Za kulturo prihodnosti

Neka nova realnost

Pred dvema letoma so mnogi zlasti na socialnih omrežjih modrovali, kako koronsko karantensko zaprtje in omejitve gibanja vodijo v neko novo realnost, ki da bo boljša, človeku bolj prijazna, skratka bolj človeška. Zaposleni starši so z delom na daljavo odkrivali toplino doma in tesnejših oziroma globljih odnosov z otroki, mnogi so, ko se nekaj mesecev niso mogli voziti sem ter tja z avtomobili in leteti v daljne kraje z letali, napovedovali čistejši zrak in okolje. In še marsikaj drugega … Pa so se stvari zasukale drugače. V ogroženih družinah se je stopnjevalo nasilje nad ženskami in otroki, mladi so spričo šolanja na daljavo pred zasloni postali še bolj ranljivi, z ene strani odvisni od digitalnih tehnologij, z druge bolj asocialni, problematični, depresivni.

Maske in razkužila so ustvarili onesnažujoč balast, viden tudi na prvi pogled, saj naključno izgubljene maske poplesavajo v burji ali se zatikajo ob robove cest in pločnikov. Nekatere posledice pandemije so v vsakdanjem življenju zaznavne in vidne, druge pa bodo opazne čez čas. Natančno navajanje podatkov okuženih in umrlih zaradi kovida nas spremlja že tretje leto zapored: reakcije so različne, ljudje so v glavnem postali apatični ali razdražljivi, da težko prenašajo vsakodnevno naštevanje žrtev in obolelih. V večino ljudi sta se ugnezdila strah, tesnoba, težko delamo stvarnejše načrte, mladi so oropani druženja, sproščenega navezovanja stikov ter vzpostavljanja resnejših, ne samo virtualnih odnosov. Otroci, ki so se rodili v tem času, tako imenovani koronijci in koronijke, rasejo s pogledom na maskirane ljudi, oropani nasmehov blagohotnih mimoidočih in obiskovalcev, ne srečujejo se (pogosto) z nonoti, dedkom in babico (da bi jih zaščitili pred okužbo!). Nasmehi za maskami so postali redko zlato, saj smo do nedavnega na ulicah srečevali znane neznance.

Koronavirusno obdobje bo za seboj pustilo težke posledice. V tem zapisu bi rada opozorila na dva vidika, ki se mi zdita bistvenega pomena za našo manjšino: gre za rabo jezika in demografski padec. V obdobju pandemije smo z ukinitvijo prireditev, gledaliških predstav, koncertov, predstavitev knjig ter otvoritev umetniških razstav izgubili veliko priložnosti za uporabo knjižne slovenščine.  Jezik, v našem primeru slovenščina, je živ organizem, ki potrebuje ne samo zaščito, pravna določila na višjem nivoju, temveč ostaja vitalen, če ga uporabljamo v vsakdanjih javnih in zasebnih govornih položajih, od šole, uradov do knjižnic, knjigarn, društev, pevskih zborov, športnih igrišč. V obdobju predlanskega popolnega zaprtja (lockdowna) se je aktivna uporaba slovenščine zreducirala tako prostorsko (v glavnem na domači prostor in na socialna omrežja) kot zvrstno (na pogovorno, narečno in zmaličeno slengovsko različico).

Edini prostor, kjer je slovenščina (skoraj) ves ta čas ostajala živa, so cerkve, kjer so se odvijali maše, obredi in pogrebi. Teh je bilo v zadnjem času več kot sicer: kovidna smrtna kosa manjšinski skupnosti ni prizanesla. Dovolj je prelistati nedeljsko izdajo dnevnika s celo stranjo osmrtnic. Kaj pa rojstva? Pred nekaj dnevi sem ob prikupnih voščilih novorojenčku pomislila, kako malo je takih čestitk. Prava suša, ki se bo še kako poznala, ko bomo čez nekaj let preštevali vpise v otroške vrtce in (osnovne) šole. Tedaj bomo spet bíli plat zvona, tarnali nad demografskim padcem in (kot že večkrat) ugotavljali, da se slovenske šole praznijo ali da mnogim grozi celo zaprtje.

Resnici na ljubo se podobne ugotovitve ciklično ponavljajo: spomnim se, kako so pred nekaj desetletji nekateri zmajevali z glavami, kako v šolah in vrtcih upada število slovenskih otrok in kako je vedno večji priliv otrok iz mešanih in neslovenskih zakonov. Takrat sem imela dva otroka in sem na lastni koži doživljala, kako zahtevno je biti zaposlena mama. Kako se organizirati, ko otrok zboli, ko nimaš varstva? Kot šolnika sva z možem krmarila najbolje, kot se je dalo, a včasih sem, potem ko sem zaradi otrokove bolezni ostala doma, ob vrnitvi v šolo slišala neumestne komentarje tipa: blagor tebi, ki si počivala doma! Kaj pomenijo prečute noči, celi dnevi z vročičnim, bolnim in sitnim otrokom, ne bi niti omenjala. Pa sem v tistih časih “previjanjapestvanjaigranjakuhanjapitanjapospravljanjapomivanjapranja” brala v tisku modrovanje starejšega poročenega možakarja in slišala gospo, ki sploh nista imela naraščaja, kako da se pri nas rodi premalo otrok ali da naj nam bodo za zgled številčne družine v Argentini, ki premorejo štiri, pet, neee, celo sedem in več otrok. Vedno so obstajali vsevedneži!

Tedaj se sploh ni govorilo o jaslih, ko ni bilo none, je ostalo samo še plačano varstvo mlade, prizadevne, a največkrat neizkušene varuške. Pred štirimi desetletji nisem imela občutka, da bi okolje, v katerem živim, posebej podpiralo mlade družine in matere. Nasprotno, zdelo se je, da so naše družinske izbire in odločitve čisto zasebnega, postranskega pomena po načelu pomagaj si, kot znaš. Pa smo stisnili zobe (in mošnjičke) in preživeli. Čez nekaj let, ko so prešetevali otroke v šolah, pa spet ugotovitve o demografskem osipu in premalo posluha za potrebe mladih družin.

Če preskočim v današnji čas, ko je otrok še manj, sem prepričana, da potrebujejo mladi ugodno, spodbudno okolje s posluhom za potrebe otrok in najstnikov. To bi morali postavljati kot prioriteto, da bi se vzpostavilo neko vzdušje optimizma, vedrosti in veselja do življenja, ki bi mlade spodbujalo k odločitvam za življenje v dvoje, za odgovorno starševstvo.

Manjka nam veselje do življenja, ustvarjanja, sanj – izven utečenih shem, norm, zaščit in pravic. Manjka nam svobode duha, debate, konfrontacije mnenj, v živo, v pogovoru, na štiri oči. Črnogledi scenariji, ki nam jih zvečine rišejo tradicionalni in digitalni mediji (zlasti televizija), negativna nastrojenost tistih zrelih in starejših, ki v skrbi za lastno zdravje podlegajo alarmističnemu pogledu na zdravstveno svetovno krizo, ne ustvarjajo plodnega humusa za načrte mladih, ki sanjajo o razgibanem, aktivnem življenju in uresničenju lastnih projekcij in načrtov v bolj sproščenem, manj duhamornem okolju (največkrat drugje, na tujem, kjer so ali se zdijo pogoji za poklicno in družinsko življenje precej boljši). Postaviti na glavo marsikaj – to zmore mlad človek, potrebuje pa starejšega, da ga uravnovesi, naravna. Bistvenega pomena je medgeneracijsko sodelovanje, ki ga v resnici ni veliko.

Morebitne teme za medije: jasli in vrtci s prožnim urnikom (tudi v poletnih mesecih), spremstvo za dopolnilne in obšolske dejavnosti, nove zelenice z igrišči in parki z igrali, otroškim vozičkom prijazni pločniki, rezervirana parkirišča za nosečnice in mame, družinske doklade, podjetja z otrokom in družinam prilagojenim urnikom, usluge “banke časa”, intervjuji z mladimi starši, zlasti mamicami, raziskave o olajšavah in koriščenju starševskega dopusta v različnih evropskih državah ipd. Kaj če bi več pisali in govorili o rojevanju (idej, zamisli, knjižnih del, umetnin, ročnih del, obrtniških presežkov)?

Da bi spet pisali o drevesih, ki naj se zasadijo za vsakega novorojenčka, novorojenčico. Saj jih je res malo, a vendar je vsak otrok v očeh staršev in najbližjih – največji zaklad. Ki je tudi naš. Naše bogastvo se ne meri v številu udeležencev na prireditvah, temveč v mladim (in) družinam prijaznih, naklonjenih besedah, načrtih, dejanjih in odločitvah. Da bi bilo vsako novo rojstvo – praznik za vse.