Vztrajanje na poti in jasna dejstva

Prišli smo tako do skorajšnjega konca (končamo prihodnjič) predlaganih poti v Cerkvi za ločene in ponovno poročene, kakor nam jih priporoča p. Domenico Marafioti. Zelo pomembno je vsekakor, da se odpremo, kakor smo videli, konkretnemu altruizmu in delom usmiljenja do bližnjega, da imamo konkretno upanje na odpuščanje, vendar pa to še vedno ne dovoljuje tistim, ki so se civilno ločili in se, prav tako civilno, ponovno poročili ali živijo v nezakonski skupnosti (torej, kakor bi bili poročeni, tu raje ne uporabljamo “korektne” besedne zveze “izvenzakonska skupnost”, ki ne odslikava resničnosti), da bi tudi dejansko prejemali Sveto Rešnje Telo pri svetih mašah. Prepogosto gledamo na zakramente Cerkve skozi oči “pravic”, čeprav do zakramentov nismo nikdar upravičeni, ker so to Božji milostni darovi. Na te milostne darove moramo biti ustrezno pripravljeni, zanje odprti. Vernik se mora truditi za to, da je v stanju posvečujoče milosti, to stanje pa obnovimo ravno pri zakramentu sprave in odpuščanja, sveti spovedi. Evharistija je vidni zakrament nevidnega občestva z Bogom in Cerkvijo … Cerkev ne more priznavati občestva in edinosti med človekom in Bogom, kadar ni skladnosti med človeškim ravnanjem in Božjo voljo, ki je izražena v zapovedih in evangeliju. Zato ne more dajati zakramentalnega obhajila tistim, ki živijo v resničnem neskladju z Božjo voljo. Ker je obhajilo zakramentalno zedinjenje (kar lepo izraža izraz “communio”) med človekom in Bogom, mora izražati in jasno kazati na resnično edinost in občestvo. Če pa vlada popolno nasprotje, ne le neskladje, med tistim, kar Bog pravi, človek pa dela (takšnemu ravnanju pa pravimo greh), potem obhajila ne moremo prejemati, ker sporočilo, ki ga dajemo, ni v skladu z resničnostjo, znamenje ni v skladu z resničnostjo. Upanje v odpuščanje ni enako kot prejeto odpuščanje, upanje v spravo ne pomeni, da je do resnične sprave tudi zares prišlo. Upanje odpira prostor zaupljivemu pričakovanju, ne pripelje pa nas v prostor obnovljenega prijateljstva med človekom in Bogom, ker s človeške strani ni prišlo do dejanske odpovedi grehu, kar bi pomenilo, da bi se kdo osvobodil svoje grešne vezi – če kdo živi nezakonsko, pač živi v grehu. To je objektivno dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati. To je torej tista razlika med gotovostjo vere, ki jo dobimo po zakramentu sprave, in odpuščanje v trdnosti upanja, ki ga imamo v zaupljivi molitvi. Ko prejmemo zakrament, presoja Cerkev, v molitvi je edini razsodnik vest, ki pa ne more zahtevati cerkvenega priznanja, glede na to, da ni resničnih objektivnih temeljev za tovrstno priznanje. Duhovniki ne moremo spregledati objektivnega neskladja, ki preprečuje, da bi dobili zakramentalno odvezo, kakor si pred njim ne moremo zatiskati oči, tega pa ne more razveljaviti niti osebna presoja, ki je plod subjektivne, torej posameznikove, vesti. Gotovost vere ve, da je do odpuščanja prišlo, trdnost v upanju pa odpuščanje pričakuje. Zato se grešnik, ki se zaveda svojega grešnega stanja, prostovoljno odpoveduje prejemanju zakramentov, hkrati pa zaupljivo pričakuje trenutek, ko mu bo Bog izkazal svoje usmiljenje, onkraj vsake posameznikove želje in njegovih zaslug. Treba je vztrajati na zaupljivi poti in se posvečevati, kolikor je le mogoče – milostni trenutek bo prišel, četudi le ob koncu zemeljskega življenja. Vera v Božje usmiljenje je konec koncev tisto, ki podpira naše vztrajanje na poti upanja, ki so tiste božanske kreposti, ki nas hranijo v zemeljskem življenju. Vsakdo, ki se je civilno ločil in ponovno poročil, je poklican k temu upanju v Božje usmiljenje, zato je še toliko bolj poklican k molitvi in cerkvenemu življenju, četudi ne more prejeti zakramentalne odveze in obhajila, to mora početi v “skesanem in ponižnem duhu”, ki ga “Bog ne zametuje” (Ps 51/50), da bi, kolikor je le v njegovih močeh, zadostil storjenemu zlu. Da se je zlo zgodilo, je objektivno dejstvo, saj se je razbila družina. Pred tem si ne moremo zatiskati oči ali valiti krivdo le na druge ljudi ali dejavnike – vsakdo ima pri tem del krivde, za katero je treba zadostiti, ljudje pa vemo le do določene mere, kolikšen je ta posameznikov delež.
/ dalje prihodnjič
Andrej Vončina

Pot za ločene in ponovno poročene (3)

Preberi tudi

Zapustil nas je g. Milan Nemac

Tržaška

Končno so počitnice spet tu!

Kristjani in družba

“Gospodovo vstajenje je naše upanje!”

Nekategorizirano

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme