Zagnani mladi, ki zasledujejo sanje

Piše: Danijel Devetak

KC Lojze Bratuž, Gorica /  Srečanje pod lipami o mladih, študijskih poteh in zaposlitvenih možnostih

Tema zadnjega izmed letošnjih poletnih Srečanj pod lipami, ki jih organizirata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič, je bila Mladi v svet s študijem do prihodnosti. Pod krošnjami lip na dvorišču kulturnega centra se je 4. avgusta zvečer zbrala številna in pretežno mlada publika; z zanimanjem je prisluhnila šestim mladim zamejcem, bolj ali manj angažiranim v naših organizacijah, ki še študirajo oz. so že stopili v svet dela, nekateri pa že imajo kar nekaj izkušenj.
Po uvodnem pozdravu predsednice KCLB Franke Žgavec je Simon Cotič, skavtski voditelj, publicist ter študent medicinskih in farmacevtskih biotehnologij v Trstu, uvedel pogovor z mladimi gosti, ki “predstavljajo zapleten mozaik raznih študijskih in zaposlitvenih področij”, od ekonomije in medicine prek fizike in raziskovanja do poučevanja, medijev in politike.
Kristina Pahor je po znanstvenem liceju Gregorčič v Gorici nadaljevala študij matematike in fizike na Univerzi v Ljubljani, kjer je tudi magistrirala, sedaj pa je zaposlena kot profesorica fizike na mednarodni šoli z angleškim učnim jezikom v Šentvidu. Na svoji poti je spoznala italijanski, slovenski in – na izmenjavi – nemški šolski sistem. V treh državah je doživela drugačen odnos javnosti do šolnikov. V slovenskem je po njenem mnenju lažje priti do zaposlitve, zanjo pa se je odločila zlasti zato, ker se ji je ponudila priložnost, ki jo je rada zagrabila. “Sicer pa je danes lažje zamenjati službo kot nekoč.”
Diana Bertè se je po klasičnem liceju Trubar odločila za študij kitajščine v Benetkah. Želela si je študirati jezike, vendar ne običajnih. “Čeprav sem se na kitajščino vpisala naključno, me je takoj prevzela. Imela sem tudi srečo, da sem lahko šla študirat na Kitajsko.” Tam je namreč nadaljevala študij, po diplomi pa je bila še eno leto v Šanghaju. Nato se je zaposlila v visokotehnološkem podjetju v Solkanu, ki razvija izdelke za pospeševalce delcev; tam se ukvarja z marketingom. Po študiju si je želela se izseliti v Šanghaj, a zaposlitev je sprejela, ker je podjetje nameravalo odpreti podružnico na Kitajskem, kar pa je covid trenutno zamrznil. “Pomembno se mi zdi soočati se z drugačnostjo. Lahko je živeti tam, kjer smo vajeni, težje pa je razumeti to, na kar nismo navajeni.”
Jaš Bensa se je po znanstvenem liceju vpisal na fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani, po diplomi je opravil magisterij, sedaj dela doktorat. Univerza v Ljubljani nudi doktorantom možnost tudi zaposlitve na univerzi, “tam sem zaposlen kot asistent raziskovalec”. Pot raziskovanja je zahtevna, “najti stalno službo na univerzi je zelo težko”. Doktorat je šele začetek izkušnje raziskovanja, traja štiri leta, nato ni izključeno, da bo šel v tujino ali se zaposlil v privatnem sektorju. In vendar mu je ta pot v zadoščenje, saj lahko dela, kar ga veseli, zato jo rad svetuje tudi drugim.
Cristian Visintin je po klasičnem liceju sklenil dodiplomski študij na ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ob tem je opravil polletni semester Erasmus v Hannovru. Po študiju je kot absolvent začel delati pri multinacionalni farmacevtski družbi Novartis; pred kratkim so mu ponudili redno zaposlitev, sedaj dela kot finančni analitik na Leku v Ljubljani. Po njegovem mnenju “bi moral biti Erasmus obvezen za vse študente: gre za enkratno izkušnjo, ki študenta ‘vrže’ v nov svet … Drugačno okolje pripomore k temu, da postaneš boljša oseba, bolj zrel”. Iz svoje izkušnje je spoznal, da kadroviki ne upoštevajo samo študijske poti mladih, temveč v njih iščejo to, česar drugi nimajo, npr. poznavanje več jezikov, kompetitivnost ipd. “Ne smemo podcenjevati stranskih dejavnosti in konjičkov, kot so lahko skavtizem, glasba, prostovoljno delo itd., ki pri zaposlitvenem razgovoru pomenijo ogromno dodano vrednost.” Sicer pa daje ekonomija ogromno različnih in ustvarjalnih možnosti zaposlitve, “ekonomija ni samo računovodstvo ali dolgočasno delo v pisarni”.
Ivana Cotič se je po znanstvenem liceju vpisala na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, kjer je letos diplomirala. Že od mladih nog je zelo aktivna v zamejskih glasbenih, športnih in vzgojnih ustanovah. Kljub zahtevnemu študiju je še vedno skavtska voditeljica in odbojkarica. Ključna je bila “dobra organizacija časa”, to pa ji je uspelo prav zato, ker ji zamejska stvarnost veliko pomeni. Kot otrok ji ni bilo jasno, kaj bo, “ko bo velika”, želela si je postati predsednica ZDA, iti v misijone, biti odbojkarska prvakinja in še kaj. Ob koncu višje šole se je odločila za medicino, ker meni, da ima sposobnost pomagati bližnjemu v težavah. Študij medicine v Ljubljani je “zelo dobro organiziran”, veliko je praktičnih vaj. Pot je bila zahtevna, “a ves trud je poplačan, ko začneš delati”.
Antje Gruden končuje drugi letnik študija diplomatskih in mednarodnih ved na tržaški univerzi v Gorici. V preteklosti je igrala harmoniko na šoli Komel in bila odbojkarica, še vedno je dejavna v zboru in nabrežinskem društvu Igo Gruden, sodeluje z Radiom Trst A, pred kratkim je bila izvoljena v nabrežinski občinski svet. “Mladi v občini smo si želeli sprememb.” Želela si je razumeti, kako deluje politika na krajevni ravni, sploh pa kaj narediti za skupno dobro vseh. Dela je veliko, “z marljivostjo pa nam bo lahko marsikaj uspelo”.
Ko bi Prešeren ne popustil prišepetavanju “goljfive kače” in zapustil Vrbe, bi morda ne postal to, kar je postal, je dejal Simon in tako odprl razpravo o znani dilemi, begu možganov v tujino, kjer je več možnosti za boljši študij in zaposlitev. Ivana je pripravljena se odpovedati boljšim priložnostim v osrednji Sloveniji in bi se rada po študiju zaposlila bližje domu, “da bi pripomogla k rasti tega ozemlja”. Kristina meni, da “biti v Ljubljani pomeni biti z eno nogo še v Gorici”, saj je bistveno lažje ohranjati stike s koreninami kot npr. v Nemčiji ali drugje, “sicer pa je vprašanje zelo osebno, saj ima vsakdo drugačne karierne želje”. Antje je prepričana, da si nekako “dom neseš s sabo, če te družina pri tem podpira”. Jaš je med trimesečnim študijem v ZDA ugotovil, da ni ustvarjen za tujino, “Ljubljana pa je za vogalom”. Diana “bi ne šla z lahkim srcem, toda bi šla, a ne za vedno”: fizično se oddaljiti nekaj časa še ne pomeni zapustiti svojih krajev; in kdor se vrne z velikim kovčkom izkušenj, lahko veliko pripomore k rasti okolja. Prav je, da mladi izkoristijo današnja sredstva in priložnosti, pa tudi študijske prakse in druge možnosti, da spoznajo, če so za v svet ali navezani na domače okolje, je dodal Cristian.
Je za mlade pomembno sanjati ali je potrebno biti bolj realistični oz. konkretni? Ivana prisega na zlato sredino: pomembno je sanjati, imeti vizijo prihodnosti, obenem pa si je treba postaviti uresničljive cilje, da vse ne ostane pri besedah ali v domišljiji. “Študij mi je dal sredstva – znanje in veščine – za uresničevanje sanj.” Antje trdi, da sta poleg sanj potrebni tudi garanje in žrtvovanje, sicer pa “s časom imamo pravico sanje tudi spreminjati”, pa tudi pot sama se med hojo lahko spremeni. Za Cristiana so sanje “zrel cilj, ki si ga lahko zadamo tudi na koncu študijske poti”: do izbire študija namreč prihaja “v pubertetnih letih, ko sploh še ne vemo, kdo smo”. Zato je prav, da se spomnimo sanj, ko pride do prvih napak, spodrsljajev in ovir. Po Kristininem mnenju študij pomaga pri doseganju in hkrati izoblikovanju sanj: “Študij pomaga sploh, da odkriješ, kaj si želiš.” Pomembne cilje si je potrebno zadati in začrtati že precej zgodaj ter si jih pogosto predočiti; kdor jih pogosto spreminja, ne pride daleč, je dejal Jaš. Mladi ne morejo poznati vseh možnosti, ki so pred njimi, je rekla Diana: o sebi meni, da je imela srečo, ker je študij izbrala nekako naključno, in vendar je zadela v polno.
Koliko je za zaposlitev pomemben univerzitetni študij, je še vprašal Simon. “Odvisno je od tega, katero življenjsko oz. karierno pot si kdo želi,” je dejala Ivana: za nekatere poklice je študij neobhodno potreben, za druge ne, “pomembno pa se mi zdi, da se celo življenje izobražujemo”. Ljubljana nudi brezplačno šolanje in tudi študentsko delo, mnogi med študijem delajo in so tudi uspešni, je povedal Jaš. V Italiji so razmere manj ugodne, je dejal Simon, na Kitajskem pa je šolski sistem zelo različen, študentje živijo večji del leta v kampusu, proč od doma, “dvomim, da imajo priložnost študentskega dela”, je dejala Diana, ki pa je kot zahodnjakinja imela več možnosti. Antje je poudarila, da je “študij vsekakor sredstvo, s katerim lahko zadovoljimo naše ambicije”; družba sicer drugače vrednoti različne poklice, in vendar je pomembno, da pri izbiri študija oz. dela prisluhnemo sami sebi, ne pa družbi. Tudi Cristian meni, da je študij pomembna odskočna deska za vse, ki imajo karierne sanje, in vendar univerza ponuja, poleg študija, tudi druge odlične priložnosti, npr. pogovore s profesorji, kampuse, soočanja s sošolci, s katerimi rasteš v skupnosti in se bogatiš. “Univerza mi je dala – poleg znanja – prijatelje in priložnosti, da sem spremenil cilje in izbral svojo pot.” Cristina je dodala, naj mladi, ki so morda še neodločeni, izberejo študij, ki ponuja mnogo zaposlitev, tako lahko podaljšajo čas odločanja, saj po višji šoli redkokdo stoodstotno ve, kaj bi želel delati.
Gostje večera so na koncu dali mladim poslušalcem kar nekaj dragocenih in konkretnih nasvetov in napotkov za izbiro študijske poti. Na dušo so jim položili, naj bodo odprti za različne priložnosti, prožni, prilagodljivi in hkrati zagnani, “saj smo še mladi”!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme