Tržaška

Zamolčana življenjska zgodba Leona Štuklja

Zamolčana življenjska zgodba Leona Štuklja

DSI - Predstavitev knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija

V slovenskem zamejstvu smo leta 1999 spoznali mitičnega Leona Štuklja, ko je sprejel povabilo višješolskega kluba, Slovenskega kulturnega kluba in Mospa in se kot častni gost udeležil osmega Slovenija partyja, slovesnega praznovanja samostojnosti Slovenije. Vsem prisotnim je ostala v nepozabnem spominu slika, ko je v hotelu Savoia Excelsior takrat 101-letni Štukelj v polni dvorani zaplesal z dvema slovenskima tržaškima lepoticama, zmagovalkama na vseitalijanskih lepotnih natečajih. Mnoge je ob tem spreletelo vprašanje, kako to, da so vsa povojna leta tako malo slišali o njem. Slovenec, ki je bil tako uspešen v svetovnem merilu, ni bil dolga leta deležen kakšne večje popularnosti med Slovenci, nasprotno, bil je potisnjen v anonimnost. Noben Slovenec pred njim, ne po njem ni na olimpijskih igrah osvojil toliko kolajn (skupno kar 6: leta 1924 je prejel dve zlati v Parizu, leta 1928 v Amsterdamu eno zlato in dve bronasti in leta 1936 srebrno v Berlinu).
Odgovor na to kočljivo vprašanje smo dobili šele leta 2020 z izidom knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. Novinar Ivo Jevnikar je na ponedeljkovem večeru v Društvu slovenskih izobražencev predstavil v knjigi objavljeno hvalevredno raziskovalno delo. Uvodoma je spomnil na omenjeni dogodek v Trstu, potem pa predstavil tri prisotne avtorje dragocene knjige: znano novinarko, prevajalko, publicistko in aktivistko na področju človekovih pravic, Alenko Puhar, dr. Ivana Čuka, profesorja na ljubljanski Fakulteti za šport, in dr. Aleksa Lea Vesta, profesorja na ljubljanski Fakulteti za šport in nekdanjega državnega sekretarja Republike Slovenije na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport. Oba profesorja sta tudi avtorja knjige Prevarani sokoli. Povedala sta, da je knjiga o Leonu Štuklju njeno idealno nadaljevanje, saj je bil prav on najuglednejši član Sokola, prvega predvojnega telovadnega društva.
Splet okoliščin je omogočil, da sta profesorja odkrila malo sivo knjižico z dnevniškimi zapisi, premišljevanji in beleženji dogodkov izpod peresa samega Leona Štuklja. Ti zapisi se nanašajo na več prelomnih obdobij naše slovenske polpretekle zgodovine, od predvojnega do medvojnega in povojnega obdobja in do dobe osamosvojitve. O njih je moral Štukelj dolgo molčati, pred smrtjo pa je v svoj dnevnik napisal posvetilo hčerki Lidiji in izrazil željo, da kak kronist javnost seznani z njimi. Dnevniški zapiski predstavljajo jedro zajetne knjige; njeni avtorji so jih dodatno dokumentirali z dragocenim gradivom iz arhivov, raznimi Štukljevimi in Šturmanovimi zapiski, pripombami in opažanji, s korespondenco, zapiski iz raznih dnevnikov, arhivskimi listinami in raznimi pomenljivimi drobci iz Štukljevega vsakdanjega življenja. Ob branju zraste pred nami kot človek in družinski oče z izjemnimi humanimi lastnostmi, kot vrhunski športnik, pa tudi kot sodnik in intelektualec, demokrat, humanist in legalist.
Idealom sokolstva je bil do konca predan, ti pa niso bili združljivi z medvojnimi in povojnimi dejanji komunistične partije, zato je Štukelj nasprotoval revolucionarnim idejam in vsakemu nasilju. Po vesti ni mogel odobravati ali se celo pridružiti komunističnemu izvajanju revolucije v okviru osvobodilne fronte. Ozna ga je z lažnimi obtožbami dvakrat zaprla (prvič že med vojno). Moral se je braniti in uspelo mu je dokazati, da je šlo za izmišljene zgodbe, zato so ga morali izpustiti. Po vojni so mu prepovedali opravljati poklic sodnika, v katerem je imel že 20 let prakse. Revolucionarna oblast je namreč v enostrankarskem sistemu zahtevala, da so imeli sodniki določene lastnosti, ki jih Štukelj ni imel. V knjigi je dokumentirano, da sta vse dokumente, s katerimi so Štuklju odvzeli službo (zakon o sodniški službi in zakon o prekrških in zločinih zoper narodno čast) podpisala Lubej in Josip Vidmar. Oblast se je poslužila še drugih načinov, kako škodovati Štukljevemu ugledu, npr. s tem, da so ga odstranili iz javnega življenja. Nikjer niso objavili, da je bil sodno oproščen; pustili so, da je vsa naslednja desetletja v ljudeh ostal dvom v zvezi z “nečastno sodbo”. Na ponedeljkovem večeru so avtorji knjige povedali, da so še do zadnjega širili o njem govorice, da je nekaj že moralo biti narobe (“kjer je dim, je gotovo tudi ogenj”). Dokler je bila na oblasti komunistična partija, je bil Štukelj prisiljen v anonimnost in molk.
Nasilju revolucije je Štukelj prisotvoval zelo od blizu, mnoge njegove leve sokolske “brate” (ki so se prelevili v komuniste) so vzgojili v notorične vosovske morilce in več izmed njih jih je po vojni dobilo vidne državne funkcije. Prav iz knjige dobimo potrdilo, da narodnozavedni Sokoli kot organizacija niso bili del osvobodilne fronte; njihovi ideali niso bili združljivi s partijskimi, zato jih je komunistična partija ukinila. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

P.in

28.02.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!