Zadnji podvig ronškega društva in poezije Majde Artač Sturman

Kulturni večer v Ronkah ob svetovnem dnevu poezije

Nekaj dni po svetovnem dnevu poezije je društvo Jadro iz Ronk priredilo v podstrešni dvorani Kulturnega konzorcija za Tržiško prijeten kulturni večer. V prostorih Vile Vicentini Miniussu v ronškem mestnem središču se je 25. marca po glasbenem uvodu treh harmonikarjev društva Kremenjak občinska odbornica Monica Carta v uvodnem pozdravu občuteno zahvalila združenju in njegovemu predsedniku Karlu Mucciju, ki je za tamkajšnje slovenske rojake in sploh za vso ronško skupnost pomembna oporna točka. Tudi tokrat je izrazila obžalovanje zaradi napovedane prekinitve delovanja društva, čeprav upa, da bo ta stvarnost ostala še vedno navzoča, “še vedno lahko veliko ponudi naši skupnosti”. Tudi predsednik ZSKP Miloš Čotar se je Jadru in Mucciju zahvalil za pomembno opravljeno delo “na tako posebnem in jezikovno raznolikem obronku našega ozemlja”; prepričan je, da bo predsednik s svojo energijo kljub ukinitvi društva še naprej dejaven.

Mucci je nato predstavil “zadnji podvig Jadra”, 23. glasilo Jadro, zaključno številko almanaha, ki je posvečen pregledu 37 let delovanja društva in ponuja celovit prikaz objavljenih vsebih vseh številk. Društvo je od vsega začetka povezano z morjem, “naše morje ni samo za Tržačane, ampak tudi za Goričane”. Tudi to je bogastvo, ki ga prevečkrat zanemarjamo, “saj se prav ob tem morju povezujemo z vsemi narodi, ki se tu srečujejo”. Za zadnje glasilo je značilno, da so v njem zabeležena imena vse, ki so pri njem sodelovali: v seznamu je 133 sodelavcev, “to ni malo!”, ki so prispevali skoraj 500 člankov. “Izdali smo skoraj 2.100 strani.” Veliko je objavljenih fotografij – didaskalije so dvojezične -, ki pripovedujejo o društvenem delovanju in bodo ostale kot dokument slovenske prisotnosti. Nenazadnje so natisnjene platnice vseh glasil. Posnetki pričujejo o kresovanjih, koncertih, pustovanjih, tečajih, drugih prireditvah in srečanjih. V glasilih je dosti zapisov o znamenitih osebnostih oz. zanimivostih, ki jih širša javnost morda ne pozna in niso zabeležene v zgodovinskih učbenikih. Petindvajset avtorjev je za Jadro napisalo okrog 130 poezij, “tudi to ni malo!” Govor je tudi o dvanajstih knjigah, ki jih je društvo izdalo; med njimi je tudi trilogija o rabi slovenščine v odnosih z javno upravo, ki je izšla v 90. letih prejšnjega stoletja. “Gotovo smo pripomogli k temu, da smo Slovenci spoznali, da imamo določene pravice.” Družbeno delo ronškega društva je bilo zelo plodovito: med drugim je doseglo, da je občinska uprava poskrbela za postavitev dvojezičnih tabel; v statutih Ronk in Tržiča je prisotna tudi slovenščina, je poudaril Mucci. “Pisana beseda ostane!”

Gostja drugega dela večera je bila prof. Majda Artač Sturman (“za glasilo Jadro je prispevala 14 poezij”, je povedal Mucci), ki že več desetletij rada sodeluje z ronškim društvom. Med drugim je hvaležno povedala, da je pravzaprav prav z njegovim glasilom “prebila led”, saj je v njem prvič objavila svoje pesmi. Objaviti poezije ni lahko. Ona sicer ustvarja že veliko let, izdajala je sedem pesniških zbirk, “število je simbolično, povezano z mojim življenjem”. Tokrat je predstavila zadnjo, Pesem pojem Evridiki, s katero je želela “zaokrožiti neki ciklus in izraziti veselje nad življenjem, hvaležnost za to, kar mi je življenje dalo.” Poudarila je, da je zadnja zbirka nekaj posebnega, saj jo je izdala v samozaložbi. Knjižica, naslovnico katere krasi fotografija avtoričinega moža, Fabia Sturmana, vsebuje poezije, ki jih je zbrala po pandemiji: nastajale so od aprila do decembra 2021, v času, ko smo bili zaprti doma s svojimi težavami. S pomočjo poezije je avtorici uspelo izraziti čustva in občutja, ki bi drugače ostala v njej. “Naša svoboda je bila tedaj omejena,” rada se je sprehajala v naravi: v njej je našla navdih za nekoliko drugačne pesmi. Nastale so poezije o dialogu med moškim in žensko, o spominjanju, pozabi, minevanju … Naslov Pesem pojem Evridiki je vezan na antiko in klasično mitologijo. Majda Artač Sturman je namreč veliko let poučevala slovenščino in latinščino, mit o Orfeju in Evridiki pa jo je posebno očaral. Njena zgodba je nekoliko drugačna od izvirne. Nekaj utrinkov te zgodbe je zrecitirala Magda Nadlišek, nekaj pa actorica sama. “Poezija ni nekaj zelo abstraktnega, oddaljenega, poezijo lahko živimo vsak dan. Moramo pa se ji približati, se zagledati vase in se je ne bati.” Za Majdo Artač Sturman je poezija, ki jo vsak bralec doživlja na svoj način, v luči osebnih izkušenj, lahko tudi terapevtska. “Poezija je kot zrcalo, v njej vidimo svoj odsev.”