Za rešitev problema je potreben zakon za slovensko šolo

Prof. Peter Černic, ravnatelj goriškega licejskega pola Gregorčič-Trubar, je eden izmed petih ravnateljev, ki jih je Deželni šolski urad imenoval za kritje prostih mest na slovenskih šolah, zaradi česar bo v šolskem letu 2024/2025 tudi poverjeni ravnatelj na zavodu Cankar-Zois-Vega. Kot dolgoletni profesor in ravnatelj dobro pozna našo šolsko problematiko, nedavno je sklenil tudi mandat v višjem šolskem svetu v Rimu, še prej pa je v Trstu opravljal funkcijo vršilca dolžnosti vodje deželnega Urada za slovenske šole. Pred mikrofon smo ga povabili, da bi nam spregovoril o medministrskem odloku, ki je prejšnji teden postavil našo šolo v žarišče zamejske javnosti.

Kako komentiraš začasno rešitev vprašanja kritja nezasedenih mest ravnateljev, ki je prišla v javnost prejšnji teden?

To je mašilo, ki ne rešuje problema. Težava je v tem, da obstaja medministrski dekret, ki je določil število ravnateljev za letošnje in naslednje šolsko leto. Problem je priti v stik z Rimom, da se tam zadeva reši. Trenutno smo na tem, da so “una tantum” odobrili finančno kritje za ta čas. Gre za tehnicizem: Rim je vedel, da nimamo štirinajstih slovenskih ravnateljev, da jih je v službi trenutno enajst. Finančno kritje velja za dodatek za poverjene ravnatelje (“indennita’ di reggenza”).

Je politika naredila dovolj?

Ni mi znano, da bi vladno omizje razpravljalo o tem problemu ali da bi ga obravnaval Paritetni odbor. Prav tako mi ni znano, da bi kdorkoli posegel na ministrstvu, da bi vzpostavili tehnično omizje za slovensko šolo. Odgovora na tvoje vprašanje nimam, to pa so tri dejstva. 

Kaj še lahko naredijo naši politiki?

Ne vem. To naj povedo oni. Dejstva so ta, ki sem jih navedel.

Kako bi po tvojem mnenju lahko prišli do sistemske rešitve?

Za sistemsko rešitev tega problema je potreben zakon za slovensko šolo. To potrebujemo. Brez tega ne bo nikoli nobene sistemske rešitve. Zakon predpostavlja, da se tisti, ki predstavljajo sistem, in tisti, ki predstavljajo našo slovensko manjšinsko skupnost, usedejo za mizo in dogovorijo o mehanizmih, ki bi urejevali slovensko šolo. Biti morajo taki, ki jamčijo državne standarde, po drugi strani pa taki, ki slovenski šoli omogočajo, da funkcionira v svoji specifiki. Brez zakona pa ni rešitve!

V tem šolskem letu boš torej vodil dve ravnateljstvi. Kako gledaš na to?

Za zdaj še ne vem. Prvič mi je bilo dodeljeno poverjeno ravnateljstvo. Najprej bom moral razumeti, kako vse skupaj deluje in kako bomo delo zastavili. V prejšnjih letih je tako delo že opravljalo več ravnateljev. Letos je bilo dodeljenih pet mest za poverjene ravnatelje. Če imamo štirinajst šol, je torej v službi devet ravnateljev (še dva sta na deželnem uradu, skupno jih je torej enajst), petim od teh so dodali po eno šolo. Devet šol ima svojega ravnatelja, pet šol pa bomo krili s poverjenimi ravnatelji. Če se bo v kratkem kdo upokojil, kar je zelo možno, se bo število poverjenih še povečalo.

Katere so po tvojem mnenju glavne težave naših šol?

Problemov je res več. Eden je ta, o katerem smo pravkar govorili in ki je vezan na delovanje sistema. Ponavljam: brez zakona se zadeva ne bo premaknila z mrtve točke. Drugi problem je nujna prilagoditev mreže slovenskega šolstva oz. slovenskih storitev zakonodajnim spremembam. Te namreč vse bolj uvajajo koncept, da je šola popolnoma avtonomna uprava, ki mora slediti vsem postopkom, ki so pač značilni za avtonomne uprave. Logično je, da smo z upravnega vidika vsemu temu s težavo kos, če smo premajhni. Verjetno potrebujemo jasno idejo o tem, kakšna naj bi bila slovenska šolska mreža v naslednjih dvajsetih letih. V naših šolah – kot tudi v italijanskih – občutimo demografski padec. V tem trenutku je viden zlasti v vrtcih in osnovnih šolah, na višjih šolah bo opazen čez pet in več let, seveda če ne bo osipa pri vpisih. Ker imamo torej problem demografskega padca, pa tudi problem, da sistem zahteva od šol vrsto vedno bolj zapletenih zadev, moramo pomisliti na to, da slovensko šolsko mrežo dimenzioniramo tako, kot ustreza strukturnim potrebam sistema in teritorija. Če od nas zahtevajo 100, mi pa imamo 50, ne bomo mogli dati 100 … Vzpostaviti moramo mrežo, ki je na našem ozemlju tako postavljena, da krije vse naše potrebe.