Aktualno

Z Livčani in Benečani čez namišljeno črto (2)

Z Livčani in Benečani čez namišljeno črto (2)

Piše Suzi Pertot / Pohod, ki združuje nekdaj zaradi “železne zavese” ločene sosede

“Pohod čez namišljeno črto” iz Topolovega v Livek, se je začel pred več kot dvajsetimi leti, v pozni pomladi leta 1994. Kulturno društvo Rečan, točneje tedanji predsednik društva Aldo Klodič, je kmalu potem napisal knjižico, v kateri pripoveduje o zametkih in nastanku te pobude ter o prvih letih, ko so se ljudje podajali čez tisto grozečo, hudobno črto, ki jo je še danes tako težko izbrisati. Prebrati bi jo morali vsi tisti, ki še ne vedo, kako so tudi čisto enostavne in celo logične stvari tu v Benečiji včasih gromozansko, gromozansko težke. In kako težko je ostati zvesti svoji kulturi v teh dolinah, ki še niso prebolele krute, absurdne preteklosti.
Livek in Topolovo, v italijanščini Topolo’, v beneškem narečju pa Topoluove, sta si bila pred davnimi leti blizu. Ljudje so si bili dobri sosedi, kljub tej skoraj uro in pol dolgi, strmi stezi, ki smo jo mi pohodniki kar z naporom premagovali. Včasih teh nekaj metrov vzpona ni bila taka stvar. Prebivalci teh hribov so radi hodili čez greben, predvsem zato, ker drugih poti niso imeli. Avtomobilov pa še manj.
V tistih davnih časih, na začetku stoletja in seveda tudi prej, so se ljudje z obeh strani meje redno srečevali. Nekateri se še zdaj spominjajo pripovedi svojih babic in dedkov, kako so hodili iz Topolovega v Livek na delo, pobirat krompir, grabit seno… Revščina je bila, in če se je le dalo kaj zaslužiti, so ljudje radi vstali zgodaj zjutraj in se odpravili čez hrib. Po tistih pobočjih so se vzpenjali tudi zaradi drv, sena, hodili so na lov. Večkrat je bil gozd tiha priča številnim ljubeznim, sanjam, mladostni zagnanosti. Mladi so se srečevali, poročali, družine so se rade obiskovale, saj je imel skoraj vsakdo na tej ali oni strani grebena daljne ali bližnje sorodnike. Po prvi svetovni vojni so se stvari spremenile. Postavili so mejo med Italijo in Avstrijo, ki je tekla ravno po Briezi in so stražili italijanski financarji. Prebivalci Topolovega pa se niso dali kar tako. Najbližje trgovine so imeli namreč ravno v Livku, na skrivaj so zato “šfercali” čez mejo hrano in razno blago, pa celo kulturo. Iz avstrijske Koroške so prihajale namreč preko meje knjige Mohorjeve družbe, ki so bile v Italiji prepovedane. Kar nekajkrat se je potem dogajalo, da so stražniki ujeli domačine s košarami, polnimi blaga ali knjig. Med drugo svetovno vojno, ko je bilo v Nediških dolinah bolj vroče in nevarno kot gori na Livku, je marsikateri bogatejši Livčan sprejel na svoj dom otroke iz Topolovega, ki so šli živet tja, kjer je bilo manj vojske in nasilja.
Po letu 1947 pa so se za Livek in Topolovo, pa tudi za ostale doline in za celotno Benečijo, stvari spremenile. Kraji, ki so bili pod Beneško republiko in pozneje pod avstro-ogrsko monarhijo tesno povezani tako z gospodarskega kot s kulturnega vidika, so si postali tuji zaradi nevidne, a vendarle neprehodne črte, ki so jo zastražili graničarji. Okoli te črte je nastal golosek, ki naj bil onemogočal vsak ilegalen prehod meje in vsak pobeg. Ljudje so si postali tujci, zaradi politične propagande celo sovražniki. Ljubezni, prijateljstva in sanj je bilo konec zaradi ene same, preklete mejne črte, ki je bila v teh krajih čisto nepotrebna in čisto odveč. Tako na eni kot na drugi strani živijo namreč popolnoma enaki ljudje, v popolnoma enakih vaseh, sredi istih gozdov in istih senožeti. Isto je nebo, ista je govorica, isto bujno zelenje prerašča strma pobočja. Ampak baje je tako z vsako mejo.
Na Briezo in mimo nje še do vzpetine, ki ji domačini pravijo Škarje, in do Svetega Martina, kjer stoji kamnita cerkvica, so ljudje še vedno hodili. Zaradi lova, zaradi drv, nekateri pa samo zaradi tišine in pokrajine. Koliko lepote namreč premore ta pozabljeni svet, ta niz samotnih, prelestnih in tihih Beneških dolin. Aldo pripoveduje, kako je sedel tam na vrhu in gledal dol na vas Topolovo, na doline, na nebo, na gozdove in na tisto prgišče hiš, iz katerih se je pozimi še vedno kadilo. Ljudje so po večini odšli, največ jih je šlo v belgijske rudnike, mladina je bežala v svet. Vedel je, da Benečija osamljena umira. In da je treba to osamljenost premagati. Nekega dne, ko se je vračal s sprehoda, je v domačem društvu predlagal, da bi očistili stare steze na Škarje. In naprej do Livka.
Naključje je hotelo, da je ravno v tistih letih na pobudo nekaterih umetnikov, ki so prišli v Topolovo in se v vas tudi zaljubili, nastajala in rasla prireditev Postaja Topolove – Stazione Topolo’. Gre za srečanje umetnikov in široko paleto umetniških predstav, ki naj bi na svojevrsten, poseben način, za sicer kratko obdobje v juliju, prinesle življenje v skoraj zapuščeno naselje. Pri društvu Rečan so radi podprli nenavadno zamisel in izkazalo se je, da je to odlična priložnost, da se ljudje zberejo in prehodijo tiste steze, ki peljejo čez nevidno, namišljeno črto na Briezi in še dlje, do sosedov, v Slovenijo. Bilo je zgodnje poletje leta 1994. Meja je sicer še obstajala, Jugoslavije ni bilo več, Slovenija je bila samostojna. Rečani so poiskali prijatelje na Livku in v Tolminu, padel je predlog, pristale so tudi italijanske oblasti in kmalu so na vsem pobočju zapele motorke in sekire. Škarje so rezale robido, kamenje se je valilo v škarpe, padalo je grmovje in gosta podrast. Čista, lepa, široka steza je spet povezala ljudi, ki so si bili od nekdaj prijatelji in so od nekdaj govorili isti jezik. Italijanske oblasti so sicer zahtevale pisano prošnjo za prehod meje in seznam udeležencev pohoda, ki naj bi namišljeno črto prečkali z dokumentom v roki. Zbralo se jih je okoli 250, iz Rečanske doline, iz Slovenije in iz ostalih Nediških dolin. Prečkali so črto, nihče jih ni ustavil in nihče ni preverjal dokumentov. Črta je izginjala. V Livku sta jih pričakali harmonika in pesem. Po dolgih letih je bila pot, ki jih je povezovala, spet prehojena, robida odstranjena, meja se je odprla sosedskemu prijateljstvu. In spomin na tisto prekleto leto 1947, ko so prepovedali vsak prehod meje in je vsak lastnik gozda moral počistiti stometrski pas ob mejni črti, da je golosek preprečeval pobege, počasi, leto za letom, bledi.
Ko z možem sediva na mejni črti, ki jo zdaj zarašča grmovje in po kateri poganja mlad, bujen gozd, nama je lepo. Ptice se oglašajo od vsepovsod, poletje je, da bi ga najraje dvignil v svoj objem in zaplesal z njim. V teh krajih je poletje še posebno lepo, ker je modro in zeleno do skrajnih odtenkov. Odkar temne črte ni več, pa diši po svobodi, upanju in prijateljstvu.
Vsi skupaj pogledamo v škatlo, v kateri je Aldova knjiga, knjiga o pohodih, o spominih, o delu, o dolgih letih, ko so Benečani in Livčani brisali črto, ki jim je zagrenila življenje. Zdaj je ni več, ni več orožja, ni več graničarjev, ni več prepovedi, samo ljudje smo tu, ptice, nebo in prelepa Benečija, na tej in oni strani meje. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

23.07.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!