Z orisom nastopajočih likov avtentično prikaže zgodovinsko obdobje

Pater Branko Cestnik je teolog in filozof, s svojim romanom Sonce Petovione je bil med peterico letošnjih nominirancev za literarno nagarado kresnik za roman leta, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo. V njegovem delu spoznavamo življenjske zgodbe treh mož, ki jih usoda združi na antičnem Ptuju. To so poganski rimski stotnik, suženj, pripadnik egiptovskega Serapisovega kulta, ter grški trgovec Heliodor, ki je s svojo družino prvi, ki v mesto ob Dravi prinese krščanstvo. Avtorja in njegovo delo je v četrtek, 2. julija, na prvem letošnjem Poletnem srečanju pod lipami goriškemu občinstvu predstavila klasična filologinja in profesorica Jadranka Cergol. Večer je organiziral Kulturni center Lojze Bratuž v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič in s Celjsko Mohorjevo družbo, ki je roman tudi izdala, obenem je potekalo tudi neposredno predvajanje preko Facebooka v sodelovanju z Radio Verite’.
Ptuj in Štajerska dežela sta v središču pozornosti dogajanja. To so rojstni kraji pisatelja, kjer je odraščal in kjer je rimski svet imel pod svojimi nogami – odraščal je na rimskem pokopališču in počutil se je mistično povezanega z ljudmi, ki so v tistem kraju živeli in bili pokopani – “Čutil sem, da moram te duše, te ljudi globje spoznati, da te duše morajo zaživeti”. Oprl se je na razne zgodovinske raziskave, zlasti Rajka Bratoža, in na študije o svetem Viktorinu Ptujskem, ki nakazujejo, da je krščanstvo v Petoviono in s tem v ta del Panonije prišlo že pred letom 200, in sicer s prišleki z vzhoda. Jadranka Cergol je povedala, da avtor v delu večkrat izpostavlja svojo izkušnjo vojaštva, ki ga je seveda zaznamovala: “Nekaterih vojaških prizorov se lotevam z določeno suverenostjo in veseljem”, je priznal avtor. Med branjem pride do izraza tudi njegov latinski, mediteranski duh, saj je devet let živel v Italiji, študiral je v Rimu in Milanu in tudi to je vplivalo, da se je z manj strahu lotil latinske zgodovine – “Prihajal sem iz socialističnega sveta, bil sem vajen enoumja, branja med vrsticami, tu pa sem srečal širino, odprtost, to ‘reci, kaj misliš’”. Cergolova je na predstavitvi omenila tudi avtorjevo skavtsko izkušnjo: še vedno je aktiven v skavtskem svetu, njegovo skavtsko ime je Avantgardni orel. Skavt je postal v Rimu, pot pa nadaljeval v Sloveniji, “duhovnost v skavtstvu doživlja, tako kot v Cerkvi, neko fazo deklerikalizacije”, je povedal Cestnik.
Po besedah klasične filologinje je to roman, ki diha s polnimi pljuči, v njem avtor plete številne niti, ki se v zgodbi prepletajo kot usode ljudi iz preteklosti v sedanjost. Prisotni sta tematika migracij in tematika dialoga med pripadniki različnih veroizpovedi – protagoniste, kljub različnemu verskemu prepričanju, družbenemu statusu in odnosu do Rimskega cesarstva, pa druži pokončna drža. Pred 1800 leti sta bili na Ptuju temelj tradicionalna rimska religija in krovna rimska ideologija imperija, druga duhovna podoba so bili različni vzhodni kulti, tretja pa krščanstvo, ki je komaj vidno, potihoma prihajalo v ospredje in se oblikovalo – kristjani so bili na začetku “ateisti, brezbožniki, duhovna motnja”. Tematike v romanu se preko upodabljanja različnih veroizpovedi in notranjepolitičnih spletk lotevajo tudi problematik, ki so aktualne še danes: situacije novega poganstva (češčenje denarja in večne mladosti, magija, skrajna ekološka gibanja …), odnos med politiko in religijo, dialog med različnimi religijami in kulturami ter vloga ženske v Cerkvi. Zadnje izmed omenjenih tematik se Cestnik loteva z orisom močne figure, Tiane, Heliodorove hčere, ki postane diakonisa in širi krščansko vero na Ptuju – “roman izpade malo ‘protofeminističen’ – začne se z moškimi liki, konča z ženskimi. /…/ V antičnem času so diakonise imele različne vloge, tudi voditeljske”. V enem izmed literarnih odlomkov v romanu nastopijo tudi furie, mitološka bitja, ki predstavljajo krivdo in njeno delovanje: vsaka na svoj način muči enega od glavnih junakov, “to je edino fantastično poglavje v sicer realističnem romanu”, je priznal avtor – “tudi skozi krivdo lahko beremo duhovno stanje sedanje Slovenije in nedokončano državljansko vojno, ki se dogaja. /…/ Operirajo furie, operira krivda, nekaj neoproščenega, sovraštvo, ki ni bilo predelano”.
Ob govoru o Cestnikovem romanu se je Cergolova poklonila Alojzu Rebuli, saj v zgodbi trgovec Heliodor sreča Nemeziana, protagonista Rebulovega romana V Sibilinem vetru. Nemezian ob tej priložnosti sam sebe označi za “mendicus fidei”, berača vere. Primerjava z Rebulo po mnenju Cergolove ni samo romaneskna, “obema avtorjema gre za prikazovanje večnih človeških vrednot. Rebulo je bolj zanimala sedanjost in je bila ambientacija v antiki neke vrste pretveza, da je predstavil sodobno slovensko družbo, Cestniku pa gre bolj za prikazovanje antičnega Ptuja, pri tem pa ovrednoti nekatere tematike in poglede, ki so v človeški družbi večne”. Avtor je v zvezi s tem priznal, da “primerjava z Rebulo je hujša kot nominacija za kresnika, toda Rebula je bil neizbežen, saj se zgodba njegovega romana dogaja v istem obdobju, malo prej. /…/ Pri njem sem se navdihoval in tako videl, kje naj se od njega oddaljim. /…/ Moj prvi cilj je bil obuditi mrtve, ljudi, ki so tam resnično živeli”.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme