Začetek pontifikata Leona XIV., ki želi biti "služabnik vere in veselja"

S slovesnim evharističnim slavjem na 5. velikonočno nedeljo, 18. maja 2025, se je na Trgu sv. Petra uradno začela petrinska služba Leona XIV. Obred, ki se je začel na grobu apostola Petra in je v procesiji prešel skozi baziliko na trg, poudarja vez z apostolom Petrom in njegovo mučeniško smrtjo, ki je oplodila nastajajočo rimsko Cerkev, ter poudarja posebno vrednost petrinskih škofovskih insignij, ki ju je vidno ganjeni Robert Francis Prevost prejel po evangeliju: palija in Ribičevega prstana.

Papež Leon XIV. je homilijo začel z izrazom hvaležnosti do vseh in s sv. Avguštinom, ki je v Izpovedih zapisal: “Ustvaril si nas zase, [Gospod], in naša srca so nemirna, dokler se ne umirijo v tebi”. Spomnil se je smrti svojega predhodnika: “V tistih težkih urah smo se počutili kot tiste množice, o katerih evangelij pravi, da so bile ‘kakor ovce brez pastirja’ (Mt 9,36). Na veliko noč pa smo prejeli njegov zadnji blagoslov in se v luči vstajenja soočili s tem trenutkom v gotovosti, da Gospod nikoli ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga zbere skupaj, ko je razkropljeno in ga ‘varuje, kakor pastir čuva svojo čredo’ (Jer 31,10).” Kardinali so položili v Božje roke željo, da bi izvolili “novega Petrovega naslednika, rimskega škofa, pastirja, ki bo sposoben čuvati bogato dediščino krščanske vere in hkrati gledati daleč naprej, in ki bo kos vprašanjem, vznemirjenostim in izzivom današnjega časa.” Nadaljeval je: “Izbran sem brez vsake zasluge in s strahom in trepetom prihajam k vam kot brat, ki želi biti služabnik vaše vere in vašega veselja ter hoditi s vami po poti ljubezni Boga, ki želi, da smo vsi združeni v eno družino.”

Ljubezen in edinost sta dve razsežnosti poslanstva, ki ga je Jezus zaupal Petru. Jezus je Petra in druge učence poklical za “ribiče ljudi”. Še danes njegovi nasledniki  nadaljujejo to poslanstvo, “da znova in znova vržejo mrežo, da upanje evangelija potopijo v vode sveta, da plujejo po morju življenja, da se lahko vsakdo znajde v objemu Boga.” Peter lahko opravi to nalogo “samo zato, ker smo v svojem življenju izkusili neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, tudi v uri neuspeha in zanikanja.”

Petru je zaupana naloga, da “bolj ljubi” in da svoje življenje za čredo. “Petrovo službo zaznamuje prav ta darovanjska ljubezen. “Nikoli ne gre za to, da bi lovili druge in si jih podvrgli z versko propagando ali sredstvi moči, ampak vedno in samo z ljubeznijo, kot je to počel Jezus.” Peter je poklican, “da služi veri svojih bratov in hodi skupaj z njimi.” Zato je prva želja novega svetega očeta: “Enotna Cerkev, znamenje edinosti in občestva, ki postane kvas za spravljen svet.” V tem času namreč “še vedno vidimo preveč razdora, preveč ran zaradi sovraštva, nasilja, predsodkov, strahu pred drugačnim in ekonomsko paradigmo, ki izkorišča zemeljske vire in marginalizira najrevnejše. In v tem testu želimo biti majhen kvas edinosti, občestva, bratstva. Svetu želimo povedati s ponižnostjo in veseljem: glejte na Kristusa! Približajte se Njemu! Sprejmite njegovo Besedo, ki razsvetljuje in tolaži! Prisluhnite njegovemu predlogu ljubezni, da postanemo njegova edina družina.” To je pot, ki jo moramo ubrati skupaj, tudi s sestrskimi krščanskimi Cerkvami; s tistimi, ki hodijo po drugih verskih poteh; s tistimi, ki gojijo nemir iskanja Boga; z vsemi ljudmi dobre volje, “da zgradimo nov svet, v katerem vlada mir.”

To je misijonarski duh, ki nas mora poživljati, ne da bi se zaprli v svojo malo skupino ali se počutili vzvišene nad svetom. Poklicani smo darovati Božjo ljubezen vsem, da bi dosegli tisto edinost, ki ne izniči razlik, temveč krepi osebno zgodovino vsakega človeka ter družbeno in versko kulturo vsakega ljudstva”.

“To je ura ljubezni”, je nadaljeval Leon XIV. “Božja dejavna ljubezen, ki nas dela med seboj brate, je srce evangelija in z mojim predhodnikom Leonom XIII., se danes lahko vprašamo: če bi to merilo ‘prevladalo na svetu, ali ne bi takoj prenehali vsi spori in ali bi se morda ne vrnil mir?’ (Okrožnica Rerum novarum, 21).”

Sveti Duh naj nam da moči, da bi gradili “Cerkev, ki temelji na Božji ljubezni in znamenju edinosti, misijonarsko Cerkev, ki odpira svoje roke svetu, ki oznanja Besedo, ki pusti, da jo vznemirja zgodovina, in ki postane kvas harmonije za človeštvo.Skupaj, kot eno ljudstvo, kot vsi bratje, hodimo Bogu naproti in se ljubimo med seboj.”