Intervju

Za ohranitev naše narodne skupnosti je zemlja pomembna, tako kot so jezik, šolstvo, kultura in drugo

Za ohranitev naše narodne skupnosti je zemlja pomembna, tako kot so jezik, šolstvo, kultura in drugo

Piše: Matej Caharija / Pogovor: Franc Fabec ob 70-letnici Kmečke zveze

Stanovska organizacija Kmečka zveza praznuje letos 70-letnico delovanja. Da bi spoznali dosežke, težave in razvojne možnosti kmetijstva v obmejnem pasu Furlanije Julijske krajine, smo se pogovorili z njenim predsednikom Francem Fabcem. Zaradi izrednih razmer, ki so v veljavi, smo se odločili za telefonski pogovor.

Na začetku za ta čas obvezno vprašanje. Kako kmetje doživljate krizo koronavirusa?
Kmetje bomo to krizo občutili tako kot vsi ostali gospodarstveniki. Razlika je le v tem, da kmetijska in živilskopredelovalna industrija ne bosta zašli v večjo krizo, saj si bodo ljudje vedno morali nabavljati hrano. Zmanjšali bodo verjetno nakupe na drugih področjih. Tiste kmetijske obrate, ki so se usmerili v turizem, bo pa ta kriza močno prizadela. Na Krasu bodo negativne posledice občutila tako kmetijska podjetja, ki svoje pridelke in storitve ponujajo na krajevnem tržišču, kot tudi vinogradniki, ki svoja vina izvažajo po celem svetu. Čaka nas velika kriza, upati pa moramo, da ne bo predolgo trajala. Naša organizacija se je že srečala z upravitelji Zadružne kraške banke (ZKB); ti so nam zagotovili, da bo prišlo do odloga plačevanja obrokov posojil, kar bo nedvomno pomagalo mnogim podjetnikom, da ne zabredejo v hude težave. Rešil se je tudi problem zaprtja dvolastniških mejnih prehodov in zdaj je za kmete ob meji lažje. V krizi, ki je izbruhnila, imamo k sreči kmetje v primerjavi z drugimi  prednost: delamo namreč na svežem zraku, lahko hodimo v vinograd ali v gozd in nam ni treba ostajati zaprti v stanovanjih …

S čim se je vaša organizacija v 70 letih delovanja ukvarjala in katere rezultate je dosegla?
V primerjavi z ostalimi, v Italiji delujočimi kmetijskimi organizacijami, ima delovanje Kmečke zveze slovenski predznak. Prepričani smo namreč, da se bo naša narodna skupnost ohranila, če ji bo zagotovljena možnost razvoja na ozemlju, ki ga zgodovinsko naseljuje. Zemlja je torej pomembna, tako kot so jezik, šolstvo, kultura in drugo. V zasledovanju teh ciljev se KZ razlikuje od drugih stanovskih organizacij.
Ostala prizadevanja in naloge, ki jih je KZ kot ostale kmetijske organizacije opravljala v korist kmetov, so se pa v desetletjih spreminjale. Naj omenim tu le dolgoletni boj zoper številne razlastitve, do katerih je prihajalo na Tržaškem, a tudi na Goriškem. Ali smo s tem kaj dosegli? Kaj reči? Pomembno je bilo biti blizu prizadetemu prebivalstvu, da se je le-to čutilo nekako zaščiteno in da smo vsaj nekaj pridobili v korist kmetom.
Po drugi strani je KZ v zadnjih 20 letih razvila široko ponudbo storitev, po katerih sprašujejo kmetijska podjetja. V Italiji in nasploh v Evropi sta se zakonodaja in birokracija tudi glede kmetov tako povečali, da kmetije enostavno ne morejo delovati brez pomoči zunanjih storitvenih servisov. V to je KZ investirala veliko energije v prepričanju, da brez ponudbe zelo kakovostnega storitvenega servisa enostavno ne gre. Kmetije se bodo v še večji meri kot doslej odločale za članstvo v kmetijskih organizacijah, še predvsem na osnovi kakovosti servisa storitev, ki ga le-te ponujajo. Ta izziv je eden največjih, pred katerimi se zdaj nahaja KZ.
Spomniti moram tudi, da je naša organizacija od ustanovitve dalje odigrala pomembno vlogo povezovalnega člena med Italijo in Slovenijo. Vseskozi smo gojili, tako kot še danes, zelo dobre odnose z ministrstvom za kmetijstvo in z obmejnimi enotami Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije: v prvem primeru gre za delo na politični, v drugem pa na posvetovalni ravni.

Katere so glavne problematike vašega zdajšnjega delovanja?
Žal občutimo veliko pomanjkanje ustrezno usposobljenih kadrov, ki bi lahko prevzeli vodstvena mesta v naši organizaciji. Znotraj naše narodne skupnosti iščemo posameznike s primerno pravno-ekonomsko in tehnično izobrazbo, ki bi lahko vodili osebje, a jih ne najdemo. Naj navedem zgovoren primer: nihče se ni prijavil na razpis, ki je bil tri mesece objavljen v časopisu, za zaposlitev osebe, ki bi morala voditi goriški urad KZ. Tudi iz ankete, ki jo je pred nedavnim izvedel Slovenski raziskovalni inštitut, je razvidno, da v manjšini nasploh primanjkujejo vodilni kadri. Žal tisti iz Slovenije, zaradi nepoznavanja italijanske stvarnosti, zakonodaje in predpisov, ne pridejo v poštev. Glede bližnje prihodnosti  je naša glavna skrb okrepiti organizacijsko strukturo z željo, da bi prišli do vodilnih kadrov.

KZ pozna razmere v kmetijstvu v sosednjih državah. Ali so oblasti v Sloveniji in Avstriji pozornejše kot pri nas do kmetijstva? Se tamkajšnjim kmetom godi boljše kot tukajšnjim?
Največje razlike so v birokratskem sistemu: bodisi Avstrija kot Slovenija postavljata svojim kmetom manj birokratskih ovir. Naj navedem primer čakalne dobe za odobritev projekta za ureditev novega vinograda: na Krasu v Italiji čaka kmet v povprečju 2 leti, da mu oblasti prižgejo zeleno luč, v Sloveniji čaka pa 2 meseca. Sistem je pri sosedih veliko bolj agilen kot pri nas.
Res je pa tudi, da so v Sloveniji na področju kmetijske politike v primerjavi s FJK veliko bolj pozorni do goratih in drugih območij z neugodnimi naravnimi danostmi. Glede na to, da slovenski kmetje v FJK delamo na tovrstnih območjih, je razlika pri institucionalni podpori, ki jo doživljamo mi in kolegi čez mejo, zelo velika.

V čem je pa Italija na kmetijskem področju bolj učinkovita oziroma se boljše loteva problemov? Če bi lahko, katero tukajšnjo pozitivno izkušnjo ali prijem bi z naše strani prenesli v matično domovino?
V Italiji, denimo, je zelo dobro razvito v kmetijstvu zadružništvo. Razpolagamo tudi z nekaterimi zelo učinkovitimi načini prodaje kmetijskih pridelkov. Pri tem gre pa za posamezne iniciative in ne za sistemske pristope.

KZ ima redne stike s slovenskimi oblastmi, z Ljubljano. Kako pa ocenjujete odnose, kar se tiče reševanja konkretnih problemov kmetovalcev, z deželnimi oblastmi? Ali ste s temi zadovoljni?
Stefano Zannier je zelo razpoložljiv deželni odbornik za kmetijstvo. Koliko konkretnih rezultatov bomo kot kmetje iz obmejnega pasu FJK resnično dosegli od deželnih oblasti, dejansko pa do zadnjega nihče ne ve. Glede na to, da smo že poznali odbornike, ki si v času svojega celotnega mandata niso vzeli časa za srečanje z nami, je že dobro, da imamo s sedanjim vzpostavljen dialog. Ko ga pokličemo, odgovori na telefon. Ni bilo vedno tako.

Kot organizacija imate pa tudi stike z deželnim vodstvom za kmetijstvo. Ali so odnosi s tamkajšnjimi funkcionarji in osebjem raznih služb tudi dobri?
Kar se tega tiče, je stalna borba. Lepo bi bilo, ko bi ljudje, ki delajo v raznih uradih in s katerimi se redno srečujemo, bili bolj elastični pri interpretaciji raznih predpisov in določil ter v določeni meri razumevajoči do tistih, ki zemljo obdelujemo in torej delamo. Upoštevati bi namreč morali, da ni lahko danes kmetovati in s svojim trudom in znojem nekaj pridelati. Osebe, ki so deset ur dnevno zaprte v uradu, žal ne razumejo resničnih potreb kmeta in kaj, denimo, zanj predstavlja izpolnitev novega obrazca. Birokrati, ki bi dejansko morali podpirati realno gospodarstvo, nam pri svojem delu postavljajo ovire, premostitev katerih terja od nas veliko časa in truda.

Od časa do časa pride v javnost vest, da KZ sodeluje pri raznih čezmejnih projektih. Ali se ti nadaljujejo?
Zdaj čezmejno sodelovanje miruje, ker ni objavljenih evropskih razpisov. Opozoril  pa bi na projekt FARmEAT, pri katerem je bila KZ vodilni partner, ki je v Benečiji in Posočju spodbudil razvoj govedoreje. Šlo je za uspešno pobudo, ki je dosegla lepe rezultate.

Kaj pa čezmejno sodelovanje v Brdih in na Krasu?
Na Krasu so vinogradniki z obeh strani meje sodelovali pri ovrednotenju in problemu zaščite terana; KZ je takrat pomagala pri vzpostavljanju stikov z Ljubljano. V Brdih si pa prizadevamo za ovrednotenje rebule.

Ali se evropska kmetijska politika, ki jo določa Bruselj, spreminja?
Evropa namenja vedno večjo pozornost zelenemu gospodarstvu, h kateremu spadajo tudi kmetijstvo in območja, kakršna so naša. Tudi tokrat se nam ponuja izziv: če nam ne uspe zadeve dobro izkoristiti, lahko to postane velik problem. Vzemimo primer zavarovanih območij Natura 2000, ki bi lahko, če bi jih javne uprave ne interpretirale preveč omejevalno, predstavljale razvojno priložnost. Žal pri nas ta območja obravnavajo kot naravne rezervate in ne kot območja, na katerih kmetje lahko obdelujejo zemljo. Dežela bi morala spremeniti svoj pogled na ta območja in pristop k le-tem. Problem je prisoten že vsaj 15 let. Dokler bodo deželni funkcionarji togo obravnavali ta vprašanja, bosta na teh območjih rastla le ruj in robida. Danes namreč velja, da ti za vnovično obdelavo površine, ki je bila nekoč obdelana in nato zapuščena, morajo oblasti dati soglasje na osnovi predstavitve načrta geometra, agronoma in kupa papirjev z upanjem, da ti na koncu prošnje ne odvrnejo, denimo, zaradi tam prisotnega gnezda ptice.

Kmetovalcem že vrsto let divjad povzroča veliko škodo. Stanovske organizacije večkrat izpostavljate, naj bi bili v deželnih uradih bolj občutljivi za divjad in okoljevarstvene tematike kot pa za resnične probleme kmetovalcev. Kako ta problem rešiti?
Problem se reši samo z večjim odstrelom, ki ga pa oblasti ne dopuščajo. Lahko bi, denimo, posnemali Slovenijo, kjer škodo, ki jo povzroča divjad, morajo po zakonu poravnati lovci. Jasno je potemtakem, da si lovci ne želijo, da divjad povzroča škodo. Tudi pri nas, bi lahko bilo tako. Dežela bi sicer lahko v določenih obdobjih povečala možnost odstrela. Izredni odstrel s strani kmetov, ki imajo lovsko dovoljenje, se žal pri nas ne izvaja.

KZ je deželna organizacija in deluje na območju, ki ga tradicionalno naseljujejo Slovenci v FJK. Ali ste kot organizacija zadovoljni s tem, kako občinske uprave in manjšinska politika obravnavajo vprašanja, ki so povezana z gospodarskim razvojem ozemlja?
V zadnjih letih je v manjšini opazno rahlo večje zanimanje za kmetijstvo. Ne vem, ali je na to vplivala gospodarska kriza ali dejstvo, da so mnogi naši kmetje poznani po celem svetu. To še zdaleč ne pomeni, da smo zadovoljni s tem, kako obravnavajo naš sektor. Žal je kmetijstvo še vedno zadnja točka na dnevnem redu. Vedno prej govorijo o šolstvu, kulturi, časopisu in tisku nasploh, gledališču itd. Želeli bi, da bi bila manjšinska politika še bolj pozorna do kmetijskega sektorja, saj njegov razvoj zagotavlja obstoj naši skupnosti. Če na ozemlju, na katerem živi manjšina, ne bo možnosti za delo, se bodo mladi izselili, kot se že dogaja, in skupnost bo brez prihodnosti.
Kar se tiče pozornosti občinskih uprav do kmetijstva, je pravzaprav zelo odvisno od posameznih upraviteljev. Žal v naši manjšini ni neke politične strategije, ki bi temeljila na prepričanju, da predstavljata kmetijstvo in ovrednotenje ozemlja razvojno priložnost. Te politike pri nas še ni.

Čeprav se ponekod mladi vračajo k zemlji, se je število ljudi, ki se v Italiji ukvarjajo s kmetijstvom, v desetletjih drastično zmanjšalo. V nasprotju s tem je še vedno več stanovskih organizacij, ki predstavljajo kmete, ki so pa nastale, ko je bila država še pretežno agrarna. Ali je ta sistem vzdržen?
Kot sem že povedal, kmete danes, ko se včlanijo v stanovsko organizacijo, ne zanima politična identiteta le-teh. Odločajo se v prvi vrsti na podlagi kakovosti servisa storitev, ki ga te ponujajo. Lepo bi bilo, ko bi v Italiji sledili francoskemu, slovenskemu ali avstrijskemu načinu reševanja kmetijskih vprašanj. V teh državah delujejo namreč kmetijsko-gozdarske zbornice. Gre za predstavniška telesa, v katera kmetovalci izvolijo svoje predstavnike, ki se nato dogovarjajo z vladami držav in dežel za rešitev raznih problemov, ki se tičejo kmetijskega sektorja. Organizacijski sistem teh zbornic, ki imajo seveda tudi svoje usposobljene službe in tehnične urade, ki so kmetom v stalno pomoč pri delu, je veliko bolj učinkovit v primerjavi s štirimi krovnimi stanovskimi organizacijami kmetov, kolikor jih poznamo v Italiji. Glede tega žal zaostajamo za razvitejšim delom Evrope.

Praznovanje okroglih jubilejev služi tudi za pogled naprej. Pred katerimi izzivi je kmetijstvo v obmejnem pasu FJK?
Če bodo javne uprave razumele, da kmetijstvo lahko predstavlja neko zelo perspektivno ekonomsko dejavnost, ki v sozvočju z naravo skrbi za urejeno podobo krajine, se bo situacija izboljšala. Naj spomnim, da so vsi rezultati, doslej doseženi na kmetijskem področju, izključno odraz dela in truda posameznih kmetovalcev. Če javne uprave ne bodo spremenile svojega odnosa in pristopa, bomo ostali pri istem.

20.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!