Začela se je Vilenica 2012

Obenem bo priložnost za druženje okrog 100 založnikov, urednikov, literarnih agentov, prevajalcev in drugih kulturnih delavcev. V središču festivalskega dogajanja, ki bo tokrat posvetil posebno pozornost hebrejski literaturi, bodo kot po tradiciji literarna branja tujih besednih ustvarjalcev. Letos stopa Vilenica v nov tematski sklop, ki sta ga prireditelja – Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica Sežana – naslovila Križišča evropske literature. Vilenica je namreč v času postala križišče številnih ustvarjalnih poti, ki spodbujajo živahne izmenjave, nastanek literarnih del, obenem pa bogatijo okolje, v katerem se festival odvija. Znotraj tega širšega tematskega okvira postavljajo prireditelji letos v središče Avtorje nomade: to so pesniki in pisatelji, ki iz različnih vzrokov ustvarjajo v tujini in včasih tudi v jezikih, ki niso njihovi materni. 

Vrhunec bo festival doživel v soboto zvečer, ko bodo v kraški jami, po kateri festival nosi ime, podelili letošnjo glavno vileniško nagrado Davidu Albahariju, na Kosovu rojenemu in v Kanadi živečemu literatu judovskih korenin in srbskega jezika.
“Nomad je tisti, ki se nenehno giblje med svetovi in možnostmi. Je torej tisti, ki se najlažje prilagodi v današnjem času nenehnih sprememb. Literarni nomadi najdejo tudi svoje literarne svetove, ki sežejo še mnogo dlje,” je na slavnostnem odprtju dejal programski vodja festivala Gašper Troha pred občinstvom, med katerim so sedeli tudi župan občine Sežana Davorin Terčon, direktor Kobilarne Lipica Tomi Rumpf in minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk.
Predstavnik slovenske vlade je v svojem nagovoru spomnil, da je bila Slovenija od nekdaj na križišču Evrope. Tu se stikajo tri glavne evropske jezikovne in kulturne skupine, romanska, germanska in slovanska, tu je padla železna zavesa; slovenski književniki so bili nekaj časa most med eno in drugo stranjo te zavese. Vilenica je bila zato na križišču evropske literature vse od svojega začetka, je dejal minister dr. Turk. Po njegovem mnenju je festival nastal zato, da bi se tukaj srečevale kulturne poti ustvarjalcev iz srednjeevropskega prostora, ki je bil takrat še močno prepreden z mejami, ki so bile marsikje nepredušno zaprte. Minister je izpostavil, da je festival že od samega začetka želel nagraditi tuje avtorje, ne pa slovenske. Spomnil se je prvega vileniškega nagrajenca Fulvia Tomizze. Bil je italijanski pisatelj, rojen v hrvaški Istri, ki je velik del otroštva preživel v Kopru, dokler ga niso povojne politične zmede, pa ne samo zmede, peljale na pot čez mejo. “Tomizza je poosebljal vse, kar je bilo še leta prej nepriljubljeno in nezaželeno: istrskega političnega begunca, ki se je pred komunizmom zatekel v Italijo, pa ni bil naš sovražnik, razumel je naš jezik, razumel je Slovence tu in onstran takratne meje, namenil jim je nekaj svojih najlepših knjig.« Minister Turk se je vprašal, ali bi Tomizza glavno vileniško nagrado lahko prejel tudi danes, ne da bi povzročil velikega razburjenja v Sloveniji. Vilenica je postala v prvih treh letih znanilka sprememb, je spomnil minister, ki jih Evropa še ni slutila, čeprav je trdno verjela vanje. Šele potem je prišlo prebujenje leta 1989. Njeno geslo je bilo odpiranje svetu, ki nas obdaja, širjenje obzorja, v literaturi, pa ne samo v njej. “
Slovenija je danes odprta svetu, pa žal še vedno preveč zaprta”, je v Lipici dejal minister in navedel misel Draga Jančarja, ki jo je ta zapisal v Viziji 20+20. Jančar je bil mnenja, da kljub samostojnosti, niso v Sloveniji uspeli ustvariti svobodnega, tolerantnega, radovednega, za domače in tuje dosežke odprtega ustvarjalnega znanstvenega, kulturnega, ekonomskega in političnega ozračja. To zaradi drobnjakarskega pragmatizma in provincialne prepirljivosti, ki blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva. “Pisatelji in pesniki v Vilenici, več tisoč vas je prišlo v vseh teh letih, to negibnost in samozadovoljstvo presegate”, je dejal minister dr. Turk. Mednarodna mreža, ki so jo ustvarili slovenski pesniki in pisatelji, je eno najdragocenejših omrežij, kar jih premoremo Slovenci. “Vilenica ima res velike zasluge za to«, je sklenil miniser Turk.

Dokaj kritičen do ministrovih besed je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer, ki ni dojel razlogov, zaradi katerih bi Tomizza v sedanji Sloveniji ne prejel osrednje vileniške nagrade. Po Tauferjevem mnenju je bil pisatelj dejansko “paradigmatski nagrajenec Vilenice. Ta je bila ustanovljena za potrjevanje svetovljanstva ne samo slovenske, temveč srednjeevropskih literatur”, je dejal.
Po uradnih nagovorih je Vilenica stopila v živo s podelitvijo štipendije Srednjeevropske pobude (SEP) avtorici Ajli Terzić iz Bosne in Hercegovine. Besedna umetnica je ob prejetju nagrade dejala, da so nomadi edini na tem norem svetu, ki niso nori. Štipendija SEP je namenjena trimesečnemu bivanju v kateri koli državi članici SEP. V tem času bo Terzićeva realizirala projekt, s katerim je kandidirala. Ta obravnava življenje mlade angleške umetnice, ki jo je zanimanje za tradicionalno umetnost balkanskih narodov v 20. letih prejšnjega stoletja pripeljalo v Bosno, kjer je ustanovila tehnično šolo in sodelovala pri kulturnih izmenjavah med Jugoslavijo in Veliko Britanijo.
Da je Vilenica v prvi vrsti festival številnih literarnih branj, so že na prvem večeru dokazali Miljana Cunta, Paul Muldoon in Antonia Arslan.

IG

V sredo, 5. septembra, so v prostorih Kobilarne Lipica slavnostno odprli 27. Mednarodni literarni festival Vilenica, ki bo do sobote, 8. septembra, gostil več kot štirideset avtorjev z vsega sveta.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme