega zakona.

Soočamo se tudi s drugo težavo, ki bi lahko bila usodna za našo skupnost, in sicer z rastočim družbeno-ekonomskim nazadovanjem slovenske manjšinske skupnosti v Furlaniji. Naše občine so vedno prve na lestvici, ko merimo staranje prebivalstva in demografski kolaps, obenem so vedno na dnu lestvice, ko ugotavljamo nivo prihodkov, infrastrukture in javnih storitev. Zato je vedno težje, da mlade družine ostanejo na domačih tleh ali pa da se vrnejo domov in to tudi zaradi kratkovidnih izbir nekaterih občinskih javnih uprav.

Danes vsi govorijo, včasih tudi tjavendan, o novih tehnologijah, o ekonomiji .2 ali .4 in podobno. A poskusite vi uporabljati razna omrežja v gorskih vaseh, kjer včasih odpovedo celo fiksni telefoni in kjer so televizijski programi Rai vidni le preko satelita. Zdrava infrastrukturalna politika bi morala ponujati storitve tam, kjer so najbolj potrebne, štartati iz periferije in ne le iz središča. A to je, žal, naš vsakdanji kruh že desetletja. Medtem, žal, naša mladina odhaja, tudi v tujino.

Zavedamo se, da so na tem področju krajevne občinske uprave nemočne. Omejene so tudi možnosti Območnih občinskih zvez. Potrebno je veliko več in prav to je tisto, kar je do danes zmanjkalo.

O razvoju goratih območji je govora že desetletja, a če je bilo kaj storjenega (bolj malo), se je to zgodilo drugje, gotovo ne v naših dolinah. Vidni italijanski politični predstavnik je trdil, da ko mislimo negativno grešimo, a po navadi zadenemo v črno. Zato je težko odmisliti, da je bila nerazvitost naših dolin na nek način načrtovana, programirana.

Na vprašanje v parlamentu, zakaj sredstva namenjena zaostalim krajem ne segajo dlje od Čedada, je namreč pristojni minister že leta 1952 odgovoril, da ni to bilo potrebno v kolikor naše doline niso bile nerazvite.

Za naš teritorij sta v resnici manjkali resno načrtovanje in potrebna finančna vlaganja. Redki razpršeni prispevki so šli zunanjim podjetjem, ki so ostala na našem teritoriju le dokler so dobivala finančno podporo, nato so izginila.

Danes je naš položaj tragičen. In le velika finančna sredstva v okviru dolgoročnega programa, bi lahko zagotovila obstanek in prisotnost človeka v naših dolinah. Temeljnega pomena je torej podpora kmetjistvu, ki temelji na kvaliteti in trajnostnem razvoju. Nedotaknjen teritorij je, kot vemo, zapuščen teritorij in ne more biti podlaga za dobičkonosen turizem.

Obdelovanje, nega in skrb za teritorij, moderne in učinkovite infrastrukture bi nam pomagale rešiti naše težave. Pregovor pravi: brez kvasa kruh ne vzhaja ( po našim: brez fece kruh se na vzdigne).

Sredstva iz zaščitnega zakona za ekonomski razvoj obmejnega pasu videnske pokrajine so očitno nezadostna in vsekakor bi morala biti usmerjena v strukturalne posege, ki imajo tudi določeno kontinuiteto v času.

Zaradi tega je bistvenega pomena, da med slovenskimi organizacijami in župani iz našega teritorija pride do potrebnega in nujnega skupnega razmišljanja. To je potrebno tudi z novimi Območnimi zvezami, v katerih, upamo, bodo imeli naši predstavniki resnično možnost vplivati na izbire za bodočnost.

Potrebujemo tudi vsemanjšinsko in vseslovensko programsko konferenco o bodočnosti slovenk in slovencev na videmskem. S takšnim strateškim dejanjem ne gre odlašati (lahko bi ga sprožili krovni organizaciji skupaj z Uradom in Svetu za manjšine pri Predsedniku vlade), da ne bo prepozno. To je ena od prioritet v vseslovenskem prostoru matične države in štirih zamejstev.

Začnimo leto z obvezo, da se tega zahtevnega načrta lotimo čimprej.

Prepričam sem, da če nekaj zares želimo, bomo našli tudi potrebne rešistve. Če tega nočemo, pa bomo gotovo našli izgovor. In s to realistično mislijo, ki je obenem tudi optimistična, vas pozdravljam in vam želim prijetno uživanje v nadaljevanju našega večera.

 

10.01.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!