“Zadovoljen sem s svojo življenjsko izbiro!”

Sončna njiva, ki leži nad bregom naše slikovite Soče, takoj za Pevmskim mostom, ko se začenja cesta vzpenjati proti Pevmi, Oslavju in vinorodnim briškim gričem, je prav posebna, verjetno edina taka na Goriškem. Na njej se v primernem, skrbno pripravljenem okolju med lepo urejenimi gredicami zelenjave prav dobro počutijo, redijo in množijo polži. Da bi kaj več izvedeli o tej ne ravno pogosti reji “slinarjev”, smo se pogovorili z Erikom Raido, šestindvajsetletnim mladeničem, ki je ljubezen do zemlje morda podedoval po nonotih, ki so se in se še radi ukvarjajo z vrtnarstvom na domačem vrtu ali njivi. Prav oni vzpodbujajo vnuka Erika pri delu in mu dajejo nasvete, kdaj, ob kateri luni, kaj posejati, da bo zelenjava čim lepše pognala in rasla.
Njiva, ki jo je vzel v najem, je v ulici Bella Veduta. Tu je poskrbel za pogoje, ki bi bili ugodni za njegove male rejence. V veliko veselje je kaj kmalu za ta svoj živi pridelek dobil tudi prve kupce. Sčasoma je bilo povpraševanja toliko, da ni mogel zadovoljiti vseh. Ker je njegova dejavnost, vsaj v naših krajih, nekoliko nenavadna, smo ga prosili, naj nam kaj več pove o njej, pa tudi to, če se je v tem izrednem času, ko koronavirus še zmeraj gospodovalno šari med nami, kaj spremenilo v njegovem načinu dela.
Najprej skoraj obvezno vprašanje, vam je bil stik z živalmi in vrtnarstvom že od otroških let blizu?
Že v otroških in najstniški letih sem vzljubil živali. Nasploh mi je bilo všeč biti na prostem, v naravi. Že tedaj sem rad delal po vrtu, “za šport”, tako da zdaj delam to, kar sem delal že, ko sem bil majhen, le da je zdaj to vse bolj “za res”.
Dve leti sem premišljeval, kaj bi počel, medtem pa sem obdeloval njive na Solkanskem polju. Nona Lojzka me je zmeraj opozarjala, naj ohranjam svoja semena, in mi svetovala, kako naj delam. V tistem času sem res zelo spoznaval delo na polju.
Kdaj in kako pa vam je sploh padlo na misel, da bi se ukvarjali prav s polži?
Dobri dve leti sem prideloval le zelenjavo. Želel pa sem si tudi gojiti živali, kar mi je bilo od nekdaj všeč. Nisem pa imel jasnih pojmov, katere bi redil. Misel na prašiče, krave in konje sem takoj opustil, ker se s tem ukvarja mnogo ljudi. Precej časa sem razmišljal o čem alternativnem, kar bi bilo v teh časih zanimivo. Tako sem se odločil za polže. Začel sem se zanimati zanje, veliko sem bral o njih, študiral, obiskoval razne tečaje, da bi dobro spoznal njihovo življenje. Trikrat sem se udeležil istega tečaja, da bi razumel, kakšen habitat imajo radi polži in kako je treba ravnati z njim. Ko delaš na terenu, spoznaš, da je vse drugače in da imaš polno dvomov in vrzeli v znanju.
Kako sploh izgleda prostor, na katerem se prosto “pasejo” ti “slinarji”? Kako mora biti vse urejeno?
Okoli njive sem naredil ogrado iz pločevine, potisnil sem jo trideset centimetrov pod zemljo, da ne pridejo na njivo krti, miši ali drugi glodavci, ki delajo rove v zemlji. Pregrada ščiti tudi pred merjasci in srnami, ki bi mi lahko vse razkopali. V notranjosti njive sem uredil sedemindvajset gredic. Vsaka gredica ima približno 160 kvadratnih metrov, 45 m x 3,50 m in je razdeljena na dva dela. V enem delu se polži razmnožujejo, v drugem se pa redijo. Iz enega dela v drugega polže premikam ročno. Na njivi živijo celo leto. Pozimi gredo v zimsko spanje, zato jejo manj zelenjave; takrat imam čas za urejanje gredic, tistih “poletnih”. Po vseh teh gredicah imam napeljano vodo.
Kakšna mora biti zemlja? Morda zmeraj vlažna?
Zemlja ne sme imeti preveč kamnov. Preden sem v njej začel gojiti polže, sem dal prst analizirati. Vzorce sem vzel na več koncih njive (po eno lopato). Hotel sem vedeti, kaj vsebuje, če npr. ima v sebi kaj takega, kar bi motilo polže. Izbrati je bilo treba primerno zemljo. Njiva mora biti na popolnoma sončnem kraju, na odprtem, tako da polže ne privablja kakšno grmičevje; če namreč zavohajo kaj drugega, zbežijo v goščavo. Na tak način pa ostajajo v “ogradi”, v habitatu, ki sem ga pripravil zanje. Polži se namreč zadržujejo tam, kjer najdejo z lahkoto sadje in zelenjavo… V naravi jih npr. najdemo več pod sadnimi drevesi ali na domačih vrtovih. Sam skrbim, da je v gredicah vedno hrana, zato nimajo razloga, da bi odšli.
Pri nas kar nekaj tednov ni deževalo. To verjetno za polže ni dobro. Morate v sušnem obdobju poskrbeti, da so tla zmeraj vlažna? To se pravi, da morate zalivati zemljo?
Ja, zalivam, a ne dosti, navadno petnajst minut, v sušnem obdobju tudi do dvajset. Gojenje polžev sicer ne zahteva veliko vode, saj je sami ne pijejo. Malo jih pošpricam, da začutijo vlago, ker se v vlažnem okolju dobro počutijo, in tako začnejo vse vrste aktivnosti.
V teh gredicah, ki ste jih prej omenili, je vsajena zelenjava?
Ja, vsako leto moram posejati zelenjavo (prav ta potrebuje vodo), in sicer radič, ki ustvarja habitat, (polži namreč radiča ne jejo radi, ker ima grenek okus), cvetačo za krmo in blitvo. Blitva je mesnata in zato se polži bolj trudijo, da jo pogrizejo. Sejem seveda tudi solato, ki ima zelo tanke liste, zato jih v trenutku “pohrustajo”. Če bi sejal solato prav tam, kjer živijo polži, bi trajala morda le eno noč. Komaj skali seme in se pokažejo prvi lističi, jo že “sčistijo”.
Kako potekajo vaši delovni dnevi? Zahteva negovanje polžev zgodnje vstajanje?
Vsak dan se zbujam okoli šestih in zalivam vrtove in njive, na katerih imam vsajeno zelenjavo za polže, pa tudi za prodajo. Potem grem kar zgodaj pogledat, kako je s polži, saj med dnevom jih niti ne opazimo, ker so skriti v zelenjavi. Podnevi se zdi ta njiva navadno polje, posejano z zelenjavo. Ponoči pa se polži začnejo premikati in se vse skupaj popolnoma spremeni. Okoli omenjene pregrade raste trava, je travnik. Nekateri polži večkrat zaidejo tja, ker vseh ni mogoče kontrolirati. Te “pobegle” živalice poberem in jih postavim spet v gredice, v radič, kjer so na varnem. Podnevi namreč ne smejo biti na soncu, saj jih to osuši, ubije. Če bi ostali na pokošeni travi, bi ob sončnem vremenu gotovo ne preživeli. V zelenjavi, ki jo sejem vsako leto, se namreč ustvari nekakšna mikroklima, idealna za polže. Zelenjava mora biti vedno visoka od dvajset do trideset centimetrov. Vsaka dva tedna jo moram pokositi, da ostane zmeraj na isti višini.
Ko kosite, ni nevarno, da bi poškodovali polže?
Ne, ker kosim podnevi, ko sije sonce; polži se takrat zadržujejo bolj pri zemlji, ker je tam bolj hladno. Med zelenjavo in zgornjo površino je kakšne tri stopinje razlike. V zraku je npr. 25 stopinj, kjer se skrivajo polži, pa 21 ali 22 stopinj. Tam se počutijo boljše, so bolj zaščiteni, saj jih senca brani pred sončnimi žarki.
Kako pa kosite? Na roke?
Po gredicah s takim orodjem, kot ga uporabljamo pri obrezovanju grmovja ali živih mej, s posebnimi škarjami. Na prehodih pa kosim z nitkarico. Ti morajo biti vedno pokošeni, ker se drugače polži zadržujejo v njih in jih lahko nehote poteptam.
V katerem letnem času je največ dela in skrbi?
Spomladi moram posejati zelenjavo po celi njivi in pri tem imam veliko dela. Potem imam vsaka dva tedna na programu košnjo po prehodih in gredicah. Za košnjo po prehodih porabim tri dni in prav toliko časa za tisto po gredicah. Od pomladi do jeseni je treba polže hraniti s sezonskim sadjem in zelenjavo. Pozimi jejo le tisti, ki se slučajno prebudijo iz zimskega spanja. Veliko dela imam tudi pri pripravljanju hrane za polže, ker moram nekatere vrste zelenjave, npr. bučke, kumarice, ohrovt (vrzote), prerezati na manjše kose, saj je tako vse bolj vabljivo. Predvsem mladi polži težko “zgrizejo” trdi lub navedenih vrtnin.
Kakšni ali kateri polži so primerni za vzrejo?
Na svetu živi več kot dva tisoč različnih vrst polžev. Jaz vzgajam vrsto helix aspersa. To je ena izmed vrst polžev, ki jih najdemo tudi po naših vrtovih.
Kako in kdaj se polži sploh razmnožujejo?
Polži se razmnožujejo približno trikrat na leto. Od spomladi do jeseni. Na prehodu iz enega letnega časa v drugega, ko je neka vmesna temperatura. Ko zaznajo, da imajo primerno zaščito in hrano, se parijo kar v tem idealnem habitatu. Če jim zmanjka vse to, zlezejo proč. Polž napravi pet metrov v eni uri, zato v eni noči lahko kar lepo uidejo. V petih – šestih urah napravijo npr. petintrideset metrov! Tako lahko grejo skoraj čez celo gredico. Polži se parijo, ko čutijo dovolj vlage. So hermafroditi, to pomeni, da vsak polž je ženskega in moškega spola. Ko se parijo, se postavijo drug blizu drugega, potem imajo nekakšen “obred”, se slinijo in nato se prikaže spolni organ, ki ga imajo na “vratu”, takoj za tipalnicami, ob strani. V normalnih pogojih ni viden, samo ko se razmnožujejo, ga lahko opazimo. En polž se sreča z drugim in se združita. Polža lahko ostaneta tako združena tudi več časa, saj parjenje lahko traja tudi eno uro. Počasi se nato odtegnejo, ločijo, nato poiščejo skrit kotiček pod gostim listjem radiča in tam zležejo jajčeca, ki morajo biti na vlažnem noč in dan. Morajo biti res zelo dobro skrita, če vanje posije sonce le eno uro, je po njih. Žal, imajo polži tudi plenilce. To so npr. vsi polži brez hišice, še najbolj tisti dolgi rdeči radi jejo jajčeca. Zato moram te škodljivce ročno stalno odstranjevati, navadno ponoči. Pri “polžereji” so tudi nočne ure delovni čas, ker se polži ponoči prebujajo in takrat “potujejo”. Podnevi jih vzdržujem, jih krmim; pri tem porabim tudi do sto kilogramov sadja in zelenjave vsak dan, na teden pa približno 500-700 kilogramov zelenjave.
Saj to je ogromno!
Na mesec porabim približno dve toni, zato moram posejati veliko njiv z zelenjavo. Polži jejo vse, kar jim dam, tudi lubenice, le krompirja in cikorije ne marajo; cikorija je pregrenka kot radič. So izbirčni! Če jim dam kaj dobrega in se navadijo na to hrano, ko jim ponudim kaj slabšega, nočejo jesti, razen če niso prav zelo lačni. Jaz jih kontroliram! Podnevi jih nakrmim, ponoči pa grem pogledat, če jejo, kaj jim tekne in kaj ne. Pri tem pomislim, kaj jim bom dal jesti naslednji dan. Ja, tudi ponoči imam kar precej dela, ker takrat tudi nabiram polže, včasih do enih ali dveh. V eni noči jih lahko naberem prav veliko.
Koliko časa mora preteči, da iz malega polža zraste odrasel, za prodajo dovolj velik polž?
Približno eno leto. Da so dovolj veliki, odrasli, jih spoznam po zarobljenosti njihove hišice. Rob se ne končuje več ravno, ampak se zavije, napravi kot neki val. Lupina hišice se strdi. Prodajam namreč tiste polže, ki imajo dovolj trdo hišico, ker se jih da splakniti, kuhati. Drugače bi se hišica lahko zdrobila in splavala po omaki… V glavnem polž postane odrasel v enem letu; takrat je dovolj velik in hišica dovolj trda, da ga lahko prodam. Polži sicer živijo tudi tri, štiri leta. Sam prodajam mlade polže, ker imajo mehko meso.
Kdo so in od kod prihajajo vaši kupci?
Polže prodajam restavracijam, pa tudi nekaterim lokalom, ki prirejajo degustacijske večere. Lokanda Devetak na Vrhu Sv. Mihaela in gostilna Al Ponte del Calvario v Grojni mi jih odkupujeta redno, kot večinoma tudi nekatere druge restavracije. Nekateri pa jih ponujajo bolj pogosto le v določenem obdobju. Nekateri bari ali zasebniki mi jih naročajo občasno, ko organizirajo kakšen poseben večer s prijatelji.
Zdaj ob tem času koronavirusa, v času karantene, imate težave s prodajo?
Ja. Ker so restavracije in lokali zaprti, tudi jaz ne morem prodajati polžev, čeprav so me spet začeli povpraševati po njih. Žal, zdaj sicer vse bolj miruje, a jaz imam ogromnega dela na njivah.
Kako se je spremenilo vaše življenje, odkar se ukvarjate s polži?
Vedno imam delo, s polži, na njivah… Imam pač neki svoj ritem. Seveda se je moje življenje precej spremenilo. Včasih sem si svojo prihodnost predstavljal drugače. Mislil sem, da bom delal v uradu, sedel za računalnikom. A zdaj sem vesel. Na začetku je bilo sicer kar težavno v vsakem pogledu. Nisem imel npr. nobenega orodja, niti traktorja, praktično ničesar. Vse sem delal ročno, kar je bilo naporno in zamudno. S časom in trudom sem si kupil orodje in ostalo opremo. Zdaj delam že šest let. Delo mi gre laže od rok.
Čemu ste se morali odreči, ko ste začeli gojiti polže? Vam ostaja kaj prostega časa?
Prosti čas imam le v toplih, sončnih urah, ko ne morem delati na njivi in ko polži počivajo v hladu. Ta čas lahko namenim prijateljem, lahko se odpravim tudi k morju. Recimo, da popoldne lahko pohajam in delam, kar se mi zljubi. Proti večeru pa moram nazaj k polžem, da jih nahranim in malo zalijem njivo. Ko nastopi tema, jih pa opazujem in nabiram. Zelo pomembno je opazovanje, saj polži ne oddajajo nobenega zvoka, glasu ali kateregakoli znaka, “signala”.
Ste se morali odreči večerom s prijatelji?
No, prav vsak večer in vsako noč ne delam. Nekaj večerov mi ostane tudi za sprostitev. Odvisno je pač od tega, kako se sam organiziram. Če napravim veliko dela, si lahko vzamem tudi kakšen dan počitka. Lahko pa si porazdelim delo drugače. Zdaj, ko je na pohodu ta virus, delam štirinajst ur na dan. Ni miru! Vsak dan je poln dan. Res veliko naredim v teh dneh karantene.
Tudi v tem času imate prost dostop do njiv in njive s polži?
Ja, imam prost dostop do njiv, kot vsi kmetje. Med vsem tem razsajanjem virusa nisem nikoli miroval. Edino prodaja se je ustavila. Delam in delam, a zaslužka ni. Pripravljam pa se na ponoven zagon. Posadil sem bučke, paradižnike, kumarice in drugo, da bom pripravljen; ko se bo vse sprostilo, bom spet vse prodajal. Zdaj delam za prihodnost.
Ste zadovoljni s svojo poklicno izbiro?
Ja, vesel sem, da sem izbral ta poklic, ker sem lahko vedno na odprtem. Delam mnogo ur, saj narava in kmečko delo zahtevata veliko dela in truda. Sem pa sam svoj gospodar in odločim sam, kdaj in koliko naj delam, seveda se moram pri tem tudi žrtvovati. Če me pokliče klient, tudi v nedeljo, mu moram takoj ustreči.
V zadnjih letih se marsikateri mladi odločajo za delo na kmetiji, v vinogradništvu, oljkarstvu…
Ja, marsikdo se loteva kmetovanja. Zdaj je to v modi! Vendar je treba v kmetijstvo vložiti veliko napora. Delati je treba z veseljem. Sam se pri delu tudi zabavam, ker se vsak dan kaj novega naučim.
So vaši starši podprli vašo odločitev?
Ja. Šest mesecev smo delali kar intenzivno. Pomagali so mi vsi, mama, tata in brat David. Vedno smo bili na njivi. Še zmeraj mi pomagajo. Zdaj sicer delam v glavnem vse sam, saj s stroji gre vse laže. Na začetku pa je bilo drugače. Porabil sem ogromno časa za košnjo, zato sem rabil pomoč pri vsem drugem delu. Zdaj mi priskočijo na pomoč pri nabiranju polžev, ročnem, seveda!
Tudi nonoti imajo še zmeraj pomembno vlogo. Decembra ali januarja grem k noni Lojzki po nasvete. Iščem tudi zapuščene njive, ki imajo le enega lastnika. Taki njivi je treba nameniti ogromnega dela, da je lahko spet primerna za obdelovanje.
Sam bi rad imel kmetijo, ki bi bila samozadostna, s pridelki vseh vrst.
Kakšne birokratske zapreke ste morali premostiti, ko ste se lotili “polžereje”?
Birokratskih zadev ni bilo veliko. Težava je pa v tem, da je njihovo urejanje zelo zamudno, ker imamo v Italiji veliko zakonov. Na začetku sem “romal” od enega urada do drugega, da sem uredil vse, kar je bilo treba. Šele nato sem lahko začel kupovati vse potrebno za postavljanje ograde, mreže, namakalnega sistema.
Tudi zdaj morate upoštevati kakšna posebna določila pri gojenju in prodaji polžev?
Pri delu moram upoštevati splošna pravila, ki jih določa inštitut za gojenje polžev v Italiji, npr. to, da jih moram hraniti s svežim sadjem in zelenjavo. Dajejo pa mi tudi veliko nasvetov glede opravil za redno vzdrževanje njive, na kateri imam polže. Omenjeni inštitut organizira tudi tečaje, ki jih moram obiskovati, da sem vedno seznanjen s spremembami in novostmi na tehničnem področju. Nekatera pravila pa si sam “izmislim”. Eno izmed teh je to, da ne bom nikoli uporabljal strupov na svojih njivah in vrtovih. Gojim polže, ne da bi onesnaževal okolja. Lahko zatrdim, da je moja dejavnost okolju prijazna.
Imate kakšne posebne načrte za čas, ko bo končno kriza koronavirusa mimo?
Po končani krizi načrtujem razširitev svoje dejavnosti na področje predelave in prodaje izdelkov za nego kože in telesa. Naj povem, da ima krema iz polžje sline zelo pozitivne učinke proti staranju kože. Ker je antiseptik, ima zdravilne in regenerativne lastnosti. Tudi v farmacevtiki jo uporabljajo, npr. v sirupu proti kašlju ali za hitrejše celjenje ran in ureznin.
Kakšno je sploh polževo meso in kaj vsebuje? Je primerna hrana tudi za tiste, ki so venomer v dieti?
Polževo meso je lahko alternativna hrana pri naših prehrambenih navadah. Nasičeno je z beljakovinami in vitamini skupine B, zato je lahko prebavljiv izdelek. Ne glede na to, kako polže kuhamo, bo njihovo meso vsebovalo koristne aminokisline, veliko proteinov in zelo malo, skoraj nič maščobe. Prav zaradi tega lahko imamo polžje meso za dietično. Saj se polži prehranjujejo z zelenjavo, zelo radi imajo stročnice, ki vsebujejo proteine. Zato so polži odlična hrana pri dieti, pa tudi za športnike, saj v njej najdejo alternativni vir proteinov.
Bi nam morda lahko razkrili, kako je sploh treba ravnati s polži, preden jih damo v lonec?
Preden damo polže v lonec, moramo prečistiti njihove želodce. Nekateri jih zato dajo v posodo z žagovino ali moko, tako da se očistijo sluzi. Po tem splošnem “prečiščevanju”, sam dobro očistim s krtačko vsakega polža posebej, da imajo kupci z njimi čim manj dela: le trikrat jih morajo splakniti v vodi, preden se lotijo kateregakoli recepta. V nekaj urah je vse pripravljeno. Sam sem si zastavil cilj spodbuditi ljudi, da bi začeli spet kuhati in jesti polže, kot je bilo v navadi pri nas nekoč, ko jih je bilo v naravi baje dosti več. Tisti, ki so pokusili moje polže, so jih začeli zelo ceniti. Odjemalci so zadovoljni, ker so moji polži neoporečni: ne uporabljam strupov in jih ne hranim z moko ali kakšno drugo industrijsko krmo.
Bi povedali tudi kakšen zanimiv in nepretežak recept?
Na moji spletni strani raida. it jih je za vse okuse. Posredovali so mi jih izkušeni kuharski mojstri, ki že mnogo časa pripravljajo zmeraj nove jedi iz polževega mesa.
Kaj pa vi, imate morda kak posebno ljub recept?
Meni so zelo všeč polži z nadevom, to se pravi z maslom, peteršiljem, česnom, “po francosko”. V paradižnikovi omaki s polento jih ponuja gostilna Al Ponte del Calvario, na nabodalu s sirom in zelenjavami pa Lokanda Devetak. Zelo okusne so tudi “tagliatelle” z “ragjem” iz polžev, pa tudi nabodala s polži in “panceto”, pa polpete s polževim mesom in zelenjavo… Meni so polži všeč na katerikoli način!
Katerega pa pripravljate najraje za prijatelje ali domače?
Za prijatelje najraje pripravljam “polže z nadevom”. Že prvič sem z njimi doživel veliko odobravanje. Iz pečice vzamem kakih 50 polžev hkrati! Ko jih ponudim, ne ostanejo na pladnju več kot pet minut! Tudi tisti prijatelji, ki so bili bolj skeptični in niso verjeli, da so polži dobri, me zdaj sprašujejo, kdaj bo naslednja “polžja pojedina”. Res mi je v veliko zadoščenje, da sam pridelujem in kuham zdravo hrano ter natančno vem, kaj vsebuje.
Kakšna pijača pa se najbolje ujema s polži?
S polži lahko postrežemo marsikatero pijačo. Lahko jih okušamo z belim ali rdečim vinom raznih lokalnih proizvajalcev, lahko pa tudi s pivom. Izbiro prepuščam gostincem, saj so najboljši izvedenci.
Morda bi znali povedati tudi, zakaj so nekateri ljudje alergični na polže?
Alergija na določeno hrano je odvisna od osebe, ki pač ne prenaša nekaterih snovi. Osebno ne poznam nikogar, ki bi bil alergičen na polže. Je pa seveda možno tudi to.
Mislim, da je v neki furlanski vasici praznik polžev. Ste morda kdaj sodelovali na njem?
Te dejavnosti se šele lotevam. Moj cilj je najprej ta, da bi razširil prodajo polžev na še druge lokale v Gorici in okolici. Letos smo s prijatelji načrtovali, da bi postavili stojnico s polži na Okusih ob meji, a zaradi izrednih razmer, ki jih povzroča ta koronavirus, to ne bo mogoče. Poskusili bomo pa naslednje leto!
Ob koncu pa najpomembnejše vprašanje: če bi kdo izmed bralcev želel kupiti vaše polže, kaj mora storiti? Kje jih lahko najde?
Dosegljiv sem po telefonu, Facebooku ali po mailu … Moji kontakti so objavljeni na spletni strani raida. it.
Ko bo te krize konec, bom svoje polže, razne vrste zelenjave in kreme prodajal tudi na goriški tržnici.
Najlepša hvala za zanimiv pogovor in veliko sreče pri nadaljnjem delu in novih zamislih.

Iva Koršič

Piše Iva Koršič / Erik Raida, rejec polžev

Preberi tudi

Mrtvilo (2)

Goriška

Mrtvilo (2)

12.03.2020
Podpirajmo se v upanju!

Intervju

Očarljiva Noč klasikov

Goriška

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme