“Z veseljem sem videla dijake, ki so zablesteli!”

Piše: Danijel Devetak

Prof. Mara Petaros se bliža koncu prvega šolskega leta v vlogi ravnateljice tehničnega pola v slovenskem šolskem centru v ulici Puccini v Gorici, v teh tednih pa je tudi predsednica ocenjevalne komisije na zavodu France Prešeren v Trstu. Postavili smo ji nekaj vprašanj o maturitetnih izpitih, ki potekajo tu in tam, saj je letošnja izkušnja prav posebna.

Kakšne vtise vam pušča letošnji maturitetni izpit na šolah, kjer ste ravnateljica in predsednica komisije?
Z organizacijskega vidika je bilo vse skupaj zelo zapleteno. Upoštevati smo morali vsa navodila, ki nam jih je znanstveno-tehnični odbor dal že sredi meseca maja. Da bi izničili možnost kakršne koli okužbe, moramo spoštovati razdaljo med komisarjem in kandidatom, ne smemo imeti papirjev, vhod in izhod iz šole sta ločena, vsi moramo nositi maske, na razpolago imamo razkužilni gel, na šoli je stalno prisoten prostovoljec Rdečega križa, imamo izolacijsko sobo, če bi kdo kazal znake okuženosti, itd. Poleg komisije in kandidata sta v učilnici lahko prisotna samo en poslušalec, ki ga povabi kandidat, in inšpektor deželnega šolskega urada. Ni več množic, ki smo jih bili vajeni… Organizacija je bila torej kar zahtevna. Hvala Bogu sem pri tem tesno sodelovala s kolego Petrom Černicem. Zelo sem hvaležna tudi trem tehnikom, ki so bili vedno na razpolago za vse. Tehnično osebje je ogromno pomagalo!
Kako so to pomembno življenjsko preizkušnjo po vašem mnenju doživljali študentje?
Dejstvo, da ni pisnih nalog, gotovo pomeni veliko razbremenitev. Izpit traja eno uro, v kateri mora kandidat seveda pokazati vse, kar zna. V Trstu sem kot predsednica komisije z velikim veseljem videla dijake, ki so zaradi glasbe ali športa očitno vajeni nastopanja in so se odlično izkazali. Bili so “v svojem elementu”. Lepo so se predstavili, pripravili so zanimive raziskave, govorili so sproščeno, res v redu! Nekaterim se je poznalo, da dolgo niso bili v šoli in da prav toliko časa niso bili izprašani. Niso bili vajeni nastopiti pred občinstvom, manjkalo jim je medpredmetno povezovanje. Marsikateri otrok tudi izhaja iz povsem italijanskega okolja in tri mesece ni vadil slovenščine, kar se je tudi poznalo. So me pa res presenetili nekateri, ki so nastopili zelo suvereno. So prav zablesteli!
Kaj pa pravijo člani komisije?
Pač sprejemajo navodila in so se prilagodili, nimajo kaj drugega. Dejstvo, da so notranji komisarji, veliko pomeni, saj poznajo dijake, vedo, kako se ti odzivajo, jim tudi pomagajo, da se pri preizkušnji čim bolje počutijo.Ko ne bi bilo mature in bi se šolsko leto končalo še brez tega trenutka, bi vse skupaj bilo tako … “plehko”. Osebno mi je žal, ker mi ni uspelo organizirati niti spletne zaključne prireditve s svojimi dijaki. Šolsko leto se je končalo na “zvodenel” način. Nismo se srečali, nismo si zaželeli lepih počitnic, nismo se pozdravili. Prehod iz dijaškega sveta v svet odraslih mora pa le biti zaznamovan na kakšen način!
Slučajno že razmišljate o šolskem letu 2020-2021? Drži, da nič več ne bo tako, kot je doslej bilo?
Že smo na delu in že pripravljamo novo šolsko leto! To, da nič več ne bo, kot je bilo, so velike besede. Gotovo bo prišlo do sprememb, v šoli bomo morali spoštovati varnostno razdaljo in druge predpise. Pri nas smo še srečni, saj imamo maloštevilne razrede in razmeroma velike učilnice. Ohranjati oddaljenost zato ne bo velik problem. Poleg tega naša stavba razpolaga s številnimi vhodi in izhodi: dijaki različnih razredov bi z lahkoto vstopali skozi različna vrata, da bi se izognili zbiranju oseb. Pouk v učilnicah bi se pri nas lahko začel že 15. aprila. Podobno velja za klasični licej. Večji problem je zagotoviti socialno oddaljenost med odmorom ali v kopalnici. Še večji problem so javni prevozi: otroci namreč prihajajo v velikih skupinah z avtobusi…
Na novo šolsko leto se pripravljamo, osebno sem o tem že razmišljala. Odgovorni za varnost na delu pa mi je rekel, da nima smisla se s tem ukvarjati že sedaj, češ da je o tem bolje govoriti v drugi polovici avgusta, pač glede na razvoj epidemije in tudi naših obveznosti.
Osebno imam pred sabo tri scenarije: v najboljšem primeru bomo vsi v šoli; v najslabšem primeru bomo vsi doma in bo pouk potekal na daljavo: to bi bilo hudo. Tretji primer je nekje na polovici: da bi bili tri dni v razredu, tri dni doma in dijaki bi se vrstili. Doma naj bi bili povezani prek spleta, po določenem urniku itd., preverjanja pa naj bi potekala izključno v šoli. V tem obdobju smo namreč prišli do spoznanja, da preverjanja na daljavo niso verodostojna. Telesna vzgoja naj bi potekala na odprtem, ker bomo telovadnico verjetno morali uporabiti za kakšen razred. Imamo krasen avditorij, ki pa ga žal ne moremo uporabljati zaradi tekstilnih talnih oblog, ki lahko “vpijejo” virus in jih ni mogoče učinkovito razkužiti. V šoli smo vedno zelo pozorni na vse predpise, varnostne razdalje itd.; po maturi pa bodo dijaki šli skupaj v bar ali na pico … V šoli pač nosi odgovornost ravnatelj. Držati se moram vseh navodil.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme