“Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij. Veno Pilon med podobo in besedo”

Piše: mag. Mojca Jenko

Novo pri Slovenski matici

Letos je minilo dvajset let od zadnje vélike razstave o življenju in delu slikarja, grafika in fotografa Vena Pilona (1896–1970). Na ogled je bila v Moderni galeriji v Ljubljani; pripravila jo je kustosinja Breda Ilicih Klančnik, spremljal pa bogat in obsežen razstavni katalog.

Vsestranski ustvarjalec se je rodil v Ajdovščini, materi Uršuli (roj. Trošt), domačinki iz Podrage, in očetu Domenicu Pillonu, Furlanu, ki se je na Vipavsko priselil iz Mosse pri Krminu. Obrtniško družino je preživljala pekarna, ki je drugorojencu, po domače Venu, omogočila šolanje na realki v Gorici, nudila pa mu je tudi podporo pri nadaljnjem študiju.

Že v ljudski šoli je Veno pokazal veselje do risanja. V zgodnji mladosti je prijateljeval z lutkarjem in enim prvih slovenskih fotografov, Milanom Klemenčičem, rojakom iz sosednjih Šturij; pri slikanju izvira Vipave je občudoval gimnazijskega prof. Antona Gvajca, poznal je slikarja Frana Tratnika, ki je tedaj živel v Biljah; Pilonov starejši sošolec v Gorici pa je bil danes priznani slovensko-italijanski slikar Lojze Spazzapan. 

Aprila 1915 je bil Pilon mobiliziran; vojna vihra ga je vodila na fronte pod Krn, na Tirolsko in nazadnje v Galicijo, kjer ga je avgusta 1916 zajela ruska vojska. Do konca vojne je preživel v ujetništvu v zdravilišču Lipeck ob Volgi in bil priča propadu carske Rusije ter vzponu boljševikov po oktobrski revoluciji.

Po koncu svetovne moríje je Pilon iz Rusije v Ljubljano prinesel številne secesijsko navdahnjene akvarele, ki so izdajali velik umetniški potencial. V slovenski prestolnici se je spoprijateljil z umetnostnim kritikom Karlom Dobido, s katerim sta prijateljevala do smrti; navezal je stike z likovnimi umetniki, ki so mu nemudoma priznali ustvarjalno kvaliteto: že leta 1919 je sodeloval na ‘Razstavi jugoslovanskih umetnikov’ v Petit Palaisu v Parizu in na ‘XVI. Umetnostni razstavi’ v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu; Narodna galerija mu je odkupila štiri akvarele iz Lipecka.

Sledila so leta študija slikarstva v Pragi, Firencah in na Dunaju; z veliko zagnanostjo se je posvečal grafiki oz. se uril v različnih grafičnih tehnikah. V Pragi je bil njegov študijski kolega Božidar Jakac, prijateljeval je z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Mesesnelom ter literatom Ferdom Kozakom. Domače razmere – umrl mu je starejši brat, prevzemnik domače obrti – so ga prej kot v dveh letih ponovno pripeljale domov: v pekarni je priskočil na pomoč ostarelemu očetu, dodatno se je zaposlil pri uradu za ocenjevanje vojne škode, ki ga je vodil znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani. Medtem je Rapallska pogodba Pilonu ‘podarila’ italijansko državljanstvo in pri tržaškem rojaku Viktorju Sulčiču, tedaj študentu kiparstva na florentinski Kraljevi akademiji lepih umetnosti, se je pozanimal, kako tam poteka študij. Odšel je v Firence. Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu in na osnovi del, ki jih je prinesel iz Prage, se je lahko vpisal kar v drugi letnik specialke; ponovno se je posvetil predvsem študiju grafike, in sicer pri vrhunskem mojstru jedkanice prof. Celestinu Celestiniju. Nemirni duh pa je Pilona še pred diplomo odpeljal na Dunaj, kjer ga že jeseni istega leta srečamo pri urah večernega akta na Akademiji upodabljajočih umetnosti in na tamkajšnji grafični šoli, kjer sta bila sošolca s tržaškim rojakom Avgustom Bucikom.

Novembra 1921 je v Ljubljani sodeloval na ‘Razstavi češko-jugoslovanske grafike’, marca 1922 pa se je odpravil na krajše študijsko potovanje v München, Dresden in Berlin.

V Ajdovščini si je po povratku uredil atelje in pričel intenzivno slikati; iznenada sta ga zanimala barva in izraz v formi. Izjemno plodovit slikarski naboj je bil sicer kratkega daha, saj je večina oljnih del (portreti, tihožitja, krajine) nastala med 1922 in 1925: že leta 1923 je svojo novo produkcijo predstavil v Ljubljani, marca 1924 doživel uspeh s samostojno razstavo v Rimu, na beneškem bienalu pa je razstavil jedkanico ‘Amour simple’; France Mesesnel je istega leta v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil študijo o Pilonovem slikarskem opusu in Narodna galerija je odkupila dve sliki za svojo zbirko (Milka, Tihožitje s hruško). Uspeh je bil popoln in Veno Pilon je pričel sanjati o Parizu …

V francosko prestolnico se je prvič podal za Božič 1925, kjer je risal akte in kavarniške scene. Želel se je naseliti za dlje, a mu je načrte preprečila očetova bolezen: vrnil se je v Ajdovščino in se zaposlil v domači pekarni.

Dobro leto po očetovi smrti se je Veno po tehtnem premisleku odločil, da se ponovno preda samò umetnosti. Konec oktobra 1928 se je za štiri desetletja preselil v Pariz, kjer se je uveljavil kot eden najboljših fotografov svojega časa: njegovi portreti (Picasso, Giorgio de Chirico, André Lothe, Ossip Zadkin, Leonor Fini …) so enkratni, saj je znal s svojim talentom v objektiv ujeti tudi odsev portretirančeve psihe; do konca življenja pa je s fotografijo tudi eksperimentiral in nekateri njegovi izjemni fotografski posnetki so se leta 1994 znašli v Bonnu na prestižni razstavi ‘Europe-Europe. Das Jahrhundert der Avantgarde in Mittel- und Osteuropa’.

Tudi po odhodu iz Ajdovščine je Pilon ohranjal stike z domačimi kraji, saj je v letu slovesa razstavljal v Trstu, leto pozneje v Gorici, leta 1932 pa v Ljubljani. Hkrati se je že uveljavljal tudi v novem okolju: leta 1931 je razstavljal v pariškem Salonu neodvisnih, od 1934 dalje so se njegove stvaritve redno pojavljale na različnih pariških razstaviščih ter žel odobravanje likovnih kritikov in občinstva.

Leta 1934 se je poročil z Anne-Marie Guichard, profesorico angleščine; tri leta zatem se jima je rodil sin Dominique. Od tedaj dalje si je mož prizadeval za stalen zaslužek in po svojih zmožnostih skrbel za družino.

Veno Pilon pa ni bil le likovni umetnik, temveč tudi besedni. Bil je zelo razgledan in načitan, po duši je bil humanist in filozof; posedoval je zanimivo osebno knjižnico, katero je ustvarjal in premišljeno izpopolnjeval vse svoje življenje. Že v mladosti je bil razmišljujoč publicist, spretno je skladal besede v svoji poeziji in v prevodih, pa tudi v prozi mu je iskrivo teklo pero.

O vsem tem in še o mnogočem sta se razpisala dr. Miklavž Komelj in dr. Irene Mislej v eni najnovejših publikacij Slovenske matice. Povedni naslov Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij. Veno Pilon med podobo in besedo izdaja bogato vsebino pestrega umetnikovega življenja. Na sebi lasten način in na osnovi umetnikove korespondence sta avtorja Pilona predstavila kot kompleksno umetniško osebnost z neverjetno energijo. Monografija je bogato ilustrirana – tako z reprodukcijami Pilonovih del kakor tudi z dokumentarnim gradivom, ki izvira iz osebnih arhivov umetnikovih prijateljev in znancev ter iz Pilonove zapuščine; zadnjo je kmalu po umetnikovi smrti njegovi rodni Ajdovščini podaril sin Dominique in jo danes hrani ajdovska Pilonova galerija. – Zadnje poglavje monografije pa nam na 25 straneh v izvirniku in v prevodu (Pilon je pisal tudi v francoščini) bralcu nudi vpogled v umetnikovo izvirno poezijo, ki jo je uredil, komentiral in po potrebi tankočutno poslovenil Miklavž Komelj.

Izid Matičine publikacije je posrečeno sovpadel tudi s premiero novega celovečernega igrano-dokumentarnega filma Skozi moje oči. Režiser Igor Vrtačnik v njem s sliko, filmsko igro in besedo na samosvoj način sledi življenju in delu Vena Pilona, in sicer na osnovi umetnikove avtobiografije, naslovljene Na robu, ki jo je daljnega leta 1965 prav tako izdala Slovenska matica.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme