Z ljubeznijo do glasbe in slovenskega jezika sta si zaslužili pomembno priznanje
KCLB / 17. in 18. priznanje Kazimir Humar
Lepo zasedena komorna dvorana KCLB je bila v ponedeljek, 19. septembra, prizorišče podelitve priznanja Kazimir Humar. Priznanje so si zamislili Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete, da bi posameznikom ali društvom, ki s svojim delom prispevajo k razvoju kulturnih dejavnosti in se razdajajo na kulturnem področju v korist naši skupnosti, namenili odličje, ki nosi ime po dr. msgr. Kazimirju Humarju, duhovniku, publicistu, prosvetnem delavcu, ustanovitelju in voditelju verskih in kulturnih organizacij. Večer je po pozdravu Franke Žgavec uvedlo živahno petje otroškega pevskega zbora Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana, ki je nastopil pod vodstvom Martine Hlede in ob spremljavi Martine Valentinčič. V dvorani so bili tudi predstavniki javnih in kuturnih ustanov, med njimi deželni svetnik SSk Marko Pisani.
Prireditelji so 17. priznanje za leto 2021 in 18. priznanje za leto 2022 podelili vnetima kulturnima delavkama, gospema, ki se na različnih področjih zavzemata za dobrobit in razvoj naše skupnosti. 17. priznanje je prejela prof. Marija Češčut, doma iz Sovodenj, ki je veliko let poučevala na nižjih in višjih srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem. Že od mladih let je bila zelo aktivna na kulturnem področju. Bila je članica akademskega društva SKAD iz Gorice, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prirejalo predavanja in srečanja z uglednimi kulturniki in ustvarjalci ter z vrstniki na Tržaškem in Koroškem – zaradi tega je imela tudi težave s takratnimi oblastmi. V utemeljitvi, ki jo je prebrala Kea Vogrič, je zapisano, da je “Marija Češčut v našem prostoru predvsem oseba, ki je s svojim tihim, skrbnim, natančnim in zvestim delom pridobila velike zasluge za delovanje Goriške Mohorjeve družbe. V odbor te naše ustanove je stopila na začetku sedemdesetih let, ko se je odzvala povabilu nepozabnega družbenega tajnika dr. Rudolfa Klinca. Njeno ime je zlasti povezano z izhajanjem Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Bila je njegova zvesta sodelavka od prvega snopiča dalje, predvsem pa glavna koordinatorka, ki je usklajevala delo z urednikoma leksikona, najprej Marijanom Brecljem, kasneje pa Martinom Jevnikarjem.” Naj poudarimo, da si tudi današnjega delovanja GMD brez prof. Marije Češčut ne moremo predstavljati, saj s svojim uredniškim delom omogoča izhajanje redne zbirke in izrednih knjig. Nagrajenki je priznanje podelila predsednica ZSKP Franca Padovan, ki ji je v dar izročila tudi likovno delo slovenskega umetnika Črtomirja Freliha.
Tudi gospa Marinka Lasič, prejemnica 18. priznanja Kazimir Humar, je rojena v Sovodnjah, živi pa v Števerjanu, kjer si je z možem Simonom Komjancem ustvarila družino. Gospa se vse življenje posveča glasbi. Že v otroških letih jo je vzljubila in začela zahajati na lekcije klavirja k sestram noterdamkam v Gorico, leta 1962 pa se je vpisala na slovensko učiteljišče in prekinila študij klavirja. Tudi drugi člani njene družine so bili glasbeno nadarjeni: njen oče Emil, po poklicu učitelj, je ljubil glasbo, igral na klavir in orgle, mama Bogdana (Dana) Češčut je prepevala v zboru, njen brat Ivo je igral na harmoniko. Marinkina sestra Jožica, ki je umrla pri komaj petindvajsetih letih, je imela izreden posluh in res dobro obvladala klavir, teta Rezi Češčut pa je v vasi dolgo let vodila otroški zbor. Gospa Marinka je pri trinajstih letih prvič stopila na kor v cerkvi sv. Martina v Sovodnjah in tako začela svojo dolgoletno pot igranja na orgle. Zahtevno nalogo ji je prepustil domačin Ladislav (Lado) Uršič, navdušilo pa jo je tudi dirigiranje. Vodila je Dekliški zbor, ki ga je sestavljalo 27 deklet, s katerimi je nastopala na goriški Cecilijanki. Na pevski reviji je nastopala tudi z ženskim cerkvenim pevskim zborom, v vodenje katerega jo je vpeljala teta Rezi.
Marinkina zgodba z orglanjem in dirigiranjem je bogata, prežeta z lepimi spomini, čustvi, hvaležnostjo in požrtvovalnim delom. Njene pevke jo imajo rade, o njej pravijo, da je “preprosta, umirjena, ponižna, delavna, skrbna in dobra”. V utemeljitvi nagrade, ki jo je prebrala Ema Terpin, je napisano tudi, da je “Marinka Lasič uglasbila nekaj božičnih in velikonočnih pesmi ter narodne pesmi na besedilo Franja Rojca. V zbirki Svetogorske pesmi iz leta 1989 je objavljena njena uglasbitev za ženski zbor pesmi Želja po svetišču Petra Butkoviča Domna.” Priznanje je gospe Marinki izročila predsednica ZCPZ Damijana Čevdek Jug, ki ji je poklonila tudi likovno delo goriškega umetnika Andreja Kosiča, pogled na sovodenjsko cerkev.
Prof. Marija Češčut in gospa Marinka Lasič sta se iskreno zahvalili prirediteljem za prejeto priznanje ter sorodnikom za podporo in ljubezen. Gospa Marinka je hvaležna svojim pevkam in želi le, “da bi orgle in petje še naprej odmevali po vseh naših cerkvah”. Prof. Marija Češčut kot dolgoletna mohorjanka pa si prizadeva, “da bi branje ostalo živo v našem prostoru, da bi še oživelo, kajti le tako bodo še dolgo živele tudi naše mohorjevke!” Za njuno dragoceno delo jima ne gre samo priznanje, ampak tudi iskrena zahvala za obogatitev celotne naše skupnosti.
