“Zahvaljujem se vam za vašo zvestobo, pripadnost, srčnost!”

Obisk slovenskega predsednika Boruta Pahorja na Lesah v Beneški Sloveniji

Slovenski predsednik Borut Pahor se je v petek, 6. maja 2022, poklonil Beneškim Slovencem na Lesah, kjer so domačini postavili zraven cerkve šotor, da so v njem priredili že 34. Senjam beneške pesmi. Na Lese, vasica se nahaja v občini Grmek, je slovenski predsednik prišel na povabilo senatorke Tatjane Rojc. Pred nagovorom se je predsednik Borut Pahor srečal z delegacijo Beneških Slovencev v prostorih domačega kulturnega društva Rečan – Aldo Klodič, ki ga vodi Margherita Trusgnach, le ta ga je tudi nagovorila in na kratko orisala nastanek Senjama beneške pesmi.

Senjam utrjuje slovensko besedo, poživlja kulturno dogajanje, predvsem pa je v času postal izjemno pomemben zaradi glasbe same, beneške glasbe, ki združuje zlasti mlade in obenem nagovarja starejše. Bil je prisoten tudi generalni konzul Republike Slovenije Vojko Volk, senatorka Tatjana Rojc, zelo lepo pa je bilo videti tudi ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Heleno Jaklitsch, ki je požela splošno odobravanje med prisotnimi, predvsem zaradi svoje stalne prisotnosti med nami in tudi v Beneški Sloveniji, kjer ji je uspelo stkati vezi, kakršnih ni uspelo prav veliko njenim predhodnikom. V sejni sobi društva Rečan-Aldo Klodič so se s predsednikom srečali predsednika krovnih organizacij Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, o stanju v Beneški Sloveniji pa sta spregovorila predsednica Sveta slovenskih organizacij za videmsko pokrajino Anna Wedam in predsednik Slovensko kulturno gospodarske zveze za videmsko pokrajino Antonio Banchig. Spregovoril je tudi predsednik Inštituta za slovensko kulturo iz Špetra Giorgio Banchig. Večina prisotnih je povedala, da je bilo srečanje s predsednikom Pahorjem lepo, ker jim je prisluhnil in so mu lahko prikazali tako težave kot mu predstavili tudi svoje delo, načrte in izzive. Spregovorili so o vsem, tudi o prepotrebni hitrejši internetni povezavi, kot so tudi govorili o povezavah in sodelovanjih z bližnjo Slovenijo, seveda o odseljevanju in nizki rodnosti, o pomanjkanju slovenskih duhovnikov, predvsem pa o uspehih dvojezične šole v Špetru, s svojo prisotnostjo so izpričali, da verjamejo v prihodnost. Predsedniku so se zahvalili za njegovo podporo in vlogo, ki jo ima v odnosih med slovenskim in italijanskim narodom, pri katerih je poseben navdih njegovo iskreno prijateljstvo z italijanskim predsednikom Mattarello. Predsednik Pahor pa se je predstavnikom manjšine zahvalil za sodelovanje skozi desetletje njegovih obeh mandatov ter za njihova prizadevanja k ohranjanju vsega, kar jih določa kot Slovenke in Slovence.

Otroci so pod polnim šotorom po bučnem aplavzu, s katerim so prisotni pozdravili slovenskega predsednika, ubrano zapeli slovensko himno, nato je slovenskega predsednika in vse prisotne pozdravila domača županja Eliana Fabello, ki je izrazila veselje nad visokim obiskom, predvsem pa je pohvalila organizatorje Senjama beneške pesmi.

Senatorka Tatjana Rojc, ki ve, kaj je slovenska beseda, kaj je narod, kaj je pripadnost in kaj kultura, je v slovenskem in italijanskem jeziku spregovorila pod šotorom na Lesah te besede: “Spoštovani in dragi gospod predsednik Borut Pahor, cenjeni gostitelji Društva Rečan-Aldo Klodič, gospa županja, spoštovani gostje, predvsem pa dragi prijatelji iz Benečije, Rezije, Kanalske doline! V imenu vseh nas dobrodošli na Senjamu beneške pesmi, dragi gospod Predsednik! ‘Siromašna, lepa zemlja, stokrat bičana in križana, ti in srca, ki te ljubijo!’ Tako je ta najbolj zahodni, najbolj izpostavljeni kos slovenske zemlje orisal France Bevk v besedah svojega Čedermaca. Danes, gospod Predsednik, je vaš obisk posebej za Slovence na Videmskem zelo pomemben, saj potrjuje, kako smo vsi del enega samega narodnega telesa, ene same, nedeljive skupnosti, ki s pesmijo svojega jezika, najbolj dragocene skupne dobrine, jasno oznamenjuje našo skupno bit. Izročilo naših Čedermacev, ki so pričevalci Trubarjevega izročila ‘Stati inu obstati!’, naši ljudje, ki so morali v tujino, da bi preživeli, in se občasno ali tudi dokončno vračajo v tele doline, predvsem pa mladi, ki se s svojo vizijo odprtega sveta odločajo, da si ta zemlja zasluži ovrednotenje, ki ji je bilo odvzeto, predstavljajo upanje in poroštvo za svetlejšo prihodnost. In ti mladi so del tega čudovitega òbčestva naše dvojezične šole Paola Petričiča v Špetru. Nadvse pomembno za bodočnost naših dolin je čezmejno sodelovanje, saj Republika Slovenija pomeni oporo za vsa naša prizadevanja, vse naše upe. Kako naj pozabimo na tisti 6. maj leta 1976, ko je strašni potres razrušil Furlanijo in so Slovenci onstran takratne meje ponudili roko ljudem potresnih območij? Kako naj pozabimo, da so člani alpincev ter civilne zaščite iz Čente in Čedada ob potresu na Bovškem za Veliko noč 1998 takoj nudili prvo pomoč našim pretresenim krajem ob meji? Vi pa ste, gospod Predsednik, s predsednikom Sergiom Mattarello ob vsem tem postavili nove temelje za vrednotenje zgodovine, s pogledom uzrtim v svet, ki ga želimo, v prijateljstvo, sodelovanje, medsebojno spoštovanje.

Ni Vam vseeno, kaj je z nami. Večkrat ste Slovence v Italiji počastili s svojim obiskom, večkrat sva izmenjala misli in želje. Nekatere so se uresničile. Upajmo le, da nam bo uspela največja želja: zagotoviti slovenski narodni skupnosti v Italiji svojega parlamentarnega zastopnika v rimskem parlamentu. Hvala Vam, gospod predsednik, za vse Vaše delo, ter za ta današnji dragoceni obisk.”

Predsednik Borut Pahor je imel slavnostni nagovor. V svojem nagovoru, ki ga je italijansko govorečim sproti odlično tolmačila Jole Namor, je izrazil predvsem hvaležnost, da vztrajajo pri ohranjanju svojih korenin, slovenske besede, kulture, in tudi temu, da so ga povabili medse: “Najprej bi se rad zahvalil društvu Rečan, tistim, ki ga vodijo, in vsem ljudem tega čudovitega kraja, da ste me povabili medse. Prihajam med ljudi, ki jim pripadam. Otroštvo in mladost sem sicer preživel na Krasu in v Gorici, vedno zelo blizu meje, ki je danes več ni, a je bila že v času mojega otroštva in mladosti dovolj odprta, da smo se Slovenci na tej in oni strani meje razumeli, slišali v skrbeh, priložnostih in tudi v sanjah, ki jih do neke mere danes tudi živimo.

V zadnjih tridesetih letih smo doživeli velike spremembe. Slovenija je postala samostojna država z demokratično ureditvijo. In naposled je na prelomu v novo tisočletje postala del evropske družine. Zdi se mi, da to daje našemu slovenskemu občestvu priložnost, ki je še nismo znali v celoti izkoristiti. Gre za idejo skupnega kulturnega in gospodarskega prostora slovenske skupnosti v tem delu evropske skupnosti. Gre za idejo sožitja z italijanskim večinskim prebivalstvom tukaj, v Italiji, in seveda za idejo sožitja italijanske narodne skupnosti z večinskim slovenskim prebivalstvom v Sloveniji.

Čeprav predsodki, skrbi, tudi strah, ne izginejo čez noč, se mi zdi, da zadnja desetletja nove politične, gospodarske, kulturne in čisto človeške stvarnosti obračamo v prid teh naših velikih stremljenj. Ampak dokler bo ta velika ideja – ideja o naši veliki, skupni evropski domovini – živela, do takrat imamo veliko priložnost, da ustvarimo naš sen, da zaživimo skupno narodno življenje in da italijanski prijatelji tega ne vzamejo kot skrb ali strah za njihovo narodno življenje, kot tudi mi ne moremo in ne smemo vzeti kot strah to, da se v Sloveniji popolnoma in v celoti razvija italijanska narodna skupnost.

V tem sožitju vidim veliko priložnost, ki je še nismo znali v celoti izkoristiti. Ta evropska ideja, ki je zagotovila skoraj osemdeset let miru v družbah in državah, ki so povezane v skupno evropsko družino, je nekaj dragocenega, kar moramo zelo negovati. To ne spreminja našega dnevnega življenja čez noč, v strateškem dolgoročnem obdobju pa našim otrokom, ki prihajajo za nami, daje velikansko priložnost, da 21. stoletje in prihodnost zares zaživijo v svoji popolni identiteti, kulturni in človeški, in živijo v miru in blaginji. Za to so si prizadevale generacije naših dedov, očetov in ne nazadnje tudi naša generacija.

Izkoriščam to priložnost, spoštovani, dragi, ljubi rojaki, da se vam kot predsednik slovenske države zahvalim za vso zvestobo in predanost slovenskemu jeziku, kulturi, naši tradiciji, vsemu tistemu, kar nas določa kot Slovence. Da ste vse to zmogli ohraniti in negovati v časih, ki so bili manj naklonjeni od sedanjega.

Izkoriščam to priložnost, da se zahvalim našim italijanskim prijateljem, ki so tudi v manj prijaznih časih za sožitje znali to vaše prizadevanje, ta vaš boj, razumeti kot del, ki ni samo del vaših pravic, ampak tudi kot nekaj, kar tudi njih plemeniti.

Na ramenih vaših prizadevanj so se rodile priložnosti, ki so se zdele – ne pred tridesetimi, morda še pred desetimi leti – precej utopične. Stvari, ki paradigmatsko spreminjajo pogled na naše skupno življenje tukaj, v tem delu čudovite Evrope.

Že gospa senatorka je omenila vrnitev Narodnega doma Slovencem v Trstu. Ali pa zamisel, ki bo verjetno čudovit projekt, dve Gorici in ena skupna evropska prestolnica kulture.

Dragi Benečani, dragi rojaki, to je ena velika priložnost za prihodnost, o kateri smo nekoč sanjali. O miru, o varnosti, o pripadnosti, o tem, da se lahko izrekamo po mili volji – tudi za Slovence in zlasti za Slovence – in živimo v sožitju z večinskim narodom.

To nam sedaj nalaga posebno odgovornost, vam tukaj, v teh čudovitih krajih, in nam v matični državi, da vidimo to zamisel skupnega kulturnega, gospodarskega, narodnega prostora kot eno veliko priložnost za tisto, kar mogoče prejšnji časi niso dopuščali. In to je vsestranski razvoj v skupnosti, ki doslej morda niti ni mogla obstajati zaradi mej in vseh drugih delitev.

Ko gledamo v čase, upam, srečne prihodnosti, in ko gledamo s strateškim pogledom naprej, moramo vedeti, da je potrebno vsak dan praktično premagovati številne težave, probleme in izzive, s katerimi se soočamo glede teh vprašanj.

Ampak tukaj si kot predsednik republike dovolim reči, da se zanašam na vašo vztrajnost, predanost, pripadnost, da boste znali v časih, ko se nam obeta nekaj dobrega, lepega, srečnega, iz dneva v dan gojiti in krepiti to novo evropsko skupno resničnost, ki tako veliko obeta našim novim generacijam Slovencev in seveda tudi Italijanov, ki živimo tukaj na tem čudovitem delu Evrope.

Ta evropska ideja nam je zagotovila mir, varnost in blaginjo. Moramo jo negovati. Postajamo Evropejci, državljani te velike skupne domovine. Ampak hkrati želimo postati evropski državljani kot Slovenci, kot ljudje, ki pripadamo jeziku, kulturi, tradiciji, nečemu, kar nas v temeljih določa.

Kar se mi zdi pomembno opaziti je, da se ne spreminja samo naš odnos do teh vprašanj, ampak tudi italijanski odnos do teh vprašanj. Tukaj ne gre samo za to, da smo z vrnitvijo Narodnega doma dobili čudovito poslopje v Trstu. Gre za simbolni korak nekega priznanja, ki seže v preteklost, a gleda tudi naprej, daleč v prihodnost, na sodoben način, ki veliko obeta.

Tukaj ni šlo za zmago Slovencev, ampak za zmago evropske ideje, na katero so bili ponosni tudi Italijani. To je velika in dragocena dota, s katero stopamo v novo, lepo, srečno in varno prihodnost.

Ob koncu se vam še enkrat zahvaljujem, zelo iskreno, v imenu države in tudi v imenu naših ljudi, ki mi jih je omogočeno na položaju predsednika republike predstavljati, za vašo zvestobo, pripadnost, srčnost. Na teh ramenih smo lahko v zadnjem času dosegli velike rezultate. Prosim vas, da z enako vnemo ohranjate vaše slovenstvo tudi naprej in storite vse za to, da naši otroci, Slovenci in Evropejci hkrati, vidijo to našo skupno evropsko domovino kot kraj in prostor – duhovni, ne samo zemljepisni – vseh tistih, ki v demokraciji vidijo priložnost za srečno življenje.

Zelo sem bil počaščen z vabilom. Rade volje si bom ogledal glasbeni program. Sprejmite, prosim, izraze moje hvaležnosti. Želim vam vse najboljše.

Hvala. Grazie.”

Po dolgem in iskrenem aplavzu vseh prisotnih so otroci lahko začeli program, predsedniku in prisotnim so zapeli venček najlepših in najbolj poznanih beneških pesmi, ki so krstne izvedbe doživele prav na Senjamu beneške pesmi.