Zakon, ki spreminja pogled na življenje
Slovenija se sooča z razpravami o zakonu, ki odpira možnost prostovoljnega končanja življenja. Rojaki v matični domovini se bodo namreč na referendumskem glasovanju 23. novembra 2025 izrekli o podpori zakonu, ki ga je državni zbor sprejel kljub ustavni določbi o nedotakljivosti človekovega življenja. Takšna ureditev pomeni globok premik v vrednostnem sistemu družbe. Namesto da bi življenje šibkejših in najbolj ranljivih zaščitili, ga zakon postavlja pod vprašaj.
Zakon prihaja v čas, ko je slovensko zdravstvo preobremenjeno, dolgotrajna oskrba še ni sistemsko urejena, 150 tisoč Slovencev nima osebnega zdravnika, pokojninski sistem je negotov, družba pa se sooča s staranjem prebivalstva in občutkom socialne osamljenosti. V takšnih razmerah se lahko ranljivi posamezniki počutijo potisnjene v kot, nekoristne, v breme; brez ustrezne pomoči bi prostovoljno izbrali smrt, ker jim ni ponujena druga možnost. Namesto spodbujanja solidarnosti, sočutja in pomoči bi tak pristop lahko poglobil občutek izolacije in osamljenosti.
Zakon prinaša bistveno spremembo v načinu razmišljanja: človekovo življenje bi postalo relativna vrednota. Če družba začne sprejemati misel, da je življenje lahko “vredno” ali “nevredno”, se ruši temeljno načelo svetosti in dostojanstva vsakega posameznika. Nekaj, kar je bilo skozi stoletja v vseh kulturah razumljeno kot moralno nesprejemljivo, postaja nekaj običajnega.
Zdravstvena stroka, ki se ukvarja z umirajočimi, opozarja, da ljudje v zadnjem obdobju življenja nimajo le telesnih, temveč tudi duševne, socialne in duhovne potrebe. Celostna paliativna oskrba, ki spremlja bolnika in njegovo družino, je lahko ključna pot, če želimo ljudem pomagati, da ne bodo umirali iz obupa. Bolečino lahko ublažimo, težje pa olajšamo občutek izgube smisla, strah pred tem, da smo odveč. Prav te stiske so pogosto razlog za prošnje po predčasnem končanju življenja.
Skrb za bolne in trpeče ni naloga posameznika, temveč skupnosti: družine, prijateljev, zdravstvenih ustanov in prostovoljskih mrež. Takšna solidarnost vrača človeku občutek vrednosti. Osrednje sporočilo, ki se znova potrjuje, je jasno: namesto da bi ljudem pomagali umreti, jim pomagajmo živeti s smislom in dostojanstvom. Odgovor na trpljenje ne more biti smrt, ampak bližina in skrb. Sočutje pomeni pomoč pri življenju, ne pri smrti.
