Zahteve slovenske narodne skupnosti se uveljavljajo priložnostno

Rafko Dolhar je v naši narodni skupnosti osebnost, ki je ni mogoče prezreti, če želimo spoznati in razumeti polpreteklo zgodovino Slovencev v Italiji, zlasti v Trstu. Zato smo ga ob njegovi 80-letnici povabili na pogovor za naš tednik.

Raznolika razsežnost vaše osebnosti je v dolgem življenjskem razponu našla pravšnjo uveljavitev. Planinstvo, fotografska umetnost, publicistika, politično udejstvovanje, medicina. Na katero izmed teh področij ste najbolj navezani, katero vam je dalo največ zadoščenja?
Moja medicinska izobrazba in delovanje na tem področju sta zaznamovala moje vseživljenjsko delovanje. Politika pa je bila nekaj več, nekaj, česar mi ni nihče predpisal, a sem jo čutil takrat kot dolžnost, posebno še zato, ker sem se kot osveščen Slovenec oddaljil od svoje rojstne Kanalske doline, kjer bi se lahko tudi narodnostno udejstvoval. Tudi na medicinskem področju sem opravljal svoje delo na več načinov. Najprej sem bil nekaj let v sanatoriju za pljučne bolezni v Nabrežini. Tam sem dobil tisti stik z medicino, ki mi ga univerza ni dala. 20 let sem se kot specialist ukvarjal z medicino dela in športa. 30 let pa sem poučeval anatomijo človeka na tržaški univerzi. Do upokojitve sem bil družinski zdravnik in tu sem v središču mesta odkril mnogo “zakritih” Slovencev, ki so bili ob slovensko izobrazbo in narodno zavednost. Planinstvo je bilo zame naravno nedeljsko opravilo, ko me je oče že od mladih nog začel jemati s seboj na izlete. Vzljubil sem zato seveda najprej domače Julijce. Z zapisovanjem izletov se je začelo tudi moje pisanje in učenje slovenščine in pri tem je bil moj oče prvi učitelj slovenščine. Na izletih v hribe se je pojavila tudi želja po fotografiranju, s katerim sem se potem ukvarjal tudi na Krasu, ki sem ga vzljubil, ko sem se dokončno nastanil v Trstu.
Bili ste eden redkih Slovencev, ki je opravljal funkcijo občinskega odbornika. To je bilo pred mnogimi leti, celo v času pred ’Osimom’. Kako se spominjate takratne izkušnje? Kaj je pomenilo za stranko Slovenska skupnost imenovanje njenega člana na tako pomembno upravno mesto?
V času levega centra v poznih šestdesetih letih sem bil izvoljen za tržaškega občinskega svetovalca in odbornika za Slovensko skupnost. Na podlagi političnega sporazuma pa sem bil 10 let odbornik za zdravstvo in socialno skrbstvo enakopravno z italijanskimi kolegi. Na podlagi izbojevanih in podpisanih političnih sporazumov smo lahko tudi marsikaj dosegli, med drugim publicizacijo Slovenskega gledališča, slovensko psiho-pedagoško službo in prve slovenske napisane table za kraške vasi ter prve in doslej edine tri ulice, posvečene slovenskim pesnikom. To je vsekakor predstavljalo uveljavitev slovenske stranke v upravljanju tržaške občine.
V lanskem intervjuju za naš tednik ste izjavili, da je mesto predsedništva občinske skupščine pripadniku slovenske narodne skupnosti “jalov kompromis”. Končno v občinskem odboru ponovno sedi Slovenec (Edi Kraus). Verjamem, da vprašanje izzveni nekoliko naivno, vendar… Ali je to po vašem mnenju dokaz spremenjenih političnih okoliščin v zalivskem mestu in hkratnega pozitivnega odnosa levega tabora, dejansko Demokratske stranke, do tržaške manjšinske etnične komponente?
Seveda smo lahko zadovoljni, da v tržaškem občinskem odboru po mnogih letih spet sedi Slovenec. Poudariti pa velja, da ni bi izvoljen, temveč imenovan kot strokovnjak, in sicer na izrecno željo tržaškega župana. To je gotovo odraz novega političnega ozračja v našem mestu.
Ob podelitvi naziva častnega občanstva Borisu Pahorju je pisatelj izrazil željo, da bi tudi tržaška občina po zgledu dežele in pokrajine ovrednotila slovenski jezik. Gre za željo, ki je bila od povojnega časa do danes stalnica pripadnikov slovenske manjšine, močno pa je nihala na nivoju upravnega kolesja tržaške občine in tržaške javnosti nasploh. Glede na vašo dolgoletno neposredno izkušnjo na političnem prizorišču, zlasti pa na podlagi vaših mnogih spominov v zvezi s tem, bi nam lahko podali prerez odnosa, ki ga je večinski Trst imel do našega materinega jezika in do nas Slovencev nasploh?
Ves čas svojega delovanja v tržaškem občinskem svetu sem poskušal na različne načine, tudi z izsiljevanjem, doseči uporabo slovenščine v občinskem svetu. To mi ni uspelo, kljub prisotnosti socialistov v občinski večini. Mojo zahtevo so podprli tudi komunisti, ki so bili v opoziciji. Socialisti so sicer izdelali predlog za globalno zaščito Slovencev in z besedami pogojevali svojo prisotnost v vladi z odobritvijo tega zakona, ki pa je ostal v predalih rimskega parlamenta. Tedaj je bil izgovor za zavračanje moje zahteve v pomanjkanju pozitivne zakonodaje, ki bi omogočala uporabo slovenščine v javnih upravah, kljub Londonskemu memorandumu in tudi prefektovi
odločitvi glede veljavnosti slovenskega obrazca za davčno prijavo. Odkar sem šel pred davnimi leti iz občinskega sveta, se o tem ni več razpravljalo. Sedaj, ko je slovenščina uveljavljena v deželnem in pokrajinskem svetu in imamo na tržaški občini župana, ki je pripadnik tiste stranke, ki je iz klopi opozicije zahtevala uporabo slovenščine, pa je skrajni čas, da do uresničitve te naše pravice tudi pride. Videli bomo, ali bo poziv Borisa Pahorja tržaškemu županu imel več sreče.
Do pred kratkim ste bili predsednik stranke Slovenska skupnost, se pravi političnega telesa, v katerem se je razvijala vaša politična izkušnja. Kako so se prioritete stranke lipove vejice razvijale od nastanka do danes? Kakšni pa so današnji in prihodnji izzivi SSk?
Slovenska skupnost in njene predhodnice so od vsega začetka z istim volilnim znakom in imenom na različne načine, včasih iz opozicije in včasih iz politične večine, vztrajale na podlagi podpisanih političnih sporazumov in skušale uveljaviti pravice slovenske narodne skupnosti. Zdaj, ko je vzdušje v našem mestu in v naši deželi Slovencem bolj naklonjeno, pa se politični sporazumi ne podpisujejo več. Vse visi nekako v zraku in zahteve slovenske narodne skupnosti se uveljavljajo priložnostno. Tudi zakasneli zaščitni zakon se le delno in počasi uveljavlja in se zato skoraj nihče ne razburja. Vtis imam tudi, da je med manjšinci za načelna vprašanja vedno manj zanimanja in se je splošna brezbrižnost razširila tudi med našimi ljudmi.
IG

Pogovor z Rafkom Dolharjem ob njegovi 80-letnici.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme