Intervju

Zaljubljena v življenje

Zaljubljena v življenje

Piše Stefania Beretta: POGOVOR / Lucrezia Bogaro

Lucrezia Bogaro (letnik 1991 iz Gradišča ob Soči) se je ravno vrnila z zelo zanimivega in doživetega potovanja v Maputo. Naj omenim, da sva z Lucrezio veliki prijateljici in sva se med intervjujem tikali in zelo zelo zabavali, saj se je Lucrezia tudi večkrat prisrčno smejala. Srečali sva se na kavi pod neko lipo v Števerjanu, kot se seveda za prijateljici spodobi.

Pozdravljena, Lucrezia, bi nam lahko opisala svojo študijsko pot?
Vrtec in osnovno šolo sem obiskovala v Romjanu, zatem pa nižjo srednjo šolo v Doberdobu. Ob koncu te sem se vpisala na klasični licej Primož Trubar v Gorici. Zatem me je pot peljala v Ljubljano, kjer sem se vpisala na študij umetnostne zgodovine. Tik pred koncem triletnega študija pa sem spoznala fanta, v katerega sem se noro zaljubila in šla tako rekoč “s trebuhom za kruhom”, saj je on pek v Berlinu. Zaradi njega sem se po končanem študiju preselila v Nemčijo, kjer še zdaj stanujem. Naj povem, da je Matej Števerjanec. Sploh nisem pričakovala, da se bo zveza nadaljevala in niti da se bova oba zaljubila do ušes, tako da je najin dom zdaj Berlin.
Kako je potekala selitev v Berlin? Si že obvladala nemščino?
Po sili razmer sem odkrivala berlinski svet zelo hitro, saj sem se morala zatem začeti preživljati na kak način, zato sem se najprej lotila učenja nemškega jezika. Do takrat sem znala samo “guten Tag” in Wiener Schnitzel”, saj ko sem z družino hodila na počitnice v Avstrijo, je bilo to dovolj. Začela sem zato tečaj nemščine in iskati delo. Najprej sem bila varuška nekega slovenskega fantka, zatem sem delala v turški pekarni, potem pa sem postala natakarica v neki kavarni. Vsaka nova služba je bila zame lepša, saj sem se zelo hitro vključila v berlinsko življenje in uživala v tem, kar sem delala. Tečaj nemščine se je končal po devetih mesecih, v tem času sem menjala še nekaj služb in nato je prišla nova delovna ponudba, in sicer ponudili so mi delo odgovorne za prodajo v pekarni, v kateri dela Matej. Delo sem, seveda, takoj sprejela. Bilo je precej zahtevno, saj je pekarna velika in ima, k sreči, veliko dela.
Zatem pa se ti je porodila nova možnost, kajne?
Ja, očitno mi ne uspe biti veliko časa mirna. Ponudila se mi je možnost, da bi za šest mesecev odpotovala v Mozambik. Sicer odločila sem se takrat, ampak želja, da bi odšla na neko tako potovanje, je bila vedno v meni. Na spletu sem našla ta projekt, ki vključuje delo v centrih za otroke v Afriki. Mozambik pa je bil čisto naključna izbira, čeprav nisem znala portugalskega jezika, saj je Mozambik ena izmed redkih držav v Afriki, v kateri je portugalščina uradni jezik.
S katero organizacijo si se povezala?
V Mozambik sem šla z italijansko organizacijo, ki deluje v mednarodni organizaciji International Cultural Youth Exchange (Mednarodna kulturna mladinska izmenjava) (www. icye. org). Na poti sem srečala tudi druge prostovoljce, ki so prihajali večinoma iz Nemčije.
Kako pa je potekala organizacija takega potovanja?
Ja, to ni bilo najlažje, sploh ne. Potrebnih je bilo veliko papirjev za vizum in “težava” je bila tudi v tem, da živim v Nemčiji, imam pa slovenski potni list. Kot sem že rekla, je bilo potrebnih kar nekaj papirjev, ki sem jih seveda morala prevesti iz slovenščine v portugalščino; veliko so mi pomagali na slovenski ambasadi v Berlinu. Jaz sem se na projekt prijavila septembra 2018. Sprejeli so me novembra 2018, od tedaj pa sem se večinoma ukvarjala s papirji. Bila je prava dogodivščina, saj se je potovanje začelo 1. februarja, jaz pa sem prejela vizum šele 31. januarja.
V katerem jeziku si se sporazumevala v Mozambiku? Poznam te in vem, da portugalščine pred tem potovanjem nisi poznala…
Tako je, ja. V Mozambiku oz. v Maputo, kjer sem živela, je uradni jezik portugalščina, ki sem se je pač morala naučiti. V prvih treh tednih svoje dogodivščine v Afriki sem obiskovala enourni tečaj portugalščine, a verjemite, da sem se največ jezika naučila prav doma in v službi. Najprej sem si pomagala delno z italijanščino, delno s furlanščino. Ustvarila sem neke vrste samosvoj “esperanto”, ki mi je pomagal, da sem se potem s časom naučila portugalščine.
Kje si živela v Maputo?
Ko se prijaviš na take razpise, ti dajo možnost, da izbereš, ali bi rada živela v domu ali pa v kakšni družini. Obe možnosti imata dobro in slabo plat, a jaz sem se na neki način prepustila usodi, in preden sem odpotovala, sem izvedela, da bom živela pri neki družini, in tako je tudi bilo. Gostila me je zelo prijazna gospa. Ta gospa ima hčer, ki je poročena na Siciliji, in zato je znala nekaj besed italijanščine. To mi je bilo seveda v pomoč, vsaj v začetku… Naj povem tudi to, da je gospa mislila, da sem izredna kuharica, saj prihajam iz Italije. Žal pa sem ji morala povedati, da rada jem, kuham pa bolj slabo.
Kakšni so bili prvi občutki ob izstopu z letala v Maputo?
S sabo sem vzela ogromno občutkov: strah, vznemirjenost, veselje… tudi žalost, saj je moj Matej ostal v Berlinu in sem vedela, da ga ne bom videla ogromno časa. Zelo zanimiv je bil vsekakor let. Letela sem iz Berlina v Lizbono in že ta del poti je bil zelo poseben… “Ujeli smo” nevihto in bila sem zelo vznemirjena, a me je malo pomirilo dejstvo, da gospa, ki je sedela zraven mene, je bila še bolj vznemirjena kot jaz, tako da sem ji pomagala se umiriti. Let do Lizbone je bil v veliki zamudi in sem se bala, da bom izgubila naslednjega, ki bi me peljal do Maputa. Let sem k sreči le “ujela”. V Maputo sem pristala zgodaj zjutraj in, kar me je najbolj presenetilo, je bilo dejstvo, da je bilo vse zeleno… zelo zeleno. S svojega izstopa z letala se najbolje spominjam toplote. Pot se je pričela v Berlinu, kjer je bilo nič stopinj, v Maputo pa jih je bilo kar 35. Pravi šok za moje telo. Februarja je v Mozambiku poletje. Ko sem potovala od letališča do “doma” v Maputu, sem opazovala, kako je vse različno, in sem se resnično bala, da se ne bom privadila, bala sem se, da mi bo nelagodno. Bilo je vse novo, preveč novo. Bala sem se, da se ne bom prilagodila novostim in da se bom morala zato predčasno vrniti v Berlin. Najlepši občutek pa je bil ta, da sem se po treh mesecih, ali morda tudi prej, v tem kraju, kjer mi je bilo nelagodno in sem se bala, da ne bom kos situaciji, počutila kot doma. Navadila sem se peska, cest, ljudi na cesti, kaosa… Ta kraj je postal moj dom. Ko sem se zadnji dan vozila iz Maputa do letališča, mi je bilo zelo težko. Težko mi je bilo zapustiti otroke, ljudi, celoten Maputo. Tam sem pustila košček srca. To potovanje je v meni pustilo ogromen pečat, doživela in naučila sem se veliko pozitivnega, imela cel kup občutkov…
Ljudje so te hitro sprejeli?
Ja.
Čeprav si bila edina oseba bele polti?
Ja. To je bil zame pravi izziv, saj sem prvič doživela, da me je toliko ljudi hkrati opazovalo, gledalo. V okraju, v katerem sem živela, sem bila edina oseba bele polti. Najlepši obutek sem imela, ko so me opazovali otroci, ker sem bila verjetno prva belka, s katero so se soočali. Bili so tako radovedni, da so me nekateri prav dobesedno tikali, da bi videli, kaj je pravzaprav ta bela “stvar” na moji koži. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Slike

30.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!