Za gasilca je najbolj pomembno, da ima srce

Piše: Danijel Devetak

Damjan Nacini, doma iz Dola pri Doberdobu, je ponosen gasilec. Zadnja tri leta je tudi deželni tajnik gasilskega samostojnega sindikata. Z njim smo se pogovorili o tem res zanimivem poklicu, o tem času in poletju, ki se bliža.

Gasilec si že veliko let … Kako to, da si izbral to pot?
Željo, da bi postal gasilec, sem imel že kot otrok. Kot vsi pripadniki naše generacije, sem rad gledal risanko Grisu’: tako sem spoznal lik gasilca. Ob koncu srednje šole Ivan Trinko, ko smo govorili o poklicih in so me vprašali, kaj bi rad bil, ko bom velik, sem povedal, da bom gasilec. Vojaški rok sem odslužil v vrstah gasilcev, nato sem bil med gasilci kot prostovoljec. Na začetku so me klicali po 80 dni na leto, kasneje 120. V glavnem sem delal poleti, ko je bilo treba nadomeščati tiste na dopustu. Leta 2002 se je uresničila moja želja, da sem postal poklicni gasilec.
Kakšna je formacija za gasilca?
Šola za gasilce je trajala šest mesecev, po novem so jo podaljšali na devet. Opravil sem jo v kraju Capannelle blizu Rima, to je prva šola za gasilce v Italiji. Nato sem opravil še šolo za operativnega gasilca v kraju Montelibretti, vedno blizu Rima. Prva dva meseca smo imeli pretežno teoretičen pouk, saj nimamo opraviti samo z ognjem in vodo, ampak posegamo v stiskah, ki se lahko zgodijo v zelo različnih okoliščinah, “na 360 stopinj”. Kličejo nas tudi v primerih, ko je npr. gospa odnesla odpadke, pa je veter zaprl hišna vrata. Če je tedaj imela na štedilniku lonec, se seveda vse skupaj lahko tudi zaplete … Obstajajo različni postopki za različne primere, od vrat pa do prometnih nesreč, požarov, vremenskih ujm in naravnih katastrof. Gasilci v Italiji odgovarjamo na potrebe 24 ur na 24. Ljudje v stiski nas kar naprej kličejo. Odkar obstaja enotna številka za klic v sili 112, smo malo bolj razbremenjeni.
Katere so po tvojem mnenju bistvene lastnosti dobrega gasilca?
Dober gasilec mora imeti v prvi vrsti dobro srce. Ko smo operativni, ne dajemo od sebe 100%, ampak tisoč. Veliko stvari vidimo in veliko jih ohranjamo v sebi. Dogajajo se lepe stvari, pa tudi grde, hude, zato moramo znati tudi obvladovati svoj čustveni svet. To je zelo pomembno. Mi smo tisti, ki si ne smemo dovoliti panike: smo tisti, ki moramo ljudem pomagati, jih pomirjati. Za gasilce je zelo pomembna izkušnja. Ko sem delal prve korake, sem se v začetku skoraj ustrašil. V gasilski ekipi na terenu smo v petih: eden je šofer, ki skrbi za kamion in vodo; šef je gasilec z izkušnjo več kot 20 let, ki vodi posege; zraven so še trije operaterji, med njimi je eden starejši, bolj izkušen. Gasilci moramo biti v dobri fizični formi: vsaki dve leti in pol imamo zdravniški pregled od A do Ž, fizični in psihični. Vedno smo pripravljeni na delo, podnevi in ponoči: podnevi je lahko, ponoči je drugače.
Kje si delal do danes?
Po tečaju in izpitih v Rimu sem bil skoraj eno leto v Gorici. Ker tu ni bilo mesta, sem nato bil pet let zaposlen v Padovi. Ker sem bil še mlad, so me za eno od teh let premestili v Abano Terme. Padova je veliko mesto, bilo mi je pomembna šola. Nato sem se vrnil v Gorico, kjer sem ostal skoraj šest let. Od leta 2013 delam v Vidmu, čeprav še naprej živim v Gorici. Videm je velika pokrajina, saj gre od Trbiža do Lignana.
Koliko kasarn je v tej pokrajini?
Glavna je v Vidmu, druge so na Trbižu, v Tolmeču, Huminu, Čedadu in Červinjanu; poleti tudi v Lignanu. V kratkem, septembra, bomo odprli še postajo v Latisani.
Koliko pa v goriški provinci?
Poleg goriške postaje sta še tisti v Tržiču in v Ronkah, na letališču; poleti v Gradežu.
Na Videmskem je veliko več dela, saj so prisotni tudi industrijski obrati in različne problematike. Letno imamo okrog 8500-9000 intervencij; na Goriškem od 2800 do 3000. V Padovi jih je okrog deset tisoč.
Kakšno je vsakdanje delo gasilca?
Naše izmene trajajo po 12 ur. Delamo od osme zjutraj do dvajsete, nato imamo 24 ur počitka, nato začnemo ob 20. uri do 8. zjutraj, nakar imamo 48 ur počitka. V vsaki kasarni so po štiri izmene. Zjutraj šef izmene najprej določi ekipe. Vsaka skupina zjutraj pregleda svoj kamion in njegovo opremo. Točno moramo vedeti, kje imamo vse orodje. Če ni nujnih posegov, nato pregledamo zadnje posege, pa tudi ščistimo cevi, da bodo pripravljene, ko bo potrebno. Po kosilu imamo v sejni dvorani analizo zadnjih dni, da preverimo, kaj bi lahko bolje naredili, ali pa govorimo o novih opremah oz. posebnih posegih. Redno skrbimo za izobraževanje. Obenem smo vedno pripravljeni na katerikoli poseg. Po 17. uri, če ni klicev, treniramo v telovadnici ali delamo kaj drugega. Delo je lepo, vidiš pa precej stisk. To me je marsičesa naučilo za življenje. Velikokrat se moraš znajti, pomembna je dobra komunikacija v ekipi, največkrat so dovolj že pogledi, pa se razumemo. Odločitve je treba prejemati v trenutku. Tudi zato je izredno pomembna izkušnja.
Se ti pogosto zgodi, da posežeš tudi v hudih primerih?
O tem bi lahko napisal knjigo … Vsak poseg je različen od drugega, je zgodba zase. Vsakokrat je drugače. Da bi se prav ustrašil, se je zgodilo samo nekajkrat. Na Videmskem se pogosto kaj takega zgodi. Dnevno imamo od 10 do 15 posegov, ponoči od dveh do pet. Ponoči največkrat prihaja do požarov v bivališčih. Prideš v hišo, ki je ne poznaš, najdeš temo in dim, ne vidiš nič … Imamo čelado in tudi kisikove jeklenke. Če gre za manjše požare, rabimo gasilne aparate in ne vodo.
Na Videmskem se nam je zgodilo, da so nas poklicali za nočni požar v stanovanju, v katerem je bila neka oseba. Naredili smo, kar smo mogli, našli smo temo in toploto, oseba pa je bila hudo opečena, privlekli smo jo ven, je pa kmalu nato umrla.
Na kaj misliš, ko se ti zaradi nevarnosti in občutka ogroženosti sprošča adrenalin?
Adrenalin se začne sproščati že takrat, ko prejmemo klic. Takoj skočimo na kamion, se preoblečemo in vsakdo že razmisli, kaj ga čaka, katere bodo njegove naloge. Dokler ne pridemo na kraj, ne vemo, kaj tam najdemo. Po radiu nas sproti obveščajo, lahko pa tam najdemo že spremenjene razmere. Pripravljeni moramo biti na vse. Prvi dan moje kariere mi je šef rekel, naj bom ves čas ob njem in naj ne naredim ničesar. Na vse moramo biti pozorni, veliko stvari se moramo naučiti. Zlasti pri požarih moramo paziti na strukture, stavbe, kako lahko reagirajo na toploto in ogenj, da se ne porušijo. Pomembno je ekipno delo. Imamo tudi primerno opremo za preverjanje uhajanja plina in podobno. Vedno pa moramo poseči in biti pripravljeni tvegati. Prvi posegi lahko šokirajo. Adrenalin se naučimo kontrolirati s časom in izkušnjami. O tem se med sabo pogovarjamo in to nam pomaga. Če je potrebno, posreduje tudi psiholog, tudi po skupinah.
Si kdaj že izgubil kakšnega kolego v hujšem primeru?
K sreči ne.
Gasilci občutijo strah? Kako reagirajo?
Strah mora biti, to je normalno, človeško. Če se bojiš, si bolj koncentriran, odreagiraš z glavo. Prva skrb je rešiti osebo in, če se da, premoženje. Zato sta adrenalin in strah pomembna. Tega pa ne smemo kazati, saj moramo ljudem pomagati.
Nam lahko opišeš kakšnega od najhuših prizorov, pred katerimi si se znašel kot gasilec?
Dogodkov je bilo veliko, marsikaj pa skušam iz spomina izbrisati, “resetirati”. V spominu skušam ohranjati to, kar bi mi v prihodnje rabilo za morebitno sodno preiskavo. Kar je grdega, skušam pozabiti. Imam pa močne spomine na dva večja potresa. Aprila 2009 sem šel v L’Aquilo v Abruce: ko smo prišli na kraj, sem se znašel pred ruševinami in ljudmi, ki so izgubili vse, pa so imeli še dovolj moči, da so gledali naprej. V nas so videli reševalce, bili so nam hvaležni. Delali smo 24 ur na dan, iskali smo osebe pod ruševinami. Še lep čas so se nadaljevali popotresni sunki, ki so bili tudi močni. Ko smo bili na odprtem, smo slišali kot nekak veter, ki se je bližal, in tla so se začela tresti … Neopisni trenutki, ki mi bodo ostali za vse življenje! Ljudem smo skušali pomagati tudi tako, da smo jih pospremili do njihovih bolj ali manj porušenih domov, kjer so lahko, če se je dalo, poiskali kaj svojega, na kar so bili čustveno navezani, kar jim je bilo najbolj dragoceno.
Druga izkušnja je bila potres jeseni 2016 v kraju Amatrice v Laciju. Tam sem bil en teden. Po drugem močnem sunku sem šel tudi v kraj Fermo; tam je bilo razmeroma manj škode. Nato so nas poslali v Visso v Marke; tam smo bili pet mesecev. Snežilo je, videl sem nenavadno velike snežinke. Podnevi je bilo tudi toplo, ponoči pa kar krepko pod ničlo. Ljudje so prihajali do nas, skušali smo jim biti v oporo in tolažbo, navezali smo lepe prijateljske stike; nekatere še vedno ohranjam. Grdih trenutkov je torej bilo še in še. Zaradi vsega, kar sem povedal, pa je jasno, da so spomini tudi zelo lepi.
Si deželni tajnik Samostojnega sindikata gasilcev CO. NA. PO. Kakšna je vloga tega sindikata? Kaj bi povedal o njegovem delovanju?
Tajnik sem tri leta, prej sem bil samo član, še prej pa v drugih sindikatih. Omenjeni samostojni sindikat skrbi za pravice t. i. operativnih gasilcev. Tajniško mesto so mi ponudili, ker so vedeli, da sem se s podobnimi zadevami že ukvarjal in bil tudi nekaj časa v politiki. Rad sem sprejel to nalogo. Pred leti so sindikat ustanovili štirje gasilci, danes smo prvi sindikat operativnih gasilcev na državni ravni, imamo skoraj šest tisoč članov. V zadnjih časih smo se borili za to, da se bomo od 1. julija dalje lahko prosto vozili z vlaki, ko gremo v službo; med drugim s svojo prisotnostjo tudi jamčimo varnost na vlakih. Sindikat je zelo aktiven in vedno bolj številen. Imamo tajništva v Trstu, Gorici, Vidmu in Pordenonu. Dela je dosti, kot tajnik sem veliko okoli.
V zadnjih mesecih je bilo posebno pestro. Članom in drugim gasilcem smo nudili informacije o koronavirusu in omogočili, da so lahko mirno delali. Covid-19 je vse presenetil. Imeli smo veliko internetnih konferenc.
Kako je koronačas spremenil vaše delo?
Državno vodstvo gasilcev je izdalo smernice, da smo od 12. marca do 19. maja imeli izmene po 24 ur. Tako smo bili bolj zaščiteni, izolirani in smo imeli manj stikov z različnimi ljudmi. Bilo je kar naporno. Kasarne so bile zaprte za javnost in tudi menjave izmen so morale biti čim krajše. V času lockdowna je bilo okrog 30-40% manj intervencij. Ko so se rahljali preventivni ukrepi, je njihovo število počasi začelo rasti, zdaj so razmere že spet “normalne”.
Je gasilcev v naši deželi dovolj za vse potrebe? So med njimi tudi Slovenci?
Naš sindikat trdi, da nas je v deželi FJK premalo. Sindikat je zadovoljen, da smo dosegli odprtje kasarne v Latisani, blizu avtoceste, kjer so pogosto tudi nesreče. Tako je v Vidmu vsaj malo lažje. Dali so nam 28 novih gasilcev, čez nekaj tednov pride drugih osem. Tudi Gorica in Trst imata težave: v prvi bi manjkalo 30 gasilcev, v drugem vsaj 15. Govorim o operativnih gasilcih, pa tudi o tistih, ki imajo tehnične in druge zadolžitve. V celi deželi bi manjkalo okrog 100 gasilcev. Na deželni ravni jih je kar nekaj, ki znajo slovenski jezik. Taki so seveda zlasti na Tržaškem in Goriškem, pa tudi na Videmskem, zlasti na Trbižu.
Kakšne oblike sodelovanja imate z ekipami gasilcev iz bližnjih krajev Slovenije?
Prek mene se je naš sindikat povezal in pobratil s Sindikatom poklicnega gasilstva Slovenije (SPGS). Novembra lani so njegovi člani tudi manifestirali z nami v Rimu, da bi dosegli zvišanje plač. Večkrat sodelujemo. Obstaja tudi konvencija, na podlagi katere gasilci iz Italije in Slovenije sodelujemo pri različnih akcijah. To se dogaja med Gorico in Novo Gorico, pa tudi med Trstom in Koprom. Na Tromeji sodelujejo italijanski, slovenski in avstrijski gasilci.
Bliža se poletje, ki je zaradi vročine in suše čas najhujših požarov itd. Kakšne nasvete bi želel dati našim bralcem?
Pomembno je ohranjati red in čistočo že okrog lastne hiše. Poleti je tudi pomembno ne prižigati ognja na odprtem. Kakšenkrat niti ne pomislimo, a dovolj je samo iskra in posledice so lahko zelo hude. Kdor vidi požar, naj kliče številko 112 in naj na čim bolj jasen način sporoči kraj. Sploh pa je pomembno, da na vse načine spoštujemo naravo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme