Začela se je sinoda vere
Sekularizirana kultura, ki temelji na individualizmu in na pomanjkanju čuta do transcendentalnega, je preplavila naš vsakdan. Bog je potemtakem delno ali pa v celoti odrinjen iz človekovega življenja. Take težave so prisotne celo v Cerkvi. Kot je dejal sveti oče Benedikt XVI., tudi verniki so pod vplivom silnic, na podlagi katerih razmišljanje o Bogu ni več potrebno: hedonistična kultura spodbuja tako miselno podstat, ki škoduje verskemu življenju. Da bi Cerkev na novo uskladila razmerje med verniki in verskim čutom, je papež Benedikt XVI. letošnje leto posvetil prav veri. “Ta dogodek bo nosil v sebi evagelizacijsko in misijonsko moč”, je dejal nadškof Giampaolo Crepaldi v stolnici sv. Justa v četrtek, 11. oktobra, ko je tržaške vernike in tržaško Cerkev uvedel v 5. sinodo njene zgodovine.
Nadškof Crepaldi je besede papeža Benedikta XVI. citiral zaradi idejne sorodnosti, ki ga bo dogodek v tržaški Cerkvi v prihodnjih treh letih imel z načeli rimskega škofa: “Tudi naša sinoda bo gojila evangelizacijsko in misijonsko moč: vrata vere bo razprla ali ponovno odprla vsem”!
Izhodiščna bližina s prizadevanji papeža Benedikta XVI. se je pred začetkom slavnostnega bogoslužja, ki ga je daroval nadškof Crepaldi ob prisotnosti tržaškega častnega škofa Evgena Ravignanija ter italijanskih in slovenskih duhovnikov, oblečenih v tradicionalen sinodalni parament rdeče barve, spojila še z enim izmed ključnih dogodkov vesoljne Cerkve. Skupina mladih vernikov je z baklado po mestnih ulicah prispela do stolnice; tu so jih čakali dušni pastirji in dostojanstvenika tržaške Cerkve, ki so ob petju litanij priromali v baziliko s sosednjega gradu pri Sv. Justu. Ta spojitev je želela simbolno obhajati polstoletno jubilejno obletnico začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. “Koncil nosi v sebi izredno duhovno dediščino. Kot je dejal blaženi Janez Pavel II., so akti in besede koncila še vedno aktualni: njihov pomen mora Cerkev še naprej vrednotiti”, je dejal nadškof Crepaldi in se ponovno navezal na besede papeža Benedikta XVI., ki je prepričano poudaril moč koncilske miselne podstati pri “vedno nujni prenovi Cerkve”.
Tržaški škof je v svoji homiliji obnovil tudi osrednje smernice, ki bodo v razdobju treh let usmerjale delo sinode. Ta načela so zbrana v knjižici z naslovom Lineamenta, ki jih je nadškof Crepaldi ob koncu slavnostnega bogoslužja izročil tristo sinodalcem, ki bodo v tem času, porazdeljeni v delovne skupine, razmišljali o treh temeljnih izhodiščnih tematikah: prvo leto bodo člani sinodalnega zbora, ki ga bo vodil sam nadškof, razglabljali o oznanjeni vere, drugo leto o obhajani veri, v zadnjem letu sinode pa bodo razmišljali o izpričani veri. Lineamenta vsebujejo vabilo za poglabljanje osebne vere in tudi zgodovinsko razsežnost vere, posebno pozornost pa namenjajo javnemu izpričevanju lastne vere: “Vera ni zasebna stvar, sam papež zahteva, da jo katoličani jasno izpričujejo pred svetom”, je poudaril nadšof Crepaldi in spomnil na geslo, s katerim bo peta sinoda tržaške Cerkve spremljala tržaške vernike: ‘da le ostanete utemeljeni in trdni v veri’. Kajti ljubezen brez vere bi bilo le čustvo v primežu dvoma.
Med slavnostnim bogoslužjem, ki ga je spremljalo petje stolnega zbora, se je slišala tudi slovenska beseda. Berilo je bral Aleksander De Luisa, Ivica Švab pa je izrekla prošnjo. In ravno nekatere slovenske sinodalce smo po končani sveti maši povprašali za mnenje o začetku sinode in o vlogi, ki jo bodo imeli slovenski verniki. Andrej Štekar, eden izmed laičnih predstavnikov openske dekanije, upa, da bo sinoda tudi v slovenskih verskih krogih prinesla prevetritev, obenem je to priložnost, da se slovenska in italijanska duša tržaške Cerkve bolje spoznata. Laični sinodalec Aleksander De Luisa pa je mnenja, da bo sinoda potekala v duhu “prenove v kontinuiteti”: velikih sprememb ne bo, gotovo pa bo poglabljala osebno vero, “da bi jo sedanje generacije prenašale na nove rodove”.
Prav De Luisa je imel nalogo, da izhodiščno italijansko verzijo lineamentov – smernic in pravilnika posloveni. Žal pa slovenske različice v stolnici sv. Justa ni bilo: po mnenju vikarja za slovenske vernike g. Antona Bedenčiča, kot mu je bilo sporočeno, se je to zgodilo zaradi pomanjkljivega komuniciranja, ki ga je povzročila časovna stiska. Knjižica bo tako izšla šele v naslednjih dneh. G. nadškof se je izrecno prizadeval, da mora biti knjižica prevedena v slovenščino. Med mašo je tudi pozdravil slovenske vernike in prebral odlomek iz smernic v slovenščini.
“Škoda, da besedilo ni prišlo pravočasno v tiskarno: prevod je bil že pripravljen. Prav tako ni bilo slovenske besede v mašni knjižici. Na zadnjem sestanku predsedstva je bilo zmenjeno, da bo v mašni knjižici tekst tudi v slovenščini. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se pri maši berejo drugo berilo in evangelij ter dve prošnji v slovenščini. To je bilo med mašo prebrano, prvo pa, ne vem zakaj, se ni uresničilo. Škoda. Upam, da teh napak v prihodnje ne bo”, je dejal vikar, ki nikakor ne verjame, da je bilo to storjeno nalašč.
Ta neprijetni dogodek pa G. Bedenčiču ni skazil začetka sinode. Jasno je poudaril, da bo ta dogodek nedvomno pozitivno učinkoval na našo narodno skupnost: “Slovenski verniki potrebujemo globoko vero, da bomo premagovali različne težave in da bomo tudi ohranili svoje verske skupnosti in s tem narodni obstoj. Brez trdne vere ne bo slovenskih vernikov. In če ne bo slovenskih vernikov, ne bo tudi slovenskega bogoslužja in naših župnij ali slovenskih verskih skupnosti v mestu. Čim bolj bo vera globoka, tem večja bo tudi zavest pripadnosti Cerkvi: če bomo Slovenci verni, bomo svojo vero želeli izpričevati v svojem slovenskem jeziku. Le z novim in globokim verskim zagonom bo lahko naša skupnost še naprej živela in ustvarjala”. Izostrene podobe delovanja slovenskih vernikov v sinodi za zdaj še ni. “To bo določeno na podlagi prvih delovnih srečanj predsedstva sinode. Gotovo je to, da bomo slovenski verniki sodelovali tudi z italijanskimi: to bo pripomoglo k boljšemu spoznavanju drug drugega”.
IG
