Žar božičnega časa v odkruških spominov iz nekdanjih dni

Piše: Iva Koršič

Vonj po mahu …

Letošnji božični prazniki bodo po sili razmer drugačni kot tisti, ki so zakoreninjeni v navadah posameznikov. Nekateri so decembrske proste dni vselej izkoristili za potovanja v bajne turistične kraje v deželah, kjer sonce siplje svoje tople žarke, tudi ko pri nas kljubovalno  gospoduje starka zima. Zaradi koronavirusne pandemije so morali utišati željo po odhodu v južne kraje in preložiti zaželeni oddih na kasnejši čas. Zato bodo verjetno Božič v domačih krajih doživljali z utesnjenostjo in zagrenjenostjo, ker ne bodo niti s prijatelji mogli preživeti božično vigilijo pred z vsemi dobrotami obloženo mizo in silvestrski večer v kakšni fini restavraciji v najnovejši večerni obleki kakšnega znanega modnega stilista. Pri tem pa bodo spet obšli bistvo Božiča, ki ga v polnosti doživimo le, če se v našem srcu zaiskri tiha sreča ob rojstvu malega Jezuščka, ki je k nam prišel, da bi nas odrešil, kakor pojejo mašni odpevi ali hrepenečega pričakovanja polne adventne pesmi, ki nas navdajajo z upanjem, da bo Odrešenik vendarle prišel na to našo ubogo Zemljo. Nekoč je bilo povsem naravno, da smo božične praznike doživljali doma v krogu družine, v kateri so večkrat živeli tudi nonoti, ki so imeli več časa kot zaposleni starši za svoje drage vnuke in vnukinje. Tako je bilo tudi pri nas doma. Že v otroštvu so nam božični in novoletni prazniki pomenili dragoceno priložnost za praznovanje v varnem naročju domačega ognjišča. Topli spomini, zdaj že prežeti z otožnostjo na ta lepi čas, zaživijo v nas ob bližajočih se prazničnih dnevih, zato nas niti ne prešine misel, da bi Božič praznovali kje na tujem. Res je, da nam vladne omejitve zaradi zajezitve širjenja koronavirusa ne bodo dovolile se letos srečati z vsemi svojimi dragimi, a sodobna tehnologija nam bo priskočila na pomoč, da bomo lahko vseeno delili malce tiste tihe sreče, ki jo občutimo, ko se zazremo v domače jaslice. Takrat misli kar same splavajo nazaj v brezskrbni čas otroških dni, v tista 50. ali 60. leta prejšnjega stoletja, ko smo otroci, vsaj tisti iz delavskih družin, komaj čakali prihod sv. Miklavža, da nam je prinesel zaželeno igračko, rožiče, kakšen bonbonček, zemeljske oreške in pomaranče. Ti sočni južni sadeži so se namreč znašli na naši mizi le takrat. Kljub skromnosti nam je bilo toplo pri srcu, saj smo tri sestrice imele ob sebi ljube starše in nonote, ki so nas imeli srčno radi. Prazniki so nas še bolj združili. Mama je takrat skrbno pospravila vso hišo in pološčila podove, da smo se lahko kar “drsali” po njih. Iz kuhinje pa je omamno zadišalo po potici, naši najljubši slaščici, ki je kraljevala med sicer preprostimi, a pristno domačimi jedmi med vsemi božičnimi in novoletnimi prazniki. Zato mi ob mesenju testa za potico, ki žal ni nikdar tako okusna in slastna, kot je bila mamina, zmeraj spomin, osvobojen vsakdanjih skrbi, prosto odplava k njej in si srce zaželi srečanja z njo in očetom, ki je na božično vigilijo, tako kot je bilo v navadi nekoč na Slovenskem, čeprav je prišel truden z dela domov (tisti dan so trgovine imele podaljšan urnik!), postavljal jaslice. Bile so preproste, a narejene z veliko ljubeznijo. Mah je bil že varno doma, saj smo ga prav z njim šli nabirat sredi decembra na bolj senčnat travnik nad soškim bregom, blizu starega vodnjaka, na nevarnost katerega nas je vedno opozarjal nono, ko smo se radovedno ustavljale pri njem. Joj, kako je zeblo v roke med nabiranjem mehkega mahu, ki smo ga previdno polagale v pleteno košarico, vmes pa nabrale še nekaj stebelc bodeče lobodike z okroglimi rdečimi plodovi, zelo nežno pritrjenimi na navidezne liste, tako da smo morale previdno ravnati z njimi, da niso odpadli. Tem smo dodajale prav tako bodeče dolge vejice divjih špargljev. Premraženost smo doma skušale pregnati ob ognju, ki je živahno prasketal v štedilniku, in s skodelico toplega lipovega čaja – opojno dišeče lipovo cvetje smo navadno v maju nabirali na košati lipi pri le nekaj korakov oddaljenih sosedih Fabjanovih, seveda z njihovim privoljenjem.

Oče je na božično vigilijo prinesel domov tudi smrečico, ki jo je kupil v goriškem Ljudskem vrtu, kjer so tedaj prodajali smreke vseh sort in velikosti. V prvih letih jo je krasil s pravimi svečkami, pritrjenimi s ščipalkami (paziti je bilo treba, da bi plamenček ne ušel na hitro vnetljivo smrečje!), potem pa z električnimi lučkami. Če je kdaj kakšna pregorela, jo je znal takoj zamenjati. V štalici jih je zasenčil z rdečim papirjem, da so oddajale čarobno luč. Na drevešček je obešal tudi pisane okraske, ki so bili takrat iz finega stekla. Žal so se iz mojih včasih nerodnih ročic izmuznili, padli na tla in se razbili. Takrat je seveda žalost prekrila veselje … A starejša sestra Marilka me je znala vselej potolažiti. Na božičnem drevescu se je znašel tudi kak vabljiv čokoladni obesek, ki smo ga lahko pojedle le, ko smo ob koncu praznikov, okrog svečnice, pospravili drevček, iz katerega so se že začele osipati iglice.

Nekoč smo si zaželele novo štalico za jaslice. Verena, ki je v sebi nosila umetniški čut in kazala ustvarjalno žilico že v ranem otroštvu, je narisala načrt zanjo z vsemi podrobnostmi: jaslimi, lesenimi stopničkami, ki so vodile v zgornji prostor, kjer naj bi bilo seno … Nono Silvester, pristen Solkanec in seveda zato po poklicu mizar (!), se je lotil dela in s svojimi spretnimi rokami na mizarski mizi, “banku” s predalom, polnim različnih mizarskih orodij – vseh vrst dlet, svedrov, kladiv, obličev, “ta večjega” je seveda hranil drugje kot tudi ročne žage raznih velikosti – žvižgaje kakšno slovensko narodno, izdelal natanko tako, kot jo je začrtala vnukinja na papir. Iz tako trdega lesa jo je izoblikoval in jo tako trdno prekril s slamo – v tedanjih časih je na njivah Solkanskega polja bilo polno strnišč, na katerih so bili zmeraj ostanki omlatene pšenice, rži ali ovsa – , da še zdaj lahko sprejme v svoje varno zatočišče nad sedemdeset let stare kipce Svete Družine in pastirčke, narejene iz gipsa. Tudi ti so se včasih po nesreči polomili. A ko smo šle s solznimi očmi do nonota, je takoj v njih spet zasijalo sonce. Nono je znal vse popraviti, tudi pastirčke; če ni šlo drugače, je vstavili v figurico leseno zagozdico. Zlati nono! Kolikokrat se je z mano potrpežljivo igral! Bil je zmeraj dobre volje, v vsaki stvari je vedno razbral dobro stran. In koliko zgodb je znal pripovedovati. Žal, sem bila premajhna, da bi takrat znala ceniti njihovo dragocenost in jih zapisati. 

V božični noči je bilo seveda najlepše doživetje polnočnica v cerkvi sv. Ivana, ki so jo verniki napolnili do zadnjega kotička. Tja smo se v mrazu, ki je nos in lica obarval v rožnato barvo, navadno odpravljali kar peš.

Praznična maša, ki jo je vodil eden izmed tedanjih številnih goriških slovenskih duhovnikov, oster vonj po kadilu, ki se je dvigal v prezbiteriju in preplavljal vso cerkveno ladjo, pa orgle, iz katerih je nežne, vsebinsko globoke božične melodije – med temi se je vedno oglašala tudi mila Sveta noč -, izvabljal pokojni organist Maks Debenjak (zmeraj je ponujal pevcem bonbončke iz mete, da bi se jih ne polotil kašelj!), ubrano petje cerkvenih pevcev, med katerimi je bila naša mama s svojim čudovitim sopranom, vse je ustvarjalo neko nadzemsko ozračje. In ta “nebeška” razsežnost božičnega večera v tedanjih otroških očeh ohranja svoj neizbrisni žar še danes. Morda so otroške oči in srce res vse še bolj idealizirale, a spomin na ta nepozabna doživetja ogreva dušo še zdaj, ko vsi naši dragi že veliko let spijo na štandreški božji njivi, kjer počiva tudi Maks Debenjak, in čakajo vstajenja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme