Zadnja revolucija

Kaj diskriminacija sploh je in kako se boriti proti njej?

Živimo v morda največji krizi človeštva doslej, ki je v prvi vrsti kriza duha, kriza misli, kulturna kriza, kriza glede razumevanja resnice. Jedro te krize je lažno, umetno in nepotrebno ločevanje vere in razuma. Vera in znanost sta komplementarni. EZ je prej kot političen in ekonomski projekt projekt kulture. Je nadaljevanje racionalistično-iluminističnih ideologij, francoske revolucije, socialističnih utopij … Evropa postaja vedno bolj taka, kot si jo je zamišljal Jean Monet: razkristjanjena, sekularizirana in laicistična.

Izvaja kulturno in antropološko transformacijo. Krščanstvo se prikazuje kot religija, ki je zatirala človeka. Govoriti o Bogu naj bi bilo danes nekoristno in zadeva preteklosti. Krščanske korenine Evrope naj bi bile nepomembne. Prisotnost krščanskih simbolov v javnosti je nezaželena, prepovedana. Se je na pot brisanja pretekle kulture po vzoru mladoletne Amerike podala tudi starodavna Evropa?

V resnici krščanstvo ni vplivalo le na grajenje romanskih, gotskih in baročnih katedral, na slikarstvo in glasbo, temveč tudi na skrb za bolnike, ostarele, umirajoče in na odnos do mrtvih, na spoštovanje dostojanstva človeka.

Kako v tej situaciji vztrajati v krščanski veri in ustvarjati krščansko kulturo? Kako živeti kot kristjani v svetu, ki ni krščanski?

To, čemur smo priče danes, je produkcija socialnega sovraštva. Je smisel in cilj življenja v tem, da smo “proti” drugim, da se med seboj sovražimo? Ideal skupnega življenja ni gulag! Od marksistične revolucije smo prišli do revolucije “woke” in “cancel culture”, ki jo filozofi opredeljujejo kot prvo post-krščansko revolucijo oziroma post-krščanski gnosticizem. Mnogi opozarjajo, da ne gre za muho enodnevnico, ampak za svetovno revolucijo z nepredvidljivimi posledicami. Priča smo barbarstvom, vandalizmom in zločinom, na katere smo se že navadili in so postali nekaj normalnega. “To wake” v angleščini pomeni “prebuditi se”, a zdi se, da se dogaja nekaj povsem nasprotnega, da smo hipnotizirani, prestrašeni, depresivni in otopeli. Velik del človeštva je prepričan, da je ta najnovejša revolucija prizadevanje proti etnični, seksualni in verski diskriminaciji. Antropokracije, nečloveške in protičloveške humanistične ideologije, personalistične filozofije, ki jim je človeška oseba zadnja skrb, ter filantropizmi vseh vrst nam obljubljajo raj, vodijo pa nas v krematorije in gulage! Kje je danes obljubljena Soroševa “odprta družba”; smo danes res “vsi enaki, vsi enakopravni”, kot so se glasili slogani, s katerimi so nam še pred nekaj leti prali možgane. V resnici je cilj woke revolucije prebujati družbeno sovraštvo; sovraštvo, ki naj bi bilo motor zgodovine. Sovraštvo do kapitalistov, sovraštvo do belcev, sovraštvo med spoloma, sovraštvo do tistih, ki so za naravno družino, sovraštvo do kristjanov, sovraštvo med cepljenimi in necepljenimi … Da je vse to možno, je treba ljudem pognati v kosti strah, ki vpliva na racionalnost. Možgani ostanejo brez krvi. Iracionalni strah se pretvori v paranojo; lahko v zaprtje vase in agresivnost do sebe, lahko v agresivnost navzven. Vsi učinki strahu so predvidljivi in zaželeni, v službi revolucije. Tudi to, da se pojavijo skrajneži in nastane kaos, je za nekatere zaželeno, saj se bodo lahko predstavili kot rešitelji iz izrednih razmer, kot tisti, ki se borijo za strpnost. V resnici so hinavci. Vse, ki mislijo drugače, režiserji revolucije cenzurirajo; prepovedano je razpravljati o dejstvih; če je treba, se dejstva prikrivajo in ponarejajo; nasprotniki revolucije se demonizirajo, diskreditirajo, sodno preganjanjajo in likvidirajo. Kakšno puritanstvo! Kakšno moraliziranje!

Mar ne gre pravzaprav za novo religijo, ki se na deklarativni ravni zavzema za naše pravice, varnost, zdravje, preživetje, ekologijo …? V resnici pa nas ta ideologija odvrača od življenja, od družine, narave, senzibilnosti za pristne medčloveške odnose, kritičnega načina razmišljanja … Ravno nasprotno od “to woke”! To lahko opredelimo kot menticid, pranje možganov, prisilno spreminjanje razmišljanja, ubijanje uma. Kaj je pravzaprav naloga informativnega terorizma in razvedrilno-zabavnih oddaj? “Zadnja religija” zahteva novega človeka. Zahteva naše spreobrnjenje! Novi bogovi hočejo človeka preoblikovati, ga narediti po svoji zamisli. Namesto pristne ponižnosti zahtevajo podrejenost in pohlevnost, namesto ljubezni do Boga zahtevajo fideizem in slepo pokorščino. Ne gre le za biznis, za denar in profit, kot mnogi zmotno mislijo. Gre za mnogo več. Gre za vizijo! Ne gre le za kulturo, gre za naše duše.