Suzin svet

Zakaj nimam miru

Zakaj nimam miru

Piše Suzi Pertot / Hrepenenje je pot, smisel, življenje ...

O meni pravijo, da nimam miru, da venomer nekam grem, nekaj iščem, nekam hodim … Ne vem, ali je to v celoti res. Obdobja so, mislim, da jih imamo vsi, taka in drugačna. Priznam pa, da je v meni nenavadna energija, nenavadna sla po gibanju. Ne vem, ali naj to imenujem nemir, veselje ali ljubezen do življenja. Morda je samo beg pred tesnobo, preteklostjo, osamljenostjo. Morda je le radovednost. Morda je vendarle, konec koncev… nemir.
“Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me: kam? ” Ti Prešernovi verzi so mi bili v mladih letih nadvse pri srcu. Menda sem jih zapisala tudi v dnevnik in na šolsko klop, ki je bila že itak popisana. Med imena nogometašev in izvajalcev lahke glasbe, ki so bila tam že leta, sem dodala Prešernove verze. In napisala o tem nemiru, ki sem ga čutila že tedaj. Morda še bolj, kot ga čutim zdaj, v zrelih letih. In sem ga nosila v srcu, včasih, največkrat pa je on nosil mene med ljudi in med krajine v svet.
Daj mi mir, mi je govorila mama. Daj mir, so mi ponavljali v šoli. In celo prijateljica, s katero sva preživljali popoldneve in večere tja do pozne noči, mi je včasih, ko sem jo že zjutraj silila, naj vendarle nekam greva, očitala, da nimam nikoli miru.
Taka sem bila kot otrok, nemir me je spremljal, ko sem odraščala, menda dosegel svoj višek v puberteti, zdaj pa je še vedno stalnica mojega življenja in me spremlja skozi vsakdan. Ravno pred dnevi mi je mož rekel, veš kaj, vse je narobe med nama, našel si bom kako petinšestdesetletnico, vsaj ne bo imela tvoje energije in bova skupaj posedala na kavču. In imel bom mir.
Nemir. Ko ga začutiš v sebi, res ne moreš več posedati ob kavi in knjigi. Ko zadiši po njem, ko zapiha veter z morja, ko zadiši po gobah in premočeni prsti iz bližnjih gozdov, ko je nebo modro, da bi tonil v njem… Ko enostavno zaslutiš v sebi nekaj, kar narašča, kar prekipeva, kar utripa, in bi šel, čeprav ne veš kam. Kolikokrat se poskušam umiriti, vzamem knjigo v roke in sedem nekam na vrt. A po nekaj minutah spet vstanem, vsrkam vonj po prezrelem poletju in že me ima, da bi šla. A sama ne vem, kam pravzaprav naj grem in kje je pot, ki jo iščem.
V najstniških letih sem v takih nemirnih dneh iskala prijatelje. Prilepila sem se na telefon, dokler nisem našla nekoga, ki je bil voljan potepanja. Če pa nisem našla družabnika, je nemir v meni naraščal, prerasel v razočaranje in se spajal z občutkom samote. Brez cilja sem tavala od sobe do balkona, se naslanjala na okno in iskala obzorja v odsevu morja, ki ga je goltal nebotičnik.
Nemir je prekletstvo. Nemir je kot bolezen. Nekaterim prizanaša, drugi smo kot neozdravljivi bolniki, ki mu kljubujemo z bolečino in mu podarjamo življenje. Nemir ne zna biti usmiljen. Nemir grize, duši, kipi, prepolna ga je duša, ujet je v misli. Nemir so sanje, poti, besede. Nemir je morda samo bolj vsakdanja beseda za hrepenenje.
Kam pa greva danes, me je včasih vprašala prijateljica, ko še nisva opravili vozniškega izpita in sva se z avtobusom pripeljali do Oberdankovega trga in potem naprej peš v objem mestnih ulic. Saj ni važno, samo da nekam greva. Lidija je bila nežna, uklonljiva duša in mi je sledila. Hodili sva dolge ure, iz mesta sva prišli v predmestje, včasih na Kras. Hodili sva in se pogovarjali. O sanjah največ, o načrtih, o vsem tistem lepem in velikem, ki se ni pozneje nikoli uresničilo. O nemiru brez konca.
Včasih, ko sva korakali po žalostnih ulicah predmestja proti morju ali proti zelenju, je prijateljica opešala, tožila mi je, da je utrujena, da bi se vrnila domov in brala knjigo. A jaz sem jo samo potegnila za roko v svoj večni nemir in sva še dolge ure hodili brez pravega cilja. Zakaj? Čemu? Ne vem, zakaj, ne vem, čemu. Da bi srečevali ljudi, da bi videli kraje, da bi živeli. Nemir je tudi sla po življenju. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

04.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!