Zaprta okna sredi robide (1)

Dolina reke Nediže se od Špetra do slovenske meje vije ob vznožju zelenih, poraščenih grebenov. Pobočja Matajurja so tu tako strma, da pelje iz Stupice do vrha celo opremljena plezalna pot, na nasprotnem desnem bregu pa se odcepita stezi, ki vodita ob reki do državne meje ter v naročje Pradoline do grebenov planine Mija. Gozd se razprostira, do kamor seže oko, kdor se le malo spozna na vegetacijo pa takoj razume, da gre za mlajšo rast, ki je osvojila travnike, njive in senožeti, potem ko se je prebivalstvo Benečije zdesetkalo.
Ravno pred meseci me je prijatelj Giovanni Specogna, ki je sicer doma ravno v tem najtesnejšem in najbolj mrzlem severnem delu Nediške doline, povabil na predstavitev svoje knjige o “treninu”, vlakcu, ki je za nekaj let vozil iz Čedada v Kobarid. Za vlakec seveda nisem vedela, progo namreč že dolga leta zaraščata grmovje in robida; zanimivi vojaški objekti, vodna zajetja in ostanki mostov ob glavni prometnici pa so sredi bujnega zelenja, ki je izbrisalo tudi vsako sled ravnice, po kateri so potekale tirnice, popolnoma neopazni. A vendar je bila podoba teh krajev pred sto leti popolnoma drugačna. Prav zato me je očarala zgodba o vlaku, ki je v času okoli prve svetovne vojne in po njej povezoval kraje, ki sicer spadajo pod širši pojem Benečija in so bili pod avstro-ogrsko monarhijo in pred nastankom železne zavese močno povezani. Pripoved, dnevnik Marije Calgaro, železničarjeve hčerke in slike iz tistega obdobja, so me popeljale v čase, ko je bila ta zelena, zaraščena dolina povsem gola. Ob Nediži je v tistih časih tekla železniška proga, s postajami, vodnim zajetjem na Poljani, ki še vedno oskrbuje nekatere beneške vasi in sam Čedad, po cesti, ki služi zdaj največ turističnim namenom, pa so se valile trume vojakov. Giovannija sem med drugim vprašala, kako to, da so bila v tistih letih pobočja povsem brez zelenja. Niti enega samega drevesa. Zaradi revščine in mraza, je pojasnil. Ljudje so namreč v vojnih letih posekali vse, kar so lahko. In zaradi živinoreje. V Benečiji je bila v tistih letih živinoreja ena izmed glavnih in edinih virov preživetja. In vsi ti gozdovi, ki jih mi, priseljenci iz mest, tako ljubimo in nam nudijo sprostitev in zdravje, so beneške grebene prekrili šele v zadnjih desetletjih. Tedaj, ko so začele izginjati njive, ko je terase ob zapuščenih hišah prerasla robida in ko ni bilo več živine, da bi jo vodili na pašnike. A če odkrito priznam in četudi slutim, da se bodo nekateri ob moji izjavi jezili, je Benečija v tej zeleni preobleki lepša, skrivnostnejša. Zdi se mi celo, da je bilo krivopetam in škratom, ki so tu doma, zelo težko in nerodno v tistih časih, ko ni bilo livad, zelenega šelestenja in širokogrudnih objemov neskončnih kostanjevih krošenj.
Z možem se peljeva po desnem bregu Nediže, pod strmimi pobočji. Lepa je reka, ki se vije kot smaragdna pot sredi bujno zelenih vzpetin, v pokrajini, ki je tako nežna, da te zaziblje v spokojno tišino, in tako neresnična, kot bi vstopali v pravljico. Majhne vasice, obnovljene kamnite hiše. Tu v dolini videvava otroke, ki se podijo po dvoriščih, praznih hiš je malo, vrtovi so lepo negovani. Cvetje in zelenje. Življenje. Nežna lepota ob poti, ki je bila pomembna trgovska prometnica že v času starih Rimljanov in po kateri je v obdobju obeh vojn mrgolelo vojakov. Zdaj je tu pa tam videti posamezne avtomobile, ki gredo proti slovenski meji. Skoraj nič prometa, le nekaj turistov… Turizem je upanje in prihodnost Benečije, pravi prijateljica. Upajmo… Vsaj to. Da bo nekaj možnosti za zaposlitev in bodo mladi ostajali.
Iz Arbeča, kjer je še nekaj življenja, se počasi vzpenjamo po pobočju proti Čarnemu varhu. Gozd zarašča vsako ped zemlje, kjer so bile nekdaj obdelane površine, je zdaj robida. Videti je, da nihče ne čisti podrasti, grmovje poganja od vsepovsod. Ta rodovitna beneška zemlja.(…)

Cel zapis v tiskani izdaji