“Zame je risanje kot dihanje!”

V novem ateljeju, ki si ga je Vesna Benedetič skrbno uredila v Škrbini, smo se pogovorili s priznano in vedno nasmejano umetnico, ki se je pred leti preselila v majhno in lepo kraško vas, ki jo objema narava. Tu mirno živi z družino in ustvarja svoje prekrasne risbe zlasti z akvareli in barvicami. Okoli nas so razobešena zadnja dela umetnice, in sicer originali risb, ki so poživile prostore tržaške bolnišnice Burlo.
Kdaj ste sploh začeli risati? Risbe najraje namenjate otrokom, kajne?
Rišem, odkar se spominjam, in sicer od otroških let, ko sem vzljubila risanje. Od tedaj nisem nikoli nehala. Zame je risanje kot dihanje. Ukvarjam se tudi z grafiko, a najraje rišem. Marsikdo bi rekel, da ilustriram, meni pa ta beseda ni posebno všeč, kajti večkrat so moje risbe navdih za zgodbe, ne pa obratno. Res, da ima večina mojih risb otroško tematiko, ta mi je najbolj pri srcu. Ni pa rečeno, da privlačijo samo otroke, saj jih tudi odrasli zelo cenijo, morda zaradi spominov na otroštvo ali pa tudi zaradi ljubezni do živali in narave, ki so v mojih delih stalnica. Take risbe prevladujejo, vsekakor večkrat sodelujem tudi z založbami, ki me vprašajo za ilustracije knjig za odrasle.
Sodelujete tudi z otroško revijo Pastirček …
Ja, res je, to je najlepše sodelovanje. Pri Pastirčku so pridni, pošteni in korektni, kar je zame bistvenega pomena za plodno sodelovanje. Te tri vrline skupaj je zelo težko najti. Zdaj je že tretje leto, odkar sodelujem pri Pastirčku. Pri ustvarjanju sem zelo svobodna, imam svoj prispevek in lahko sama zberem temo in ilustracije.
Tudi razstavljate?
Ja, po pravici povedano, sem se prav slučajno zavedela, da sem lani “praznovala” 30 let umetniškega ustvarjanja, ker sem prvo samostojno razstavo postavila leta 1989. Razstav sem imela kar precej in najraje jih postavljam v nenavadnih krajih, ker se mi zdijo galerije preveč “mrzle”.
Res imajo risbe čudovito naravno tematiko. Koliko je pri tem pomagala selitev v Škrbino?
Narava me je od nekdaj navdihovala. Selitev v Škrbino in na Kras pa je bila res zelo dragocena. Tukaj uživam v miru in sem oddaljena od mestnega kaosa. Vsako jutro se ob zori sprehodim s psičkom in občudujem lepote narave, sonca, ki vzhaja, in svetlobe, ki se poigrava med drevesi. V to vas sem se preselila čisto slučajno, a sem se takoj privadila, kot da bi bila tu vedno doma. Končno sem dobila svoj prostor, saj sem si ob hiši uredila atelje, v katerem vsak dan, od jutra do večera, ustvarjam v popolnem miru. Dokler nisem imela takega prostora, sploh nisem vedela, kako zelo je pomemben pri ustvarjanju. Tukaj sem popolnoma sproščena in se lahko res oddaljim od vsega, imam pravi navdih, se koncentriram in lahko na najboljši način ustvarjam. Tu sem leta 2014 ustanovila Ramatou (to je ime rdečega vrabčka, ki živi v Senegalu in prinaša srečo), zavod za mreženje umetnosti, preko katerega vodim likovne delavnice, sodelujem z založbami, revijami in raznimi ustanovami. Zahvaliti se moram možu, ki ima zidarsko žilico in mi je to nekdanjo štalo zares hitro in lepo priredil. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

 

Piše Matevž Čotar / Pogovor: Vesna Benedetič

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme