Zaprta, odprta, vedno meja?!

“Življenje”, je zapisal francoski pesnik George Bataille, “ni tam, kjer se ljudje počutijo osamljeni, temveč se začne s pogovori, s skupnim smehom, s prijateljstvom … Ko se življenja (eksistence) zdijo popolna in dovršena, ostanejo ločena, zaprta sama vase. Odpirajo se samo skozi rano, ki je v njih, zaradi neizpolnitve biti”. Ko priznaš, da si ranjen, priznaš in sprejmeš svojo nepopolnost. Zaprta državna meja je med pandemijo zarezala v živo tkivo skupnega življenja pri nas. Veselje ob odpravi prepovedi prehajanja državne meje je med nami iskreno in ga ne gre pripisati prehajanju državne meje zaradi nakupovanja bencina in cigaret v Sloveniji in pralnih praškov, kave, sadik in semen na italijanski strani, če sem banalen, kot so tisti, ki se posmehujejo našemu pristnemu veselju ob ponovni vzpostavitvi svobodnega prehajanja državne meje. Lahko se cinično zmrduješ, da je igranje odbojke čez mrežo na skupnem trgu le klavrna predstava za otroke itd … Če pošteno pogledamo vase, bomo priznali, da nas je na novo zaprta meja vse globoko ranila. Zavestno smo se izogibali jalovim polemikam, ki jih je bilo ob meji, za mejo, na meji in o meji odločno preveč, kot smo se tudi izognili pritlehnim, podlim in nekorektnim kritikam z vedno iste strani sedanji slovenski vladi, ki je nasledila tisto, ki je pred pandemijo dobesedno pobegnila, potem ko je zaprla državno mejo, ne da bi vsaj obvestila italijanske prijatelje! Prav tako nismo in ne bomo dali glasu tistim, ki so ob zaprtju državne meje zaradi pandemije na eni in drugi strani le-te potegnili na dan medsebojne žalitve, ki še v greznice ne sodijo! Papež Frančišek je med pandemijo večkrat ponavljal, da bomo iz te pandemije, osamitve, krize prišli vsi ali boljši ali slabši, srednje poti ni. Tudi za nas ob državni meji ne!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme