Zakaj na slovensko višjo srednjo šolo?
V prejšnjem tednu se je v goriškem Dijaškem domu odvijal strokovni posvet z naslovom “Z nižje na višjo”. Raziskovalke in sodelavke Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI so s svojimi študijami pokazale, da so slovenske šole na Goriškem na prehodu z nižje srednje na višjo v prejšnjem letu izgubile skoraj polovico svojih dijakov in dijakinj. Gre za pereč problem, pri katerem trenutno ni videti poti nazaj. Po predstavitvi raziskav je potekal še pogovor z odgovornima za usmerjanje na licejskem in tehniškem polu, prof. Saro Semec in prof. Majdo Bratino, z ravnateljico Večstopenjske šole Doberdob Sonjo Klanjšček in poverjenim ravnateljem Večstopenjske šole Gorica Davidom Clodigom. Gostje so odgovarjali na vprašanja moderatorja in iskali odgovore na problematike, ki pestijo slovenske šole. Vsi so se strinjali, da je treba bežanje dijakov na kak način zajeziti.
Goriške slovenske višje šole danes obiskuje skoraj polovica vseh dijakov iz nižjih šol, kar pomeni, da slovenska višja šola v resnici izgubi vsaj enega dijaka na dva. Temu gre pripisati več razlogov: izbira smeri, prevozi, urnik, a vse to ne bi vplivalo na izbiro, ko se ne bi šolska populacija spremenila. Dejstvo je, da dober delež dijakov in dijakinj, ki se vpisuje na višjo šolo, ne izbira slovenske šole zato, ker je slovenska, temveč jemlje v pretres druge faktorje, ki so bili za prejšnje generacije skorajda marginalni. Ko nižješolci ne najdejo prave smeri, jim urnik ne ustreza, imajo težave s prevozi ali ne najdejo dovolj zanimivih obšolskih dejavnosti, izberejo raje drugo pot, in sicer italijansko šolo. Gotovo obstajajo tudi izjeme, a je njihovo število vsaj deloma zanemarljivo.
Naše višje srednje šole skrbijo za usmerjanje, vsako leto pripravljajo dneve odprtih vrat in bodočim višješolcem pokažejo, s čim se bodo ukvarjali na novi stopnji, da bi dijakom dokazali, da šolanje na slovenskih šolah pomeni kakovostno šolanje. Včasih se sprašujemo, ali bi morala šola izbrati kako drugo marketinško strategijo in se bolje prodati. Pozabimo pa, da dijakov ne smemo zavajati in jim na dnevu odprtih vrat predstaviti popolnoma izmišljene učne ure. Gotovo se lahko šole še dodatno izboljšajo v tem, a to ne bo znižalo osipa.
Dijakom moramo v resnici pokazati pozitivne plati šolanja na slovenskih šolah, kot so manjši razredi, večja pozornost posamezniku, inkluzivnost ter kakovost učnega in neučnega kadra. Marsikdo sploh ne pozna te naše stvarnosti, zato moramo poskrbeti, da pridejo pozitivne plati slovenske šole v javnost. Po drugi strani pa moramo dijakom nuditi tako šolsko okolje, v katerem so sproščeni in v katerem se lahko naučijo še marsičesa novega poleg šolskega programa.
Kakor lahko beremo v raziskavi Izbira drugostopenjske šole z italijanskim učnim jezikom na Goriškem: vzroki, izkušnje in pričevanja prof. dr. Maje Mezgec, so nekateri starši izbrali šolanje na italijanski višji šoli, misleč, da bo imel/a tako sin/hči manj težav med univerzitetnim študijem. Bogatost slovenske višje šole je v tem, da dijakinjo in dijaka v resnici pripravi na življenje, na znanje vsaj dveh jezikov na nivoju C2-C1 in enega na nivoju B2, kar je že nad evropskimi standardi znanja jezikov. Učencem in učenkam pa je treba poleg tega najbrž še dopovedati, da jih šolanje na slovenskih višjih šolah ne bo oviralo v življenju, temveč jih bo v resnici še bolj obogatilo in jim dovolilo prav tako kakovostno šolanje na vseh univerzah.
