Intervju

“Z veseljem sem živela svoje poslanstvo v Indiji”

“Z veseljem sem živela svoje poslanstvo v Indiji”

Piše Špela Pahor / Pogovor z misijonarko Marijo Sreš

O sestri Mariji Sreš sem prvič slišala pred več kot 20 leti. Brala sem njene članke v Misijonskih obzorjih in potem tudi vse knjige, ki jih je napisala. Zdela se mi je zanimiva, ker je bila oblečena v sari, živela je med ljudmi, bila je samozavestna in njene ideje so bile napredne. V njenem pisanju, ki je bilo preprosto, jasno, natančno in razumljivo, sem zaslutila občutljivo in umetniško dušo z velikim darom opazovanja, sočutja in ljubezni do ljudi, obenem pa so me prevzeli njena široka razgledanost, pogum, iskrenost in kritičnost. Od nekdaj sem si želela, da bi spoznala to misijonarko. Želja se mi je uresničila, ko se je Marija Sreš zaradi političnih razmer, ki niso več dovoljevale tujim misijonarjem dela v Indiji, vrnila domov. Po internetu sem poiskala njen naslov in stopila v stik z njo … Začeli sva si dopisovati, potem pa sva se tudi osebno spoznali.
Marija Sreš se je rodila leta 1943 v Bratoncih v Prekmurju. Po končani višji ekonomski šoli v Mariboru je odšla v Španijo, kjer se je pridružila Misijonarkam Kristusa Jezusa. Leta 1971 je odšla v Indijo, kjer je leta 1976 v Ahmedabadu diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti. Veliko let je preživela med plemeni staroselcev, ki imajo v indijskem kastnem sistemu najnižji položaj. Svoje moči in ljubezen je posvečala predvsem ženskam, ki so bile v patriarhalni družbi zaničevane in zapostavljene: učila jih je pisati in brati, trudila se je, da bi s prodajo ročnih izdelkov postale ekonomsko neodvisne od mož, da bi postale samozavestne in se zavedale svojega dostojanstva. Na pobudo staroselk je začela tudi pisati.
Za svoje zgodbe, ki govorijo o življenju žensk med gorskim plemenom Garasija, Tam, kjer kesude cveto, je leta 1994 prejela drugo nagrado Gudžeratske književne akademije v kategoriji kratkih zgodb. To je bilo prvič v zgodovini države Gudžerat, da je bila literarna nagrada podeljena krščanski tujki. Ta knjiga je prevedena v angleščino, španščino, slovenščino in marathi. Leta 1996 je Marija izdala drugo knjigo v gudžeratščini z naslovom Kavita Sathe Samvad (Pogovori s Kavito). Za to knjigo, v kateri so zbrani zapisi razgovorov med dvema ženskama o ljubezni, življenju in odnosih, je avtorica leta 1998 dobila drugo nagrado Gudžeratske književne akademije Gudžerat Sahitya Parishad v Ahmedabadu. Knjiga je izšla tudi v slovenščini z naslovom Ženska ženski. Doma sem, kjer je moje srce je njena tretja knjiga. V njej nadaljuje življenjske pripovedi o staroselkah, s katerimi je živela in jim dala svoje srce. Najprej je bila ženska pa je knjiga pravljic, ki jih je Marija Sreš zasnovala na podlagi ljudskega pripovednega izročila med staroselci. Za to knjigo je prejela literarno nagrado obeh umetniških ustanov, tako državne Gudžeratske akademije literature in umetnosti Gudžerati Sahitya Akademi kot zasebne Gudžeratske književne akademije. Njena zadnja knjiga, izdana v slovenskem jeziku, nosi naslov Pod krošnjo stare jablane, v njej pa so zapisane zgodbe žensk z vzhoda in zahoda, kakor jih vidi in razume pisateljica, v katere srcu je prostora za vse. Ker tu ni našla založbe, ki bi v slovenščino prevedla in natisnila njene Spomine (Marija Sreš namreč piše v angleščini), so le ti letos izšli v Indiji pod naslovom Reminiscences.
Sestra Marija, bi nam lahko povedali kaj o vašem otroštvu. Rojeni ste v Bratoncih, v kmečki družini z več otroki. V družini ste prejeli ljubezen, varnost, vero in krščanske vrednote.
Res je, da smo se doma učili in živeli po krščanskih vrednotah. Bilo nas je šest otrok, dve sestri in štirje bratje. Vsi smo radi pomagali na kmetiji, ki nas je preživljala, se radi igrali, brali knjige ter se obenem v šoli pridno učili. Tudi med seboj smo se dobro razumeli, a tudi spontano sprli in spravili. Oče in mama sta nam dala vse, kar sta mogla, in ker smo vsi želeli iti naprej v šole, sta nas tudi izšolala. Trije imamo univerzitetno izobrazbo, trije pa srednjo šolo. Moji spomini na otroštvo so torej topli.
Bilo mi je zelo všeč, kako ste v Spominih, vaši zadnji trilogiji, ki je izšla v Indiji, opisali vsakega družinskega člana posebej in se mu tudi zahvalili. Zelo se me je dotaknilo, kako se je eden od vaših bratov žrtvoval za to, da ste ostali otroci lahko šli v šole in doštudirali.
Ja, bilo je tako, da smo bili med seboj zelo povezani in si pomagali. Kot vidim, je Bog temu bratu stotero povrnil in tudi mi ostali smo mu hvaležni. Tudi danes ima on najtesnejše stike z vsemi nami, in ker ima rad zemljo, jo obdeluje. Ima majhen košček zemlje in vsako leto vse nas obdari – skupaj s svakinjo seveda – s krompirjem, bučnim oljem in vinom. Je zelo razgledan in duhovno bogat, čeprav ima samo srednjo tehnično šolo.
Bili ste občutljiv otrok in nadvse radi ste imeli naravo. Prekmurska pokrajina vam je zlezla pod kožo in to naravno dediščino ste nesli s seboj v Indijo. Spominjali ste se polj, ptic, kmečkih opravil.
Ja, ostala sem otrok narave, tudi v Indiji. Zato sem uživala v hriboviti deželi staroselcev in eno izmed njihovih dreves – kesudo – vzela za svoj simbol. Ko sem leto ali dve živela pri kmečki družini, sem z njimi tudi delala na njihovih poljih. Razumela sem ‘govorico’ njihove povezanosti z naravo in njihovo delo, ki sem ga cenila, saj je bilo na gričevnati ilovnati zemlji trdo in težko. To večini ni bilo všeč, ker so bili vzgojeni s kastnimi predsodki, češ da je fizično delo ‘umazano, nespodobno’, ker ga opravlja najnižji sloj. A kmetje so bili navdušeni, da sem se spoznala tudi na kmečka dela in jim pomagala tudi z nasveti. Pa tudi Angleži so jim pustili pečat – kompleks ‘barve kože’, češ da je bela koža lepša, boljša, večvredna. In jaz sem bila bele kože, zato si naj ne bi umazala rok. No, večkrat pa sem tudi zaznala, a ne od staroselcev, občutek sovraštva do belih Angležev, ki so Indijo totalno izkoristili. Anglikansko in katoliško vero kot tudi belo barvo, vse so metali v isti koš. Tak odnos se je večkrat izkazal kot ovira pri mojem delu in pisanju.
Biti veren je bilo v povojnih časih v Jugoslaviji v nasprotju z ateističnim socializmom. Kako ste doživljali ta nasprotja?
Naprej kot otrok v šoli. Na primer, v prvem razredu je oče predlagal, da otroci ostanemo za Božič, ki je to leto postal delovni dan, doma, ker je to ‘naš družinski praznik’. Tako smo naredili, ga praznovali skupaj doma, a naslednji dan bili – tudi vsi ostali učenci, ki niso prišli v šolo na Božič – osramočeni in kaznovani! Od takrat naprej sem vedela, da živim v dveh različnih svetovih: dom in cerkev ter ateistična javnost – kjer študiraš, delaš, aktivno živiš. Torej je ločitev Cerkve od države – po sovjetskem vzoru – potisnila vernega človeka v družbeno podrejeni položaj. Še vedno sem mnenja, da ta ‘dvojna merila’ niso vzgojna. Zakaj? Ker so nepravična in ustvarjajo v otroku občutek manjvrednosti. Hvala Bogu, da sem pozneje šla v tujino in videla svet takšen, kot je – večji in pluralističen. A Bogu sem hvaležna tudi za ta mladostna izkustva: pomagala so mi razumeti enake občutke manjvrednosti staroselcev v kastni indijski družbi. Po toliko letih zdaj vidim, da neverna elita še vedno nadvlada verne državljane in so ti v družbi obravnavani kot drugorazredni.
Opisujete pa tudi tradicionalno krščansko okolje, v katerem si je vsaka mama želela imeti vsaj enega sina duhovnika. Tudi vaši mami ni bilo lahko, ko se je njen sin odpovedal duhovniškemu stanu in se poročil.
To pa je neprava miselnost, ki nam jo je dala Cerkev. Brat je bil šele v srednji šoli, ko se je iz malega semenišča vrnil domov. Oh, kako nekrščanski so bili župljani, ki so ta korak najstnika kruto obsodili kot ‘biti nevreden’ božje ljubezni, in si zelo razvezali hudobne privoščljive jezike. Tudi mene so nekatera dekleta z besedo poniževala, tista, ki so redno hodila k maši. Mislim, da je danes ta miselnost preživeta, hvala Bogu.
Po negotovem obdobju v času študija, ko ste dvomili o krščanstvu, ste doživeli trdno prepričanje, da Bog je in da tudi vas vabi v svoj vinograd. S prijateljicami ste odšli v Španijo k sestram Jezusa Kristusa. Kako ste izvedeli za ta red in kaj vas je tam pritegnilo?
Najprej me je pritegnilo ime te misijonske družbe, ‘Misioneras de Cristo Jesus’ – Misijonarke Kristusa Jezusa. Saj sem prav Njega iskala in našla. Bila sem v rosi svoje lepe mladosti, imela sem dobro službo, a sem dala odpoved. Moj župnik, moj oče in nekatere prijateljice so mi to odsvetovali, a šla sem svojo pot – na misijonsko – prepričana, da je to božja volja zame. Med misijonarkami te skupnosti je vladalo svobodno in preprosto vzdušje in klicale so druga drugo kar po imenu. Tu sem se počutila doma. Tudi v vodenju družbe in v odnosih je bilo veliko spoštovanja in pogovorov. Tukaj hočem povedati tudi to: večina ljudi misli, da se človek odpove ponudbam sveta zaradi razočaranja v ljubezni ali frustracij, skratka zaradi kake negativne izkušnje. To ni res! Šla sem zaradi prijateljstva z Jezusom, torej z veseljem in sem tudi z veseljem živela svoje misijonsko poslanstvo v Indiji, čeprav je bilo tudi mnogo težav. Na primer, že tropsko podnebje je za nas, ki smo se rodili v zmernem podnebju, težko. Vročina, prah, pomanjkanje vode in hrane itd. A konec koncev sem se tam ‘bogatila’, rastla v vseh dimenzijah in postala oseba, kakršna sem danes. Zato sem Bogu in staroselcem vedno hvaležna za ta dar poklicanosti.
Ob branju o vašem potovanju v Španijo dobi človek vtis, da se nekomu, ki se odloči za Boga, dogajajo čudeži. Kljub težavnim časom se je vse uredilo tako, da ste srečno dospeli in bili sprejeti v družbo.
Tako je. Bogu je treba zaupati, narediti svoje in potem se godijo ‘čudeži’. Za to pot smo se odločile tri prijateljice. Imele smo srečo, da se je neki španski poslovnik vračal z Dunaja v Španijo s svojim praznim avtom. Tako smo prevozile skoraj vso Evropo in si med potjo ogledale lepa mesta, kot so Dunaj, Benetke, Milan, se ustavile tudi v Lurdu … Uživale smo ob zavesti, da je to potovanje po južni Evropi morda naša zadnja možnost uživati vsakovrstne lepote sveta. In dale smo si duška. Ko smo prispele v Javier, kjer so misijonarke prebivale, nas niso pričakovale. Kot smo izvedele pozneje, je tedanja predstojnica španske province prosila ustanoviteljico družbe, da nam v pismu sporoči, naj ne hodimo, ker bo pretežko za obe strani. A ustanoviteljica Camino pisma ni oddala na pošto, ker si je mislila, ‘le kdo smo me, da Bogu zapiramo pot. Pa naj pridejo, če tako želi’. A predstojnici tega ni povedala …
Bili ste radovedni, odprti, vedoželjni, z veseljem ste spoznavali svet, nove kraje in nove ljudi, se učili jezika.
Tudi Španija je bila zanimiva dežela, pravo nasprotje tistega reka, ki pravi o njej ‘kot španska vas’. Kulturno in umetnostno je neizmerno bogata in to odkritje nas je globoko prevzelo. Španci so po značaju prijazni in veseli, zelo glasni so in tudi spontani, včasih skoraj agresivni. Jezika smo se hitro naučile in posebej zaradi naše izgovarjave so nas Španci občudovali.
Bila sem presenečena nad množico verskih knjig in izdaj Svetega pisma. V Sloveniji smo tedaj imeli le eno izdajo Biblije in bila je prava dragocenost, če si imel en izvod. Opazili smo pa tudi, da so se po 2. vatikanskem koncilu španske cerkve izpraznile. Takrat je Španiji vladal Franco in katolištvo je bila državna vera, obvezna za vse. Ker tedaj Španija in Jugoslavija nista imeli diplomatskih odnosov, so nas tri uvrstili med politične pribežnice. To je bilo zelo neprijetno, saj je ranilo našo narodno zavest, a drugače ne bi mogle ostati tam in se pripraviti na misijonsko delo.
Zaznamovala vas je tudi izkušnja bivanja v Ameriki. Dotaknila se me je vaša velika želja po samostojnosti in ekonomski neodvisnosti. V Ameriki ste opravljali različna dela, da bi si zaslužili svoj kruh.
Željo po samostojnosti in ekonomski neodvisnosti sem imela že vse od svojega otroštva, to mi je dala Jugoslavija. Po 2. vatikanskem koncilu so samostani odprli vrata, mnogi so odšli, tisti, ki so ostali, pa so lahko zaživeli kot normalni ljudje brez privilegijev. Me smo si z delom svojih rok služile vsakdanji kruh. Nismo imele nobene redovniške obleke, bile smo normalno oblečene kot ljudje okrog nas. To je bil nov način funkcioniranja družbe. Pred 2. vatikanskim koncilom je redovništvo pomenilo tudi privilegij in zaščitenost pred svetom. Niso živeli od dela svojih rok, pač pa od darov. Živeti v svetu in ne kot svet pomeni, da smo izpostavljeni kot vsi ostali ljudje, a ohranjamo svojo notranjo duhovnost! To je bil takrat pravzaprav veliki izziv za posvečene ljudi. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

07.12.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 Noviglas, Vse pravice pridržane!