Zaprta okna sredi robide (3)

Z možem greva počasi čez vas, čez Čarni Varh, da prideva do glavnega trga, ki je na tesno pozidan z nizkimi, skromnimi kamnitimi hišami. Široki, sedaj asfaltirani prostor sredi vasi prvotno ni bil mišljen kot trg, ampak kot kraj, kjer so zbirali in zadrževali živino, strigli ovce in podobno. Tesno strnjene hiše in hlevi, ki so delovali kot ograja, so služili predvsem temu, da živali niso uhajale. Podobno začetno gradbeno strukturo najdemo še drugje, denimo, v Breginju ter v drugih manjših hribovskih vaseh, kjer je bila v preteklosti živinoreja glavni vir preživetja. Pravijo pa, da je prvotni zametek vasi nastal okoli 300 metrov višje, v kraju Za Hlieu (za hlevom). Najverjetneje so se nekatere družine zatekle sem, v objem gora, ravno zato, da bi se pred nečim ali nekom skrile. Zaradi hudih zim in močnega vetra, predvsem pa zaradi pomanjkanja prostora, naj bi se nekaj let pozneje začelo graditi nižje, v kraju Dolina. Naselje, ki se je ohranilo vse do danes, se nahaja na višini 725 metrov nad morjem. Hiše so bile, kot še dandanes pričajo stari zidovi, ki jih sicer zakriva omet in ki so bili tisočkrat predelani, iz kamna in lesa. Zaradi pomanjkanja vode so domačini gradili vodnjake. Pravijo, da so vsekakor hodili v dolino po vse. Tudi po vodo v Nedižo, ko je bila velika suša.
Če prideš v Čarni Varh peš iz Gorenje vasi, se pot od najnižje točke ob potoku Budrin vije navkreber. Travniki, ki čakajo na košnjo, koprive, robida in osamljeni vrtovi. Majhni vrtovi, pa čeprav so imeli nekdaj tu odličen krompir in fižol. Preden stopiš v vas kot tako, greš mimo cerkve. Pokončen, visok, ometan zvonik in bela, imponentna cerkev. Oboje kar veliko, če upoštevamo, da je Čarni Varh samotna hribovska vas, ki je bila do srede prejšnjega stoletja z dolino in svetom povezana samo prek ozke steze.
Pravzaprav ravno ta lepo pobeljena in vzdrževana cerkev priča o trmi in trdoživosti teh ponosnih, neuklonljivih prebivalcev najbolj odročnih beneških hribov. Čarni Varh je od nekdaj spadal pod arbeško faro. In prebivalci so morali pešačiti pol ure v dolino, da so lahko šli k maši, na blagoslov, k verouku ali pa tudi da so krstili novoroječka ali pokopali sorodnika. Najtežje je bilo seveda pozimi, ko je bilo snega do kolen in čez, v grdem vremenu, pa tudi v poletni vorčini. Dogajalo se je, da so se morali predvsem starejši odrekati verskim obredom, arbeški kaplan pa ni hotel slišati, da bi ločil obe fari in bi Čarnemu Varhu omogočil lastno bogoslužje. Celo iz Vidma je prišla prepoved vsaki delitvi župnije. Prebivalci Čarnega Varha pa so bili od nekdaj trmasti in odločni: v začetku leta 1900 so začeli z gradnjo lastne cerkve, zametka te, ki jo vidimo danes. Ivan Trinko je napisal, da je leta 1912 že redno delovala mala cerkvica z lastnim pokopališčem, ki je bila sicer dokončana že nekaj let prej. Zvonik so krajani dokončali leta 1926, 1935 pa so razširjeno cerkev posvetili Devici Mariji.
V tistih letih so tudi oblasti razumele, da je treba vas povezati z dolino in da ljudje ne morejo več živeti v samoti, popolnoma odtrgani od sveta. Občina Podbonesec pa je od fašističnih oblasti dobila denar za izgradnjo prvega mostu, ki naj bi prek Nediže povezoval Čarni Varh s Štupico. Pravijo pa, da se domačini niso udeležili otvoritvene slovesnosti, da bi ne nazdravljali s tistimi veljaki, ki jim niso bili prav nič po godu.
O posvetitvi cerkve leta 1931 piše tudi Don Cuffolo v svojem dnevniku, kjer pravi, da je bila pridobitev lastne cerkve za prebivalce teh odročnih pozabljenih hribov velik dogodek. Tak praznik je bil, da je k posvetitveni maši prišla vsa dolina, za goste so pripravili petdeset gubanc in najboljši kuharji so se morali peš podati do Čarnega Varha, da so pogostili udeležence.
Z možem greva naprej skozi vas, sonce pripeka, nekje v dolini je komaj odzvonilo poldne. Zaželiva si nekaj pijače in kavo ali kak prigirzek, zato hitiva mimo zaprtih hiš do stavbe, o kateri veva, da je bil tam nekdaj agriturizem. No, pravzaprav sta do pred kratkim v vasi delovali dve turistični kmetiji, ponujali sta predvsem mlečne izdelke iz vaške mlekarne, sir in domači narezek. O eni zagotovo veva, da so jo pred kratkim zaprli. Pravzaprav se nama ob prihodu zdi, da je vas popolnoma prazna. Povsod tišina, le veter, ki maje razpadajoča lesena polkna. Nekatere hiše so delno obnovljene, te imajo žaluzije. Stare so, prašne in skoraj vse so spuščene. Nikogar ni nikjer. Kot bi atomska bomba izbrisala vsako sled po življenju. Kot bi ljudje odšli, da bi se rešili samote. Tesno mi je, ne maram praznih hiš, ne maram razpadanja, ne maram zaprtih oken, zapuščenih b`rjačev in orodja, ki rjavi pod podrtimi lopami. Pretiho je, kljub vetru. kljub visokim, nepokošenim travam in murnom. Presamotno je, kljub soncu. Tu kraljuje samo narava. Samo veter. Samo ujede in divjad. Upava, da naju bo kdo nagovoril, da bova vendarle izmenjala par besed. A sledita nama samo dva potepuška psa brez ovratnice. Sprva se ju bojim. Pa sta čisto prijazna, čeprav nezaupljiva. Nista vajena ljudi….
Ko prideva do agriturizma, ki naj bi še obratoval, naletiva na prašno mizo in zaprta vrata. Ker sva utrujena, predlagam, da vseeno sedeva in pojeva tiste malenkosti, ki sva jih prinesla s seboj. Ali se bodo jezili, da si lastiva prostor, me obotavljajoče vpraša mož. Kdo pa, tiho razmišljam. Odgovarjata mi samota in ropot razbitih polken v vetru.
Razgledujem se po vasi, okoli hiš je razmetana vsakovrstna šara, omet odpada, tiste stavbe, ki so bile prenovljene, so izgubile kamnito dušo. Krpanje za silo. Seveda, ker ni denarja. V Italiji za hribovske vasi nikoli ni denarja. Niti življenja ni več. Povsod je tako. Vasi izumirajo, cest nihče več ne popravlja. Luknje požirajo asfalt in ni denarja za obnovo. Pravzaprav niti za najosnovnejše vsakodnevne potrebe.
Spomnim se na priletnega pokončnega možakarja, ki sem ga pred tednom dni srečala nekje na planinah nad Ukvami. Čez osemdeset jih je imel, a je vseeno lazil v hrib. Zaradi živine. Pa sem ga vprašala, kako jim gre. Pokazal je nekam proti jugu. Tam, je rekel, bi morala biti meja med Avstrijo in Italijo, ne tam gor pri Kokovem. Ko bi bila tam, bi živeli. Ljudje, gore, vasi, bi živele. Država bi nam pomagala. Tako pa umiramo. Brez cest, brez vsake podpore. Brez struktur. Italiji ni mar za ljudi, ki živijo v hribih. Nekaj govorijo o turizmu, a za turizem so potrebni ljudje. Potrebna je dobra ponudba in dobra infrastrukura. Potrebno je življenje. Brez življenja ni turizma. Ja, slabo je. In bo vedno slabše, ker so mladi že odšli. Potem je umolknil. Lepo, da govorita slovensko, je še dodal ob slovesu. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji