Suzin svet

Za manj denarja

Za manj denarja

Piše Suzi Pertot / Odpoved idealizmu

Večkrat, ko pomislim na otroštvo in na ulico pri Sv. Ivanu, kjer sem odraščala, se spomnim juter, ko sva z mamo hodili po nakupih. Približno vsak dan ista pot, najprej navzdol do cerkve, kjer je bila trgovina s svežo zelenjavo, na pol poti mlekarna, nato pa še po kruh in do možakarja, ki mu je bilo ime Carmelo in je prodajal čisto vse, od pralnih praškov do zvezkov in šolskih potrebščin. Za kratek sprehod po svetoivanskem rajonu sva z mamo potrebovali skoraj celo jutro. V trgovini z zelenjavo je bila vedno vrsta, ženice so si blago skrbno ogledovale, nadzorovale prodajalko, ki je sadje zlagala v papirnate vrečke, in s prstom kazale, katera pomaranča je bolj sočna in katere češnje so največje. Branjevki se je mudilo, saj je bila vrsta že do vrat, gospodinje pa so se pomenkovale o tem in onem. To so bili časi, ko skoraj nobena mati ali žena ni bila v službi, ko so jutra še dišala po morju, ki je bilo sicer meni tako neznansko daleč in sem se morala do njega peljati s tramvajem, in ko je bilo pri Sv. Ivanu še veliko miru in zelenja. Predmestna četrt pod Razklanim hribom. To so bili časi, ko so se otroci držali mame za roko in poželjivo, molče gledali rdeče češnje na pultu. Ne vem zakaj, a, ko sem bila še deklica, je imel vsak sadež čisto poseben, izrazit vonj, ki se ga še zdaj spominjam. Menda tako sočnih češenj, kot jih je branjavka zlagala v vrečo pred mojimi radovednimi otroškimi očmi, pozneje nisem več jedla, na opojni, praznični vonj po mandarinah pa sem zdaj, ko vsi jemo te klementine brez duše, že skoraj pozabila.
Mlekarna je opojno dišala po svežem mleku, ki smo ga kupovali v težkih steklenicah z modrim pokrovčkom iz staniola, po smetani in sirih. Ko sva z mamo vstopali v majhno, komaj nekaj kvadratnih metrov široko trgovinico, sem postajala tiha in zamišljena. Upala sem, da bom dobila v dar plastični avtomobilček v vrečki presenečenja, a si nisem upala tečnariti. Vzgajali so me tako, da nisem nikoli moledovala. Gospod “Hočem”, “Vojo” v tržaškem narečju, je umrl nekje v vojni, na fronti, so mi pojasnili, že ko sem bila čisto majcena. V pomoč mi je velikokrat priskočila prodajalka, ki je mamo spogledljivo vprašala, kako mi gre v šoli, ali sem pridna in ali si morda zaslužim nagrado.
Nazadnje, čisto pod našim blokom, sva kupili še kruh, pri zakoncih Marti in Ivanu, ki sta imela hčerko mojih let, zato je bil klepet še bolj živahen. Pri Carmelu, v stari trgovini z lesenim podom in prenatrpanimi policami, je dišalo po papirju, lepilih, novih, še nedotaknjenih zvezkih, ki sem jih tako rada listala in zlagala v šolsko torbo, po svinčnikih, radirkah in vseh tistih drobnarijah, ki so sestavljale moj mali, pisani otroški svet. Molče sem strmela v police in upala, da bom dobila nekaj barvic, zvezek ali vsaj magično žogico, žogico skokico, ki je stala pičlih petdeset lir. A to žogico, ki so jo nosili v žepu vsi moji sošolci in prijatelji, sem si kupila šele, ko sem si že sama služila prvi denar.
Čas, ko sva z mamo hiteli z nakupovalnimi mrežastimi torbami po strmi “ulici delle Docce” navkreber, je bil čas, ko so ljudje nakupovali v majhnih trgovinah in je bilo v predmestnih ulicah hrupno in živahno. Ne zaradi nemogočega prometa, kot dandanes, ampak zgolj zaradi ljudi. Nakupovalna središča so zrasla veliko let pozneje, takrat, ko sem po nakupe hodila že sama in ko sem že skrbela tudi za mamo. Kako pogrešam tiste male, tesne trgovine s prepolnim pultom. Kako pogrešam njih vonj. Vsaka je imela svojega, pomešan je bil z značilnim vonjem po prahu in starih policah. Rodila sem se namreč v letih, ko ni bilo vseh teh zakonov o higieni in sterilnosti. V malih, prepolnih trgovinah je bilo tesno in nekoliko temačno. Vsaka je imela svojo pripoved. Vsaka je v nas otrocih vzbujala sanje. To so bili časi, ko smo se vsi poznali po imenu, ko smo znali seči sosedu v roko, ko smo se otroci v mestu še igrali na ulicah, ko smo imeli čas zase, ko je bila soseska dom in ni nikjer prežala na nas nevarnost.
Zdaj največ kupujemo v veleblagovnicah. V naglici, brez nasmeha na licih. Ker ni več časa, ker ni več priložnosti za klepet, ker ne srečujemo več sosedov. Kot ogromne kletke so. Cement zakriva nebo, sonce so zamenjale neonske luči in zrak je tako težak, da komaj dihaš. Veleblagovnice nimajo vonja, kvečjemu je to smrad po zatohlosti, plastiki in nasičenosti. V veleblagovnicah je zrak dušeč. Tudi barv nimajo veliko. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

11.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!