Bodi človek

Za kulturo življenja

Za kulturo življenja

Iz priloge Bodi človek! / Piše Gabriel Kavčič: Petdeset let po Humanae Vitae

Dne 25. julija letos smo praznovali (no, niso vsi praznovali) petdeseto obletnico izida papeške okrožnice Humanae Vitae, zadnje okrožnice svetega papeža Pavla VI., ki govori o pravilnem in urejenem urejanju posredovanja človeškega življenja.
Govorimo torej o pogledu katoliške Cerkve na kontracepcijo, torej na umetne in naravne metode uravnavanja plodnosti parov. Leta 1968 je bil skorajda zadnji čas, da se Cerkev izreče o tem takrat tako zelo perečem problemu. Deset let pred tem so namreč znanstveniki razvili “kontracepcijsko tabletko”, ki je parom omogočila, da so svojo spolnost lahko zaživeli bolj “svobodno”, brez skrbi da bi le-ta prinesla neželene učinke, torej morebitno nosečnost. Mnenje Cerkve glede kontracepcije je bilo do takrat sicer že dolgo jasno izraženo, vendar je “tabletka” pomenila nekaj povsem novega: spolni odnos se sam po sebi ob uporabi tabletke na zunaj čisto nič ne spremeni, zato so bili (in so še) mnogi teologi iskreno prepričani, da lahko tovrstna kontracepcija povsem ustreza tako zakoncema kot Bogu, ki je njuno zvezo blagoslovil.
Kaj je torej težava s kontracepcijo, pa naj bo kakršnakoli, in zakaj se Cerkev s tem sploh ukvarja? En odgovor lahko najdemo v besedi sami. Kontracepcija je angleška skovanka latinskega izvora: contra (proti) – conception (spočetje). Kontracepcija torej lahko imenujemo katerokoli dejavnost, ki je naravnana proti spočetju novega življenja. In ta zadnji stavek nam že dodobra pomaga pri razumevanju težave. Naš Bog je Bog življenja – in On je tisti, ki blagoslavlja krščanske zakonce. Blagoslavlja njihovo ljubezen in želi, da bi bili rodovitni (prim. Humanae Vitae 13). Če povemo s primerjavo, so starši malo podobni duhovnikom. Ko duhovniki pri sveti maši “prikličemo” Jezusa na oltar v evharistični daritvi, smo izjemno tesni sodelavci Boga samega. Po rokah duhovnika prihaja Življenje na svet. Pri starših je zadeva podobna – tudi oni so izjemno tesni božji sodelavci, ko na svet kličejo življenje. Sodelujejo z Bogom, On sodeluje z njimi, in tako se rojevajo novi otroci, ki bodo nekoč lahko gledali Boga vso večnost. Naš Bog je torej “živi Bog” in “Bog življenja”.
Upam, da lahko po tem razmisleku že zaslutite težavo, ki se pojavi, kadar spolni odnos ne služi svojemu prvotnemu namenu – rodovitnosti. Je tako, kot bi duhovnik sveto mašo kar naenkrat prekinil in povabil na prigrizek. In kaj je prigrizek v primerjavi s svetim obhajilom, ko prejmemo Boga samega? Primerjava, ki se katoličanu zdi skorajda nedopustna.
Ta razmislek je bil glavni razlog, da je sveti Pavel VI. sledil tradiciji Cerkve in leta 1968 potrdil dotedanje stališče svete Cerkve, da je vsakršna kontracepcija sama po sebi neurejeno dejanje, ki nasprotuje Božji volji. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

28.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!