Za vedno se je od nas poslovila Majda Zavadlav, čudovita učiteljica in žlahtna igralka

Domače odrske deske so se odele v črnino

Ugasnile so izrazite, svetle, iskrive oči Majde Zavadlav, iz katerih je izžarevala privlačna svetloba, ki je kot žarek sonca vselej obsijala sogovornika, še zlasti pa gledalce, ko je z odra razdajala svoj nedvomno čudoviti igralski dar in žar. Nad štirideset let nas je do solz zabavala, pa tudi ganila s svojimi enkratnimi gledališkimi kreacijami, ki so nastale predvsem v komedijah, porojenih v uspešnem in nadvse plodovitem ustvarjalnem dramskem odseku Prosvetnega društva Štandrež. Tudi po njeni zaslugi se je ta naša gledališka skupina povzpela na ljubiteljske gledališke vršace.

Majda, ki smo jo gledalci imeli neizmerno radi, se je od zemeljskega življenja, ki ga je zajemala zmeraj s polno žlico optimizma, poslovila, po mučni, neizprosno izčrpavajoči bolezni, v goriški bolnišnici v noči med svečnico in sv. Blažem. Njena sveča življenja je ugasnila, sv. Blaž pa je njeno plemenito dušo, napojeno z dobro opravljenimi dejanji, gotovo nesel pred obličje Najvišjega, saj si je to nedvomno zaslužila.

Majdi Zavadlav je zibelka stekla 9. septembra 1949 v Volčah pri Tolminu, kjer je njen oče Emil spoznal njeno mamo, Vido Gabršček. Kot dojenček se je s starši preselila v Štandrež, kjer je bil oče doma. Domačemu kraju je vse življenje ostala zvesta do svojega odhoda v večnost. Tu je obiskovala osnovno šolo, nižjo srednjo šolo pa v Gorici, kjer je dokončala učiteljišče, saj je imela prirojeno učiteljsko žilico in lahko risarsko pero, ki je izdelalo in obogatilo ničkoliko oglasov-plakatov ob premierah dramskega odseka PD Štandrež in navdušilo šolarje za risanje. S strokovnostjo, preudarnostjo, odločnostjo in natančnostjo, a hkrati s tenkočutno materinskostjo je popeljala ničkoliko generacij otrok na pot učenosti, po kateri so pod njenimi jasnimi, klenimi razlagami nato kot najstniki stopali bolj odločno in samostojno. Nekaj let je poučevala v Devinu, Štmavru in Gorici. Največ svojih učiteljskih talentov je podarila šolarjem OŠ Fran Erjavec v Štandrežu, kjer je začela poučevati v š. l. 1978-1979 in tu ostala do upokojitve l. 2007. Za posebne zasluge na vzgojnem in kulturnem področju je l. 2014 prejela priznanje klas, ki ji ga je ob prisotnosti župana Ettoreja Romolija podelil predsednik društva sKultura 2001 Marjan Breščak.

Majda Zavadlav se je z vso predanostjo in skrbjo posvečala otrokom tudi izven šolskih klopi. Z učiteljem Ivom Bolčino, kasneje pa ob pomoči drugih kolegov, je vsako leto pripravljala šolske prireditve. Poskrbela je tudi za lepi slovesnosti ob poimenovanju štandreške osnovne šole po Franu Erjavcu l. 1980 in ob proslavi njene 150-letnice l. 2007. S šoli predano kolegico Mirko Bric je kar nekaj let v avgustovskih in prvih septembrskih dneh v štandreškem poletnem središču na privlačen način uvajala prvošolčke v šolsko delo, da ne bi bil preveč travmatičen preskok iz vrtca v osnovno šolo, šolarjem pa pomagala pri osvežitvi šolskega znanja, ki se je morda malce zameglilo v brezskrbnih počitniških dneh. Kljub vsem obveznostim, ki jih zahteva poučevanje in na splošno šolsko in obšolsko delo, ji je ostajal čas, da je z navdušenjem z otroki na oder postavila tudi razne igrice; tudi več miklavževanj je izšlo izpod njenega peresa in vodstva. Majdo Zavadlav so v domačih in bolj oddaljenih logih poznali še zlasti kot vneto, neutrudno kulturno delavko, izredno živahno aktivno na ljubiteljskem gledališkem področju. Kot dekletce je pristopila k otroškemu zboru v Štandrežu pod vodstvom Elvire Chiabai in tu pela nekaj let. Ko je odrasla, se je pridružila pevcem mešanega zbora Štandrež in v njem ostala 18 let. Njena ljubezen do kulture pa se je najbolj razživela ob dramskih tekstih. Gledališko umetnost je imela nadvse rada: zdelo se je, da jo ta poživlja kot požirek mrzle, bistre studenčnice v vročem poletnem dnevu. Po odru, ki ji je zelo zgodaj postal zelo domač, je stopala lahkotno in naravno. Bila je naraven igralski talent. Njena izjemno privlačna igralska izpovedna sila, s katero je vsakokrat in v katerikoli predstavi povsem omrežila gledalce, se je z nastopanjem in spopadanjem z raznimi besedili in avtorji stopnjevala in krepila, tako da je iz mlade debitantke zrasla v čudovito karakterno igralko, ki je znala vsakemu naštudiranemu liku dahniti srce in dušo, da se je neverjetno živo, v polnosti izrisal pred navdušenim občinstvom, ki ji je zmeraj namenjalo dolgotrajno, prisrčno in hvaležno ploskanje. Njen živahni, sončni temperament je obžaril vse njene igralske kreacije, ki so vsakokrat poplemenitile uprizoritev del slovenskih ali tujih avtorjev. Njeni igralski dueti z žlahtnim komedijantom Božidarjem Tabajem bodo ostali zapisani z zlatimi črkami v zgodovini naše zamejske, pa tudi širše ljubiteljske gledališke ustvarjalnosti. Trdno zapečateni v spominu gledalcev bodo ostali pravi odrski biseri, polni sočnega humorja, s katerim je znala imenitno prikrivati grenkejše zvoke strun, ki so se kljub humornemu toku dogajanja oglašale v ozadju. Nepozabne so izjemno nadrobno naštudirane in odigrane zimzelene komedijske enodejanke Jaz sem Berto, Selitev, ki je vzklila prav v letih, ko so se prebivalci Jeremitišča z vsemi silami borili za svojo zemljo, ki ji je grozilo razlaščanje, Gremo v teater in Čudna bolezen, s katero sta z Božidarjem nastopila na vseh koncih in krajih, celo v novogoriškem Domu za upokojence, in povsod sejala dobro voljo in zdrav humor, ki poživlja kri po žilah. Z rahločutno in pretresljivo Staro gardo Alda Nicolaja (1920-2004) v režiji Janeza Starine je ob vsakem nastopu enkratni igralski tercet, Majda Zavadlav, Božidar Tabaj in Marko Brajnik, močno zarezal v zavest gledalcev in ganil do solz marsikaterega od njih. S predstavo so kot izjemen, uigran igralski trio zablesteli na Linhartovem srečanju, vseslovenskem festivalu ljubiteljskih gledaliških skupin, v Postojni leta 2004, in tako prepričali žirijo, da je bila uprizoritev razglašena za najboljšo predstavo v celoti. Režiser teh zelo posrečeno zrežiranih komedijskih draguljev je bil v glavnem Janez Starina, čudovit igralec, nekdanji član Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, eden izmed nastopajočih v legendarni predstavi Plešasta pevka, pod režijsko roko Vita Tauferja. Po raznolikih komedijskih, a nikdar banalnih stezicah so jo vodili razni režiserji: domači župnik g. Jože Žorž, sam gledališki navdušenec, ki ima ogromne zasluge za to, da so v 60. letih prejšnjega stoletja v Štandrežu zgradili lepo župnijsko dvorano, Aleksij Pregarc, Mira Štrukelj, Emil Aberšek, ki je skoraj trideset let umetniško oblikoval dramski odsek, Jože Hrovat, ki je s štandreškimi igralci ustvarjal krepko nad deset let, do svoje prezgodnje smrti, pa še Adrijan Rustja v eni izmed operet …

Na svoji dolgi dramski poti, s katere jo je iztrgal boj proti neizprosni bolezni, je odigrala približno šestdeset vlog (od teh je bila marsikatera nosilna!), kar je veliko že za poklicnega igralca, kaj šele za ljubiteljskega! S štandreškimi kolegi je bila na neštetih gostovanjih v bližnjih in bolj oddaljenih krajih na Slovenskem in v tujini. Razveselila je občinstvo v Rimu (l. 1974) in rojake, ki so se izselili v Združene države Amerike (l. 1979), pa še Slovence v Parizu (l. 1985). Večkrat je bila s štandreškim dramskim odsekom gostja na Koroškem. S svojo živahno igro in nalezljivo komičnostjo je poživila kar nekaj očarljivih, izredno uspešnih operet (Planinska roža, Pri Belem konjičku, Hmeljska princesa, Grofica Marica, Kovačev študent, …), ki sta jim odrsko uprizoritev omogočila Zveza slovenske katoliške prosvete in Kulturni center Lojze Bratuž. Uspešno se je preizkusila tudi na filmskem platnu v filmih Expres, expres in Leteča brata Rusjan, ki je bil posnet l. 2008 o življenju in podvigih goriških letalcev. Tudi pri pretresljivem Pasijonu in Živih jaslicah v domači cerkvi sv. Andreja je sodelovala. Za svoje bogato, odlično ljubiteljsko gledališko ustvarjanje je poleg priznanja klas prejela z Božidarjem Tabajem Linhartovo značko in nagrado Staneta Severja, najprestižnejšo nagrado, ki jo lahko dobi ljubiteljski igralec (izročili so jima jo l. 1999 v Škofji Loki). S svojo sočno igro je tudi sama pripomogla, da je bil dramski odsek nekajkrat zmagovalec na Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah, kjer je nekoč s svojim bistrim, včasih prav nabritim pogledom in živahno mimiko popolnoma osvojila predstavnika žirije, igralca Sergeja Ferrarija.

Ker je imela srčno rada otroke, je ničkolikokrat z jasno in prikupno pripovedjo odstirala malim obiskovalcem Pravljičnih uric v Feiglovi knjižnici v Gorici in malčkom v vrtcih ter šolarjem na Goriškem skrivnostni pravljični svet. Ko so ji podelili priznanje klas, je bila presrečna in se je pri tem zahvalila tudi svoji družini, ki jo je vsa leta podpirala pri doseganju ciljev, ki si jih je zastavila, pa tudi staršem, ki so ji zaupali svoje otroke, da jih je učila, vzgajala in jih uvajala v očarljivo gledališko okolje.

Sama si je tudi že v mladih letih ustvarila družino. V rodnem Štandrežu se je 9. septembra 1972 poročila z “Jeremitarjem” Damjanom Paulinom, izredno delavnim kulturnikom. Njun zakon je osrečil prihod sina Petra, ki se je rodil 9. julija 1973. Žal bo Peter letos svoj pomembni okrogli življenjski jubilej moral praznovati brez drage mame, ki se mu je posvečala z vsem srcem, kot svojim ljubljenim vnukom, katere je z veliko skrbjo spremljala na poti odraščanja in jim za praznike in ob drugih priložnostih pripravljala sladke dobrote.

Dočakala je zlato poroko, za katero sta se z možem Damjanom Bogu zahvalila lani v domači cerkvi, ko je bila sama sicer že močno oslabela.

Kako kruta je usoda, ko bolezen brezobzirno izpije vse življenjske sokove tudi taki sončni, vedno prijazni osebi, kot je bila Majda (grozno težko je pisati o njej v pretekliku!), ki je imela sonce in življenjske iskrice v očeh in jih je radovoljno namenjala vsakomur. Čeprav smo vedeli, da je z njo zelo hudo, nas je njen odhod močno razžalostil in nam zadal skelečo rano, ki se bo zmeraj znova odpirala, še posebno ko bomo na odru gledali člane štandreškega dramskega odseka v kakšni njihovi uspešnici in med njimi zaman iskali priljubljeni obraz naše žlahtne komedijantke, ki je v izvajalski virtuoznosti ni prekosila nobena druga zamejska ljubiteljska igralka.

Vsi, ki smo jo spremljali na njeni gledališki poti in občudovali njen neustavljivi igralski vzpon ter se zabavali, a tudi zamislili ob njenih odlično zgrajenih likih, v katerih se je vselej zrcalil njen nadrobni, zreli pristop do vloge, in ji namenili bučne aplavze, bomo ohranili spomin nanjo v najsvetlejšem kotičku svojega srca. Njeni duši želimo, da bi se prosto sprehaja po neizmernem nebeškem odru, se tam srečevala s slavnimi slovenskimi igralskimi imeni, ki so pred njo odšla v večnost, in da bi še nebeščanom podelila tisti svoj kristalno čisti pogled in iskreni nasmeh.

Možu Damjanu, sinu Petru in vnukom Niki, Eriku in Alešu, snahi Sari ter vsem sorodnikom naj gre naše občuteno sožalje.

Draga Majda, na svidenje nad zvezdami in prisrčna hvala za vse radodarno razdajanje v družbi privlačne modrice Talije!

V naših srcih boš zmeraj živa, tvoj zvonki smeh in tvoje iskrive oči bomo ohranili v sebi kot velik zaklad.