Za razliko od Francozov in drugih narodov se Nemci niso nikoli odločili za revolucijo
V Nemčiji se veliko govori o zmagi desnice na deželnih volitvah 1. septembra. V Turingiji in na Saškem je skrajno desno stranko AfD (Alternative für Deutschland) volilo čez 30 % vseh volivcev, pravi poraz kanclerja Scholza. To je prvič po drugi svetovni vojni, ko so skrajno desničarske stranke v Nemčiji dosegle večino na deželnih volitvah, čeprav ne bodo prišle še do vlade.
Vzhodna Nemčija je trenutno predmet intenzivne razprave. Ilko-Sascha Kowalczuk, zgodovinar in pisatelj, je eden najpomembnejših glasov v tej razpravi. Napisal je več znanstvenih del o Vzhodni Nemčiji, med katerimi sta najnovejši dvodelna biografija Walterja Ulbrichta, prvega tajnika Socialistične stranke, in knjiga Freiheits Shock (Pretres svobode), ki je postala takoj uspešnica.
Za razliko od Slovencev se Nemci niso nikoli odločili za komunistično revolucijo in tudi Hitler je prišel na oblast bolj z zvijačo kot s podporo ljudstva. Že 28. februarja 1933 je kancler izdal izredni odlok za zaščito ljudi in države (zum Schutze von Volk und Staat), ki je v veliki meri odpravil temeljne pravice, določene v weimarski ustavi. Reforme in zgodovino v državi so vedno vodili vladarji. Če je bil Bismarck podoben Cavourju, v Nemčiji ni bilo nikoli nekega “Garibaldija” kot v Italiji. V 18. stoletju je pruski minister Karl August von Struensee opozoril francoskega kolega na razliko med revolucionarno Francijo in Nemčijo z besedami: “V Prusiji se bo revolucija, ki ste jo naredili od spodaj navzgor, izvajala počasi, od zgoraj navzdol.”
Vzhodni Nemci dandanes s težavo sprejemajo zahodno demokracijo, ker so se čutili opeharjeni in razočarani ob združitvi leta 1989. Tega leta so se zelo razveselili pravic, ki jim jih je prinesla svoboda, potem ko je izginila NDR (Nemška demokratična republika), ki je delovala pod Sovjetsko zvezo. Toda to, kar se je zgodilo pozneje, je mnoge ljudi globoko razočaralo, saj so imeli napačna pričakovanja in so verjeli, da je življenje v potrošniški družbi pravi raj. Namesto tega so se znašli pred “kruto” resničnostjo. To jih je pripeljalo do zavrnitve “zahodnega” mišljenja in danes do močnega nasprotovanja zahodni demokraciji.
Nekdanja Nemška demokratična republika se prav tako ni osvobodila komunizma z lastnimi močmi, ampak je ta proces sprožil Gorbačov. V vzhodni Nemčiji je civilna družba slabo razvita in prevladuje prepričanje, da mora vse urejati država, ki je tudi odgovorna za vse, kot je bila tudi v komunistični diktaturi. Pomanjkanje civilne družbe je eden od razlogov, da veliko ljudi verjame v močnega voditelja, kakršna se predstavljata tudi Björn Höcke in Sahra Wagenknecht. Prvi, profesor telovadbe in zgodovine, je postal voditelj desne stranke AfD. Njegovo geslo je postalo “Remigration”: poslati “domov” nad dva milijona “nenemških” državljanov in privabiti nazaj tiste Nemce, ki so se v zadnjih letih izselili. Druga, Sahra, je ustanoviteljica skrajno marksistične stranke Bündnis Sahra Wagenknecht, ki je prav tako dobila precej glasov. Sahra ne skriva svojih simpatij do Putina.
