Za reševanje okoljske krize je potrebna ljubezen

Piše: Ambrož Kodelja

Srečujemo se z nesrečami

Požari na Krasu so nas marsikaj naučili. (Seveda, če smo sploh sposobni, da še kaj sprejmemo?!) Koliko besed in modrovanja je bilo ob tej kraški nesreči, ki je za seboj pustila kar nekaj hektarjev pogorišča. Pustimo ob strani vse tiste besede, ki jih redno slišimo, kako se za naravo ne zanimamo več, ji ne posvečamo dovolj pozornosti, naš Kras se je zarasel, ker smo nanj pozabili, itd. Veliko od tega drži, so pa zopet dejstva, o katerih ne razmišljamo. Na primer: sam zapažam, da po naših vaseh izginjajo zelenjavni vrtovi. Prav tako skoraj ni več sadnega drevja. Res je še nekaj oljčnikov kot tudi vinogradov, pa to ni isto, kot če so ob hiši sadna drevesa, s katerih z velikim užitkom jeseni poberemo plodove. Naj vas ne preseneti, če vprašate naše šolarje, ali poznajo sadna drevesa. Po vrsti vam lahko naštejem, da sadne plodove poznajo, saj jih kupujejo v trgovini, ne poznajo pa sadnih dreves. Ali je to plod “globalizacije” ali pa morda tudi površnost tistih, ki naš mladi rod vzgajajo? To sodbo prepuščam vam.

Po drugi strani pa ne smemo mimo problema, na katerega sploh ne mislimo. Naši očetje ali hišni gospodarji, v veliki meri pa tudi gospodinje, gredo na delo (v službo) zjutraj in veliko se jih vrača ob mraku. Kdaj naj obdelujejo vrt, sadovnjak …? Ostane jim nedelja, pa še kakšen praznik, ko ni dela. Tako upravičeno pridemo do spoznanja, da vsem zmanjkuje časa, še zlasti za vsa tista dela, ki bi jih hišni gospodarji radi naredili na vrtu, v sadovnjaku, okrog hiše, in zato ostajajo naši vrtovi zapleveljeni ali pa jih spreminjajo v parke s travo, ki jo pogosto kosijo. Tempo življenja se je spremenil in to, kar bi bilo treba postoriti ob hiši, se ne postori. Tako se zarašča gmajna, tako so zaraščene gozdne poti, posušeni so naši kali in tako kraška pokrajina zgublja svojskost. Nekje so začeli s pašo, še zlasti z govedom in tudi osli, vendar če bi se takšne parcele vnele, bi zopet gorele, ker žival popase, kar ji tekne, za seboj pa pušča velike šope suhe trave, listja in objedenega grmičevja. Za ogenj pa je vse to kot nalašč.

Ob kakršni koli nesreči se rade širijo lažne novice in veliko ljudi zapade v paniko. Tako se je razširila novica o vasi, da v njej gorijo hiše, čeprav je bil ogenj še proč od njih. Drugje so naredili zgodbo z mačko, tretji s psom, na vrsto je prišel tudi nono, češ, da ni hotel iz hiše, niso pa zapisali, da je dementen … Vse polno nepotrebnih zgodb se lahko ob takšnem dogodku pojavi. Te v ljudeh pospešujejo strah, zaskrbljenost in seveda tudi nevarnost, da nas po nepotrebnem privedejo v dejanja, ki so v takšnih okoliščinah nestrokovna in lahko pripeljejo v nesrečo.

Samo po sebi je umevno, da bo treba več storiti za etično ekološko vzgojo. Za ohranjaje okolja so predpisi premalo, kot tudi ni dovolj strog nadzor. Človek mora spremeniti slog svojega življenja, če hoče biti ekološko odgovoren. Papež Frančišek pravi: “Le z vzgojo trdnih vrlin lahko pričakujemo osebno zavezanost ekološkemu ravnanju” (HmG 211). Pot do pravega humanizma je ravno v tem, da bomo znali gojiti moralne in družbene kreposti.

Krepostne ljudi potrebujemo tudi zaradi okolja. Človekova krepost je v tem, da ima trajno razpoložljivost, držo, ki ga usposablja, da se vedno in z lahkoto odloča in opravlja moralna dejanja ter se varuje slabih. Človekova krepost je trajna in ne priložnostna za izvrševanje dobrega. To človeka usposobi, da dobro dela tudi brez težav, kar pa je v kriznih razmerah, kot so požari in druge naravne nesreče, še kako pomembno.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme