Zapustil nas je še en dragocen član naše skupnosti

V več kot 70 letih igranja je ustvaril na stotine likov, ki jih je oblikoval s svojim blagim in zvočnim glasom

V prejšnjem tednu je slovensko zamejsko skupnost prizadela še ena smrt. V 89. letu starosti se je za vedno poslovil Ivan Buzečan, širšemu slovenskemu krogu znan predvsem kot radijski igralec skupine Radijskega odra. Bil je tudi vsestransko aktiven član tržaške manjšinske skupnosti.   

Takoj po vojni se je iz rojstne Sočerge v Istri preselil v Trst; tu je doštudiral, se zaposlil kot socialni delavec in si ustvaril družino. Vse življenje pa je ohranil ljubezen do istrskih korenin.

Že kot višješolski dijak v Trstu se je pridružil slovenskim organizacijam, ki so slonele na katoliških vrednotah, tako je bil npr. član Slovenske dijaške zveze; prof. Peterlin pa ga je povabil v mladinsko organizacijo Slovenski kulturni klub in na letovanje v Ukvah. Pri gledališki skupini Slovenski oder je pod vodstvom prof. Peterlina na odrskih deskah odkril in razvil svoje igralske sposobnosti. Tako se je začelo tudi njegovo sodelovanje pri Radijskem odru. Tu je lahko vse življenje razvijal svoj igralski talent. Ustvaril je na stotine likov, ki jih je v več kot 70 letih igranja oblikoval s svojim blagim in zvočnim glasom. Igralci na radijskem mediju nimajo možnosti, da bi dobili neposredno povratno informacijo poslušalcev, zato naj Ivan Buzečan vsaj na tem mestu dobi priznanje za svoje umetniške interpretacije, ki jih je tako prepričljivo oblikoval. S toplo barvo glasu, umirjeno lego in ponotranjeno igro je znal dati besedilom globoko dimenzijo.

V okviru Radijskega odra je na igralskem področju ustvarjalnost razvijal tudi kot režiser, poleg tega je dramatiziral nekatera prozna dela. Pri igralski skupini je s časom postal eden glavnih stebrov, saj je mnogo let opravljal tudi vlogo blagajnika in bil prav do svoje smrti član odbora. V nekaterih kritičnih trenutkih dolgoletnega obstoja igralske skupine je znal tvorno in ustvarjalno pristopiti k težavam in z občutkom za sodelovanje pripomogel k njihovi rešitvi. 

Za osebnost Ivana Buzečana je bila značilna tudi posebna občutljivost za socialne probleme. Ta je verjetno narekovala izbiro univerzitetnega študija, pa tudi njegovega poklica socialnega delavca v zavodu Inail, kjer se je ukvarjal z nesrečami pri delu in z reševanjem socialnih problemov mnogih invalidov. Prav občutljivost za socialna vprašanja je verjetno botrovala njegovemu dolgoletnemu karitativnemu razdajanju pri Vincencijevi konferenci, posebno pri skupini Klub prijateljstva, kjer sta skupaj z dr. Sedmakom organizirala vrsto kulturnih in razvedrilnih srečanj za starejše in osamljene osebe.

Ivan Buzečan je bil dragocen član župnijske skupnosti sv. Mohorja in Fortunata v Rojanu, saj je s svojim zvonkim in intoniranim tenorjem pomagal peti pri cerkvenem pevskem zboru; sodeloval je pri vseh župnijskih pobudah in dogodkih rojanskega društva v Marijinem domu.

Na žalni seji za nepozabnega Ivana Buzečana, ki je bila v Peterlinovi dvorani, so z ganljivimi besedami razni govorci spregovorili o njegovem bogatem življenju. Predsednica Radijskega odra (RO) Manica Maver je govorila o dolgoletnem dragocenem udejstvovanju pri RO; blagajnik RO Marjan Jevnikar pa o tem, kako se je sodelovanje na administartivnem področju razvilo v pravo prijateljstvo. Član RO in odbornik Marijan Kravos je govoril o hvaležnosti, ki jo goji do Ivana Buzečana, saj ga je ta kot izkušen igralec takoj sprejel, ko je še kot študent na vabilo prof. Peterlina pristopil k igralski skupini. Sergij Pahor je spregovoril kot Ivanov prijatelj iz mladostnih let in kasneje družinski prijatelj. Skupaj sta sodelovala pri škofijskih organizacijah, posebno sta bila aktivna pri projektu tržaške škofije Iz oči v oči, ko so bili stiki med škofijo in slovenskimi verniki posebej intenzivni. Ivica Švab se je spomnila udejstvovanja Ivana Buzečana pri Vincencijevi konferenci, Dorica Žagar pa njegovega sodelovanja pri rojanski skupnosti.

Vsi so poudarili, da je imel Ivan Buzečan blag in plemenit značaj, zanj je bila značilna dobrota, odprtost in pripravljenost na dialog; mnenja so bili, da bo težko zapolniti praznino, ki je nastala po njegovem odhodu.

Njegovim najožjim sorodnikom – ženi Ani, hčerkama Eriki in Valentini in njunim družinam – naj gre globoko in iskreno sožalje.