Za vrati azila

Pogovor / Maja Sotenšek

Maja Sotenšek je dolga leta delala v knjižnici v Ljubljani, veliko potovala, je pa tudi avtorica več knjig. Zadnja nosi naslov Za vrati azila. V njej z veliko empatije beleži zgodbe migrantov, s katerimi se je srečevala kot prostovoljka. Knjiga je napisana tenkočutno, s pozornostjo na detajle, sinhrona dogajanja, notranje občutke. Kot popotnica čuti dolžnost pomagati in primerja naše gostoljubje s tistim, ki ga je doživela na svojih poteh po tujih deželah. Prosila sem jo za pogovor.

Maja, z migranti ste se srečevali kot prostovoljka. Kako je prišlo do tega? Predpostavljam, da ste se takoj, ko se je pokazala možnost, vključili v prostovoljno delo.

Leta 2013 se je v prostovoljno pomoč v azilnem domu vključila hčerka Brina (preko Jezuitskega združenja za begunce), jaz pa sem se ji le občasno pridružila kot spremstvo na izletih. Nekatere med prosilci, predvsem družine, sva že isto leto v času poletnih počitnic povabili v naš dom v Piran. Kmalu nama je pomoč pri tem ponudil Inštitut za afriške študije, tako da je begunce za čas bivanja pri nas oskrbel z zalogo hrane, če je bilo le mogoče, pa je priskrbel še vozilo za prevoz.

Naraščajoči konflikti na Bližnjem vzhodu in v srednji Aziji so sprožili plaz beguncev, ki se je prek naših krajev usmeril na zahod ali sever, v bogatejše evropske države. Slovenija je vzpostavila koridor, jih prestregla na meji s Hrvaško in transportirala proti Avstriji. Peščica jih je takrat zaprosila za status begunca tudi pri nas. Prostovoljci smo prihajali na obe točki, vstopno in izstopno (Dobova in Šentilj), da bi jih oskrbeli z najnujnejšimi sanitetnimi potrebščinami, oblačili in malico. To so bili prizori nikoli prej videnega eksodusa, ki jih zagotovo ne bomo pozabili.

Knjigo ste začeli pisati že pred leti, vendar si je niste upali izdati, ker je bilo javno mnenje nenaklonjeno migrantom. Kaj bi povedali o tem?

Javno mnenje se je kaj hitro obrnilo proti migrantom predvsem po zaslugi retorike nekaterih politik, ki so ljudi strašile (in jih še vedno) z idejo o muslimanskem prevzemu Evrope in podobnim. Kar na lepem so bili vsi, tudi ljudje, ki so bežali z območij spopadov in vojn, označeni za nelegalne. Kako vendar, če pa jim mednarodne konvencije to dovoljujejo? Diskriminacija migrantov se je, žal, lepo pokazala ob prihodu prebežnikov iz Ukrajine, ki so deležni popolnoma drugačne obravnave.

Glavni razlog, da teh zgodb vrsto let nisem mogla niti pogledati, pa je tragični konec Lisine poti. Prav z njo sva stkali posebno prijateljstvo že isti hip, ko sva se spoznali, in še vedno zaboli vsakič, ko pomislim nanjo in njena otročka, ki sta ostala sama. Tako majhna.

Migrantsko problematiko ste spremljali zelo zavzeto: razmere v izvornih deželah, težave migrantov na poti v Evropo, trgovino, ki je s tem povezana, kako ravnajo z njimi na meji, poznate evropske in naše zakone, postopke za sprejem v azil in še marsikaj … Kje ste se vsega tega naučili in kako to, da vas ta problematika tako zanima?

Daleč od tega, da bi to tako dobro poznala. Vse, kar vem, sem izvedela v pogovoru z nekaterimi prebežniki, ki sva jim s hčerko skušali pomagati. Predvsem tistim bolj slabo izobraženim ali celo nepismenim. Težko si je predstavljati, kako je biti v njihovi koži, v tuji deželi s tujim jezikom, tujo pisavo in seveda zakonodajo, ki je ne poznajo.

Z migranti ste delali na terenu, delili hrano in vodo, odeje, pa tudi v azilu. Tam ste se srečevali z ženskami in otroki, ki ste jim pripovedovali pravljice in imeli zanje delavnice.

Delo v azilnem domu je bilo strukturirano v okviru projektov, ki so jih določenim nevladnim organizacijam odobrili na ministrstvu. Kot zasebnik pa nimaš možnosti, da bi sploh vstopil v azilni dom. Ko sem se odločila za redno tedensko aktivnost, sva se z direktorjem Inštituta za afriške študije, gospodom Tefero, dogovorila, kaj naj bi počela. Predlagala sem pravljične urice, ker sem to najbolj poznala iz dela v knjižnici – a se je kmalu izkazalo, da jih bom morala prilagoditi, saj našega jezika večina še ne govori. Vsi, mladi in stari, pa smo vedno uživali tudi na ustvarjalnih uricah – karkoli smo že imeli, da nam je le popestrilo dan. Včasih zgolj peka piškotov.

Zgodbe migrantov ste spremljali tudi še po tem, ko jim je uspelo iti v tujino, v druge evropske države.

Z nekaterimi smo ostali v stiku. Popisala sem predvsem njihove zgodbe, saj se mi zdi, da je širša slika bolj zgovorna. Najprej ima vsak prebežnik vtis, da stoji pred nepremagljivo goro, ki bo odločila o vsem – bo dobil pozitiven status ali ne? Po odobritvi pa se presenečeno znajde pred novo goro, še višjo in zahtevnejšo – kako bo preživel, kako dobil delo in našel stanovanje? Dokler se vse to ne razreši, ni normalnega življenja. Na poti mnogih preizkušenj jih ostane veliko zavrnjenih, brez statusa, veliko brez dela, mnogi pa se šele na tej točki zavedo posttravmatskega stresa, ki so ga prej odrivali od sebe. Le peščica je tistih, ki jim je res uspelo.

Tudi vaša hčerka je veliko delala z migranti. Vas ni bilo nikoli strah zanjo? Mediji namreč poročajo o marsičem in pomagajo ustvarjati negativno klimo …

Oh, govorice … Večinoma so v azilnem domu fantje in moški muslimanske veroizpovedi, njihova vera jim nalaga spoštljivost do deklet in žensk. Hčerka pravi, da celo lažje sodeluje s fanti, saj so bolj aktivni, se veselijo hribolazenja in športov, kar je tudi njeno področje. Prostovoljci smo v azilnem domu predvsem osebe, h katerim se lahko obrnejo po pomoč, in vedo, da smo zato tam. Nisem še slišala, da bi kdo prestopil mejo.

Kaj migranti potrebujejo od nas?

Predvsem varnost, človečnost in občutek sprejetosti. K nam so prišli iz nevarnih, kriznih ali vojnih območij zato, da bi bili tu varni, siti in spoštovani. Lepo bi bilo, če bi jim že od začetka podali roko in po potrebi priskočili na pomoč. Zelo pomemben se mi zdi tudi pogovor, medsebojna izmenjava mnenj, izkušenj in pogledov na različne situacije. Kako uspešno vzgajati otroke v novem kulturnem okolju, kateri njihovi običaji so tu bolj in kateri manj sprejemljivi in zakaj. Najbolj pomembno pa se mi zdi vprašanje, česa lahko oni naučijo nas. Morda medgeneracijskega sožitja, sodelovanja v skupnosti in tudi bolj odprtega izražanja ter komunikacije nasploh.

Kako bi vi rešili migrantsko krizo?

Vsekakor bi začela pri koreninah, v državah, od koder prebežniki izvirajo. Ves čas jim samo jemljemo, nisem še slišala, da bi z njimi delili dobičke. (Krvave kovine za mobilne naprave iz Konga, na primer – je res za nas velik uspeh že to, da otrok, vsaj posredno, ne izkoriščamo več v suženjskih razmerah?) Sirija, Afganistan, nekoč relativno mirne ali celo uspešne države – komu je bilo v interesu, da jih je uničil? Razmislimo vendar o širši sliki!

Večkrat pomislim na mehiške Azteke in njihovega vladarja Montezumo. Kako naivno so zaupali belim bratom, njihovi poštenosti, dobrotljivosti. In kako drago so plačali to zaupanje. Le kakšen bi bil tok zgodovine, če bi bil na mestu konkvistadorja Cortesa resnicoljuben poštenjak? Ali res ne moremo ugasniti tega izkoriščevalskega načina razmišljanja, pohlepa?

Po drugi strani pa v deželah, kjer je želja po odhodu velika, ni dovolj pravih, resničnih informacij o življenju v Evropi. Družbena omrežja so polna pretiravanj, večina prebežnikov želi svoja življenja v obljubljeni deželi prikazati v olepšani (pa čeprav včasih povsem nerealni) luči. Nihče ne prizna, da mu morda ni uspelo. Ponos jim pogosto ne dopušča, da bi domačim povedali resnično plat zgodbe: da so nesrečni ali da so doživeli neuspeh. Večina prebežnikov, ki jih poznam, se želi nekoč vrniti domov.

Maja, hvala, da ste odgovorili na vprašanja. Vedno sem vesela, ko lahko kaj novega preberem izpod vašega peresa. O čem nameravate pisati v svoji naslednji knjigi?

Že dolgo si zapisujem, z majhnimi koraki, zgodovino naše piranske hiše. Leta 1663 je v njej prebival Tomaso Marazza (Marača). Kdo je bil? Kakšna je bila njegova zgodba? In kakšna je bila zgodba ribiča Pietra Ravalica, ki je hišo prodal moji babici in njeni sestri? Raziskovanje preteklosti, ki odstira nove in nove obraze, je že samo po sebi tako privlačno, da ga bom težko opustila in nekoč postavila zadnjo piko.