Z Livčani in Benečani čez namišljeno črto (1)

Dobimo se sredi vasi, tam pri vodnjaku, so nam povedali, ko sva se z možem odločila, da se bova končno udeležila Pohoda čez namišljeno črto, ki ga leto za letom prirejajo Livčani in prebivalci Rečanske doline. Pohod se namreč začne eno leto v Topolovem, drugo na Livku. Letos, ko sva se midva odpravljala na pot, je bil start dogovorjen na Livku.
Priznam, da mi je bilo na začetku dokaj nerodno, saj so mi povedali, da je pohod namenjen predvsem domačinom, in sicer prijateljevanju prebivalcev obeh vasi, o katerih bi vsakdo rekel, da sta sosednji, a jih je dolga, neskončno dolga desetletja ločevala težko prehodna državna meja. Ni zato slučaj, da smo se pohodniki zbrali ravno ob vodnjaku, na katerega so Livčani tistega mrzlega decembra, pred točno desetimi leti, ko je padla tista prekleta, moreča meja med Italijo in Slovenijo, pa tudi med slovenskimi ljudmi, ki so živeli na tej in oni strani, odločno napisali, da v teh krajih nočejo več nobenih meja. Nikoli, nikoli več.
Lepega junijskega jutra, ko je zrak na Livku še posebno svež in vse diši po življenju in po tistem prelestnem letnem času, ki ni niti pomlad niti poletje, a je prekipevanje obeh, je tista toga, neprehodna meja samo še žalosten spomin. Livčani naju sprejmejo z nasmehom, pa čeprav sva edina tujca na pohodu. Kmalu se z domačinko, novinarko Katjo Roš, zapleteva v razigran pogovor. In ko se nas zbere lepa skupina, krenemo po kolovozu navzgor v objem prostranih gozdov, sonca in visokih poletnih trav.
Pot je na začetku široka in položna, čisto nenaporna. Gremo po robu vasi mimo travnikov in senožeti, na katerih se pase živina. Livek je živahna vas. Polna barv, zvokov, vonjav in življenja. Ne moreš si kaj, da bi ti ne bila všeč. Da bi se vanjo morda celo ne zaljubil.
Pravzaprav Livek sploh ni vas, ampak skupina manjših zaselkov na lijakastem sedlu v objemu Kolovrata in Matajurja, in sicer na častitljivi višini 695 metrov nad morjem. Avša je znana po stari poti, ki pelje preko planin na Matajur, Jevšček se ponaša z Nježno hišo, muzejem krajevne arhitekture, nižje so še Golobi, Plohi, Piki in drugi manjši kraji. Nekdaj je bilo tu veselo, predvsem pozimi, saj so od vsepovsod prihajali turisti na smučanje. Potem je bilo zaradi zelenih zim veselja konec, na razvalinah smučišča so zrasla elitna Nebesa. Livčani pa niso vrgli puške v koruzo, na tem prelepem gorskem sedlu vztraja preko 257 duš. Nekateri hodijo na delo v dolino, drugi pa so se znašli z obrtništvom, turizmom in kmetijstvom. Livek je vsekakor raj na zemlji, pravzaprav skoraj raj v nebesih. Tu sredi Gregorčičevih planin, dejansko nebesa niso samo po njih poimenovano elitno turistično naselje, ampak celotna vas, ki je, z razliko od marsikatere že čisto prazne beneške vasice, živahna in polna barv, ne nazadnje pa tudi polna upanja v prihodnost.
Lepa vrsta nas gre po pobočju navzgor, v svoj veličastni objem nas sprejme prelep, senčen in svež gozd, ki ima še vonj po pravljicah in preteklosti. Gremo mimo cerkve sv. Jakoba z znamenito lipo in višje mimo perišča iz prve svetovne vojne, kjer so napajali konje, prali perilo in kasneje celo gojili ribe. Ko smo že nekoliko izven vasi in so pobočja vse bolj zaraščena in senčna, se za trenutek ustavimo ob jami, v kateri naj bi prebivale Krivapete. Kaže, da ob neurju votlina bruha vodo, v preteklosti naj bi bila to ena izmed toliko beneških jam, v kateri naj bi prebivale skrivnostne žene. Z nadnaravnimi bitji, ki so imele narobe obrnjena stopala, najverjetneje zato, da so zmedle tistega, ki je hotel slediti njihovim stopinjam, so strašili neubogljive otroke, beneško ljudsko izročilo pa se ponaša s celo vrsto pripovedi o življenju teh bajnih žena in njihovih srečanjih z navadnimi smrtniki.
Zdaj se že strmo vzpenjamo, še dobro, da nas pred vročino varuje senca visokih dreves in je v gozdu prav sveže in prijetno. Nekoliko pazljivi smo, da se držimo čim dlje od gostega grmovja in trave, saj je letos vsepovsod, še posebno pa v Benečiji, izredno veliko klopov. Hoja pa je kljub temu sproščena in prijetna, saj so prostovoljci, kot vsa druga leta, skrbno počistili vso okolico, porezali travo in robido ter razširili traso pohoda. Tako gremo mimo ostankov apnenice, v kateri so pripravljali apno za potrebe soške fronte, pa mimo ostankov ozkotirne železnice, ki je Italijanom služila za prevoz lesa v dolino.
Kolovoz počasi prehaja v ozko planinsko stezo, gozd je vse bolj mogočen in teman. Po severnem pobočju se vzpenjamo na vrh. Na srečo nam ni vroče, narava pa je tu očarljivo lepa. Ti beneški gozdovi, pa te čudovite barve. Baje tako modrega neba, tako bujnega zelenja, tako živih, rosnih travnikov ne vidiš nikjer drugje. Kot bi bil zrak drugačen, kot bi bile barve lepše. Baje je o tem pisal že pokojni Aldo Klodič… O teh barvah, o tem nebu, o tej vasici pod nami, ki leži v objemu Kuka in Kolovrata in gleda na naše najlepše vršace. Ni čudno, da zahajajo na oddih v Nebesa pod Kukom najbolj znani slovenski politiki in veljaki. In ni čudno, da Gregorčič ni mogel pozabiti teh planin in si je želel nazaj v njihov objem.
Gozdov se ne morem nagledati. Kot bi se v travi še danes skrivale stopinje krivapet, kot bi v duplih živeli škrati, kot bi čarobna bitja bivala v grmovju. Gozd, host, v beneškem narečju, zdaj pokriva celotna pobočja, nekdaj je bil le tam, kjer je bila zemlja preskopa ali prestrma in se ni dalo nič pridelati, pa tudi za pašo in za košnjo ni bila primerna. Kjer ni bilo kamenja in strmine, je bila zemlja obdelana in tujci so te kraje opisovali kot velik, čudovit, skrbno obdelan vrt. Z rožami in vsemi poljščinami, ki so bile nujne za preživetje. Trgovin namreč ni bilo, če so že bile, pa je bila pot do njih predolga. Samo pred kakimi šestdesetimi leti je bila pokrajina popolnoma drugačna. Čista, urejena, obdelana. Pa čeprav je bila strmina taka, da je deževje odnašalo zemljo v dolino in so jo morali leto za letom prinašati nazaj na parcele.
Pravijo, da ni težko prepoznati krajev, ki jih je od nekdaj prekrival gozd. V tem primeru so drevesa visoka, največ gre za bukov gozd. Ta pokriva grebene pod Dreko in pobočja Kolovrata. Za kraje, kjer je gozd pretežno mešan in najdemo kostanj, lipo, smreke in gabre, pa lahko takoj vemo, da gre za veliko mlajši gozd, ki počasi zarašča plodno zemljo. Z gozdom se vračajo na ta strma pobočja večje živali, ki so tod prebivale v daljni preteklosti, predvsem jeleni. Na poti iz Livka v Topolovo pa so že našli tudi sledi medveda, ki je sem baje zašel na krajšo “rajžo”. (…)

/ dalje

Cel zapis v tiskani izdaji