Aktualno

Zaprta okna sredi robide (2)

Zaprta okna sredi robide (2)

Piše Suzi Pertot / Nadiške doline

Avto se vzpenja po ozki, razpokani cesti navkreber. Razgledi se odpirajo drug za drugim, gozd pred nami in za nami. Kmalu prispemo do ene tistih vasi, kjer se cesta konča in kjer se pravzaprav začenja naš izlet. Goregnavas piše na tabli. Vsakomur je jasno, da je vasici ime Gorenja vas, pravo slovensko ime, ki so ga popačili v italijansko inačico in prilagodili italijanskemu pravopisu. Revne, majhne hiše se tesno oklepajo strmega pobočja na tej in na oni strani ceste. Nikjer žive duše, pa čeprav sem nekje brala, da prebiva tu kakih 17 duš. Samo italijanska zastava veselo plapola na nekem zaraščenem borjaču, na leseni lopi pa piše “dobrodošli prijatelji”. Tam, kjer se cesta nekoliko razširi, sameva spomenik padlim alpincem. Z nekaj plastičnimi, razcefranimi rožami in z dolgo vrsto imen in priimkov, ki pričajo, da smo v Benečiji in da tu živijo povečini Slovenci. Padli za domovino…… Tako težko je včasih razumeti, kaj sploh pomeni domovina. Kaj je domovina, za katero se vojskuješ, čigava je zastava, ki je odtisnjena na vojaški uniformi, kje je domovina, ki jo nosiš v srcu. Če srce ni že povsem prazno zaradi razočaranj. In kakšne barve je neizsanjana domovina, ki jo skrivaš v duši. Če duša seveda ne krvavi preveč in rane ne bolijo do nezavesti. Domovina….. za marsikoga samo podzavestno hrepenenje, samo pesem, samo pokrajina, samo nedorečen spomin in pot v neznano.
Z možem greva skozi samoto pozno pomladanskega dopoldneva. Ustaviva se, da bi srečala kogarkoli, a vse naokrog je samo neizmerna tišina. In šelestenje zelenja. Nediža pod nami, kot bi ne poznala meja. Iz zelenega objema pod Breginjem se mimo Robiča vije proti Čedadu. Sprašujem se, kod je točno tekla železniška proga Čedad – Kobarid, in si obljubim, da bom raziskala dolino in našla ostanke mostov, predorov in vodnih zajetij. Nekje čisto na meji, na kraju, ki mu Slovenci enostavno pravimo na Poljani, se nahaja eno najstarejših še delujočih vodnih zajetij v naši deželi: izvir Poiana. Baje so Italijani, ki so vodovod gradili, spregledali pomen krajevnega imena in ga nekje po posluhu istovetili s pojmom “poiana”. Besedi sicer zvenita podobno, poiana pa pomeni nekaj čisto drugega, saj označuje manjšo ptico ujedo. Vodovod je bil zgrajen leta 1911 in deluje neprekinjeno do danes, pa čeprav so morali zaradi suše leta 1961 poiskati še druga rezervna zajetja. Pot k vodovodu in izviru, voda pronica iz podzemlja nekje pod planino Mijo in se takoj nato izliva v Nedižo, je popolnoma zaraščena in se začenja tik ob meji. Pelje nas mimo razvalin železniške postaje vasi Štupca in po ozki brvi čez Nedižo. Naj dodam, da je ta voda izpod zelenih pobočij odlične kakovosti in čista. Z možem že od vsega začetka obžalujeva, da je v našo vas napeljan drug vodovod, iz Karnije, točneje iz podzemskega jezera pod Huminom, ki pa ne zagotavlja visoke kakovosti, voda, ki pri nas doma priteka iz pipe, pa je precej onesnažena.
V Gorenji vasi, skoraj sedemsto metrov nad morjem, kjer na ozkih terasah, ki jih še ni zarasla robida, tu pa tam pridelujejo krompir in fižol, naj bi živelo, po podatkih, ki so na voljo, okoli 17 ljudi. Nekaj jih prihaja občasno, saj so ti kraji, kjer je zrak čist, miru in lepih razgledov pa ne manjka, privlačni za meščane. Ti kupujejo razpadajoče hiše in jih spreminjajo v vikende, nikoli pa se ne vključijo v utrip kraja, njihov pravi dom pa je povsem drugje.
Končno parkirava pri zadnjih hišah. Asfalt se tu zliva v dobro vzdrževan kolovoz, ki nosi tudi planinske markacije. Kmalu zapustiva tistih nekaj travnikov, ki še kljubujejo času in že sva v gozdu, kjer se kmalu spuščava k potoku Budrin (Bodrino). Prečkava ga po lepo ohranjenem kamnitem mostu, ki priča, da je bila v davnih časih to najkrajša in najbolj obiskovana pot iz Gorenje vasi v Čarni varh. Res sva kmalu spet na asfaltu, strmo se vzpenjava in že zagledava prve osamljene in lepo zagrajene vrtove sredi visoke, nepokošene trave. Še je kdo, ki obdeluje zemljo, pa čeprav naj bi v vasi, po zadnjih podatkih živelo manj kot sedemdeset prebivalcev. Kar lepo število pravzaprav, za Benečijo in za kraj, ki je tako visoko v objemu vzpetin in tako daleč od večjih središč. V naši vasi je ostalo le 27 prebivalcev, še teh nekaj žalostnih samotarjev pa je prav lepo in pošteno skreganih med seboj. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

18.06.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!