Za “pobeljenim” videzom gniloba duše

Sedma uprizoritev v letošnji sezoni Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica je z ostrim družbenokritičnim rezilom močno zarezala v našo zavest, pravzaprav v našo vest, katero se trudimo prikazovati v čim bolj neomadeževani belini, v resnici pa je pogosto bolj črna kot sajasti dimnik v zgodnji pomladi. V intimnem prostoru malega odra SNG je v četrtek, 14., in v petek, 15. marca 2013, na dveh premiernih uprizoritvah domači ansambel v natančno premišljeni in razčlenjeni režiji Matjaža Latina, že večkrat gosta v SNG Nova Gorica, prikazal delo sedemintridesetletnega toskanskega dramatika in scenarista Tommasa Santija Ljudožerski ples (Danza cannibale) . Prvič se je tako na Slovenskem pojavilo ime tega mladega avtorja, ki je praizvedbo tega svojega dela doživel prav v Sloveniji. Ker je bila to slovenska krstna izvedba, je bil avtor ob koncu predstave, kot je v navadi v novogoriškem gledališču, ovenčan z lovoriko. Delo, nastalo l. 2007, ko je bila zelo močno občutena gonja proti priseljencem, ki so tvegali svoja življenja na razpadajočih plovilih po večkrat razburkani morski poti z afriške celine proti Evropi v iskanju boljših življenjskih pogojev, je v sodobno zveneč slovenski jezik mojstrsko prelil pisatelj in režiser Marko Sosič. Ljudožerski ples, z rahlim, zelo grenkim tragikomičnim nadihom, razgalja današnjo razčlovečeno družbo, ki je zatajila vse vrednote in se sebično zazrla le vase, ne da bi občutila trohico sočutja do sočloveka v stiski. Tega sočloveka, ki je na njen rob zašel zaradi potrebe; največkrat je to priseljenec, ki ga delodajalec sprejme na delo “na črno”, brez zdravstvenega in drugega zavarovanja. Morda ga ne povpraša niti po imenu, kot se to zgodi v Santijevi drami, v kateri je priseljenca najel Bruno, ki z ženo Rito vodi strojarnico usnja. Temu brezimnemu nesrečnežu pa se zaradi malomarnosti gospodarja zgodi smrtna nesreča. Naenkrat se pred Brunom in Rito pojavi vprašanje, kam s truplom. Ta ubožec – po telesu tetoviran, zato že zaznamovan kot izprijenec in zavrženec! – namreč ob smrti postane le breme, ki se ga morata na kakšen način znebiti, da ne bi imela težav z oblastmi. Ni vreden niti, da bi ga dostojno pokopali, saj bi se potem pokazale vse nepravilnosti, ki jih je zagrešil Bruno ob najetju tega delavca. Tako se najprej odločita, da ga golega odnese Bruno v park in ga tam pusti. Prav v tem parku “pazita” na red in “moralno” čistočo dva “samooklicana varuha”, ki se kaj kmalu, tudi s programom v desetih točkah, izkažeta kot izredno nestrpna do vseh priseljencev in drugačnih ter šovinista, ki žugata s “pendreki” in bi rada naredila čistko, da bi vzpostavila red, takšen, kakršen je vladal v času fašizma. S popevanjem Giovinezze eden izmed njiju to zatrdno potrjuje. V tem slogu se tudi izražata o najdenem truplu, ki ga iz gneva celo opljuvata, medtem ko ga v smetnjaku vozita z enega konca parka na drugega. Dokler ga skrivoma Bruno spet ne odnese domov, da bi ga dokončno uničil v kislini! Dogajanje v strojarni in v parku je povsem ločeno. Te štiri nastopajoče osebe se v izvirnem tekstu nikoli ne srečajo; nevidna vezna nit med njimi je le ubogo, na odru nevidno truplo. Matjaž Latin, ki ga poznamo kot zelo pronicljivega razlagalca besedil, v katerih se obravnavajo predvsem težave ljudi na obrobju družbe in kritični pogledi na družbo, ki jih prezira, je ob dramaturginji Terezi Gregorič razvijal svoj režijski koncept dosledno po izvirniku, le ob koncu je dodal svojo interpretacijo vsebine, ki združi obe zgodbi. Na tak način še ostreje zaznamuje popolno etično praznino, ki označuje vse štiri protagoniste. Mednje se v realno življenje Rite, obsedene s “talk showi”, oz. v njene blodnje, ki se poostrijo po smrti delavca, vrine voditeljica njenega najljubšega televizijskega showa. V teh prividih, v katere se Rita, nezadovoljna svojega življenja, zateka, se izrisujejo njene bedne iluzije po bežni televizijski slavi. Avtorjeva ost je tako ostro nabrušena tudi proti tem televizijskim oddajam, ki izkrivljajo podobo realnega življenja in ustvarjajo varljivo pogubne iluzije. Zakonski par, Bruna, ki bi rad rešil le sebe ob “nevšečnem” dogodku, in Rito, ki je bolj pretresena in zmedena, sta učinkovito uokvirila Branko Ličen in Mira Lampe Vujičić, ki je z raznolikimi niansami prepričljivo oživila Ritino osebnost in njeno “televizijsko” obsedenost ob Gospodični, voditeljici, ki ji je učinkovito podobo dala Helena Peršuh. Pri njenih nastopih je pomemben delež prispeval tudi oblikovalec luči Samo Oblokar. Sebastijan Duh je avtor glasbe, ki spremlja dogajanje. Značajske in predvsem miselne odtenke likov “policajev”, Maurizia in Luciana, prepojenih z nasilnostjo in željo po uničenju vsakogar, ki ni takšen, kot sta onadva, sta v pravšnje gnev in srh vzbujajoče poteze obarvala Blaž Valič in Jože Hrovat, ki je pri izrisovanju Luciana namignil tudi na njegovo najtemnejšo stran značaja, opolzko nagnjenje do majhnih deklic. Režijsko vizijo celote odslikava scenografska slika (Đorđe Bjelobrk), ki deli prizorišče na spodnjo bolj realistično upodobitev prostorov strojarnice in zgornji stiliziran prostor, kjer postopata policaja. Kostumografinja Tanja Zorn Grželj je dramske osebe oblekla v primerno povedne kostume.
Svetovalka za govor je bila Alida Bevk.
Ljudožerski ples je predstava, pri kateri gledalec res ne more ostati ravnodušen, saj ga vabi, naj se še sam iskreno zazre vase in naj premisli o lastnem obnašanju in doslednosti pri takih vprašanjih, kot jih obravnava ta sodobni tekst.
Iva Koršič

SNG Nova Gorica / Premiera: Ljudožerski ples

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme