Vstopite v čudoviti svet kamišibaja!

V zadnjih letih se v naših krajih o kamišibaju kar precej govori, in vendar je ta stara oblika japonskega uličnega papirnatega gledališča za marsikoga verjetno še nekaj novega. Med 6. in 8. septembrom bo v Gorici potekal dvanajsti slovenski festival kamišibaja. O tem smo se pogovorili s Katerino Ferletič, navdušeno in že uveljavljeno kamišibajkarico, ki je tudi odbornica Društva kamišibaj Slovenije.

Kako je prišlo do odločitve, da se festival priredi v Gorici, prvič zunaj meja matične domovine? Festival podpira cela vrsta organizacij in ustanov z obeh strani meje, glavna pokrovitelja dogodka sta goriška in novogoriška občina. Vse skupaj res diši po EPK-ju …

Leta 2020 smo si v Gorici zamislili in tudi prvič izpeljali prvi kamišibaj dan. Leto kasneje je Skupnost družin Sončnica organizirala kamišibaj delavnice, namenjene predvsem učnemu osebju, ki sta jih vodila Igor Cvetko in Jelena Sitar, glavni duši slovenskega kamišibaja. Takrat sta mi predlagala, ali bi bili pripravljeni gostiti v Gorici 12. in 13. nacionalni kamišibaj festival, saj je bila Nova Gorica z Gorico že imenovana za evropsko prestolnico kulture 2025 in se jima je zdelo, da bi to lahko bila lepa priložnost za promocijo kamišibaja. Kraj festivala namreč velja za dve leti. Izziv in odgovornost sem seveda sprejela.

Na goriškem festivalu bodo torej nastopili izbrani slovenski kamišibajkarji, ki bodo odigrali 35 najboljših predstav leta 2024.

Društvo kamišibaj Slovenije ima svoj umetniški svet, ki ga sestavljajo trije člani, med njimi je tudi selektor, letos Igor Cvetko. Po vsej Sloveniji ter v italijanskem in koroškem zamejstvu si je ogledal 135 predstav, od teh je izbral 37, v Gorici jih bodo predstavili 35. To so torej najboljši slovenski kamišibaji, ki bodo prejeli tudi zlato priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS. V veliko veselje mi je, da je bilo na naši strani Goriške izbranih kar šest kamišibajkaric: to smo Slavica Radinja, Nika Cotič, Karol Paulin, Erika Ocretti, Sanja Vogrič in jaz. Ena kamišibajkarica bo prišla iz Koroške, kjer so letos tudi ustanovili svoje društvo. Zastopane bodo vse slovenske dežele, največ pa nas je iz Primorske.

Program festivala je smotrno zasnovan in zelo bogat …

Dan pred festivalom je ponavadi na sporedu poseben dogodek. Pred časom smo (KCLB skupaj s partnerji) zaprosili za finančni prispevek Deželo FJK in tudi izpeljali projekt Zgodbe na papirju – Pripovedi med sliko in besedo 20. stoletja na Goriškem, ki želi ovrednotiti goriško 20. stoletje: za mlade smo pripravili štiri kamišibajkarske in dve likovni delavnici ter priredili vrsto nastopov. Vsakokrat je bilo prisotnih več kot 20 mladih, predstavljenih je bilo več kot 14 novih kamišibajev, nastopili smo po šolah, vrtcih, društvih v dvanajstih različnih krajih po Gorici, Novi Gorici, Tržiču, Sovodnjah, Števerjanu, Doberdobu, Bračanu, Braniku. Zaigrali smo skoraj sto kamišibajev, ki si jih je ogledalo res veliko mladih. V omenjeni projekt je vključen tudi festival, zato smo si kot predfestivalni dogodek zamislili večer, na katerem bomo 6. septembra kot sklepno dejanje projekta predstavili po pet kamišibajev v slovenščini in italijanščini ter dva v furlanščini. Slišati bo poezije Ljubke Šorli, Giuseppeja Ungarettija, zgodbo o bratih Rusjan, Maksu Fabianiju in grofici Lyduski, židovsko pravljico, otroške pesmice v furlanskem jeziku, zgodbico o obmejnem tihotapstvu itd. Večer s trojezično vsebino bo potekal v palači de Grazia v Ulici Oberdan 15 v središču Gorice. Glavno festivalsko dogajanje bo v soboto, 7. septembra: ob 11. uri bo v Svetoivanski ulici št. 12, na dvorišču za cerkvijo, 12. slovesno odprtje festivala, besedo bodo imeli ugledni gostje in selektor Cvetko, nakar se bo začel prvi sklop predstav. Drugi sklop t. i. družinskega programa bo na sporedu ob 18. uri, ob 20.30 pa bo odprtje razstave ilustracij zlatega kamišibaja 2023; ob 21. uri bo program samo za odrasle, zasnovan ne le na kakšni bolj “mastni” ljudski zgodbi ali erotični poeziji, ampak tudi na zahtevnejših delih avtorjev, kot sta npr. Alojz Rebula in Svetlana Makarovič. Festival je tekmovalnega značaja, ocenjevalne kriterije bo določila strokovna komisija, ki jo sestavljajo pisateljica, pesnica in igralka Nataša Konc Lorenzutti, slikarka Ana Zavadlav in, iz našega prostora, režiserka Jasmin Kovic. V nedeljo, 8. septembra, bo ob 11. uri okrogla miza na temo “Kamišibaj onstran slovenskih državnih meja”, ki jo bosta vodila mag. Igor Cvetko in izr. prof. Jelena Sitar. Boštjan Oder in Vanja Iva Kretič bosta zaigrala lanski zmagoviti kamišibaj Tja med ljudi bova, deklica, šla. Ljubezenska pisma med Karlom Destovnikom – Kajuhom in Silvo Ponikvar. Ob 12. uri pa bo komisija podelila pet posebnih priznanj in zlati kamišibaj 2024. Zaprtje festivala bo ob 13. uri. Imeli bomo tudi pofestivalni dogodek, ki bo v tednu po festivalu v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici.

Igor Cvetko in Jelena Sitar veljata za očeta in mater kamišibaja  na Slovenskem …

Res, za njegov razvoj sta ogromno naredila in še delata. Pred 12 leti sta ga k nam prinesla iz Japonske. On, ki je tudi etnomuzikolog, trdi, da je ta umetniška zvrst v naši kulturi globoko zasidrana, zato se tudi hitro širi. Na neki način spominja na panjske končnice ali poslikave v cerkvah.

V poletnih mesecih sta v slovenskih knjižnicah dveh Goric na ogled dve zanimivi razstavi …

V Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici je do 30. avgusta na ogled razstava, ki na desetih panojih nazorno predstavlja desetletno delovanje Društva kamišibaj Slovenije, v Knjižnici Damirja Feigla v goriškem Trgovskem domu pa do 9. septembra razstava kamišibajev skupine Furje z burje in projekta Zgodbe na papirju. Članice skupine Furje z burje smo včlanjene v Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske v Ajdovščini, v oddelek kamišibaja, ki ga vodi Silva Karim. To ime smo si nadele, ko smo se pred dvema letoma z njo in drugimi vozile v Piran. V skupini smo Silva, Mirna Stopar, Vesna Marjon, Vlasta Markočič, Vera Papič in jaz.

Zdaj pa še kaj več o tebi: kje in kdaj si spoznala to posebno obliko gledališča?

O kamišibaju sem prvič slišala jeseni 2017 na seminarju za šolnike pri obravnavi predšolske bralne pismenosti. Spomladi 2018 sem nekaj več izvedela na tečaju kamišibaja, ki ga je organiziralo goriško gledališko združenje Cta in ki sta ga vodila Igor in Jelena. Ob koncu je moral vsak udeleženec pripraviti svoj kamišibaj. Mene in kolegico Lauro Hvalič so tisto poletje povabili na festival v Piran. Od takrat sem stalno prisotna na mednarodnih festivalih v Piranu (letos že sedmič), kjer so tudi mojstrski tečaji s svetovno priznanimi strokovnjaki. Opravila sem več tečajev in seminarjev, stalno se izobražujem in sem vsako leto izbrana za državne festivale. Zato si upam povedati tudi tole: vidim, da se kar nekaj ljudi amatersko ukvarja s kamišibajem, toda vsem svetujem, naj si najprej ogledajo festival in se nujno udeležijo kakšnega tečaja. Kamišibaj ima svoja pravila! Je že prav, da se ljudje navdušujejo, pomembni pa sta tudi izobrazba in izkušnja. Zadnji dve leti imam – po šolah, društvih, knjižnicah itd. – po 30 nastopov letno, letos jih bo še več.

Kaj te je v kamišibaju tako zamikalo, da si se mu s tako vnemo predala?

Po poklicu sem vzgojiteljica, s pravljicami se ukvarjam vsakodnevno. In opažam, da se otroci v vrtcu neverjetno navdušujejo nad kamišibajem in se tudi sami želijo z njim preizkušati. Nenazadnje je to zelo učinkovito sredstvo za učenje jezika, za bogatenje besednega zaklada, za obnavljanje zgodb ter za utrjevanje matematike in geometrije. Pa še en dejavnik je pri meni močno prisoten: okrog deset kamišibajev sem pripravila na osnovi doberdobskih ljudskih zgodbic, ki so mi zelo pri srcu. Veliko jih črpam iz knjige Milene Lavrenčič Korošec, svoje nekdanje učiteljice, ki jih je zbirala vse življenje. Tako se dotikam sveta, ki ga ni več in na katerega sem čustveno navezana. Poleg tega zelo cenim družbo kamišibajkarjev, ki so izobraženi kulturniki. Tudi med “furjami” se je ustvarila posebna vez. Zelo mi je prijetno v tej družbi, v kateri delimo spoznanja in izkušnje. Hvaležna sem tudi članom svoje družine, saj me podpirajo in mi pomagajo.

Kaj pa kamišibaj v Italiji?

Tudi Italijani imajo dober kamišibaj. Bolje poznam stvarnosti v Vareseju in Firencah. Ti kamišibaji so drugačni, posebni, večinoma avtorski.

Se ti zdi, da ima kamišibaj v različnih državah tudi drugačne značilnosti?

Da! Drugačne so zgodbe, drugačne risbe in tudi način pripovedovanja. To sem opazila tako pri Italijanih kot pri Francozih, da ne govorim o Japoncih, ki imajo povsem drugačne kriterije: kdor pripoveduje, je npr. skoraj skrit. Razlike so!

Leseni odrček – butaj: jih imaš več?

Prvega sem kupila pri Jeleni in Igorju, drugega mi je izdelala njuna hči Jerca Cvetko. Imam še enega, manjšega, ki ga uporabljam v vrtcu, in pa kartonastega iz Vareseja.

Katere vrste zgodb so po tvojem najprimernejše za kamišibaj? Samo tiste s srečnim koncem? Ali z naukom? Morda tudi mrke? 

S kamišibajem lahko predstaviš vse, od basni do pripovedi, izštevank, poezij in ugank. Pomembno je tudi, komu je zgodba namenjena. Z otroki v vrtcu, ki šele spoznavajo slovenski jezik, si lahko veliko pomagam, ko jim pripovedujem in imam zraven risbe. Tako se prej in bolje naučijo jezika, stvari si bolje zapomnijo. Kamišibaj je res super didaktično sredstvo! Lahko je tudi “znanstven”, ko pripoveduje o določenem pojavu ali znamenitosti, “življenjepisen” ali celo “terapevtski”, saj lahko pomaga tudi otrokom z različnimi motnjami oz. pri zavedanju lastnih čustev. Prek kamišibaja lahko spregovorimo tudi o vrednotah in vzgajamo v njihovem duhu. Za festival sem npr. izbrala ljudsko zgodbico in jo tako priredila, da spregovori o nasilju nad ženskami. Kamišibaj je primeren za najrazličnejše namene, celo za rojstnodnevne zabave.

Pri kamišibaju gotovo ni dovolj imeti samo dober butaj, lepe zgodbe in primerne risbe. Pomembno je tudi pripovedovanje …

Vem, da je pripovedovanje poleg ilustracij in občinstva bistven element, ki ustvarja nekak trikotnik, t. i. “kiokan”. Pripovedovalec gotovo ne sme pritegniti vse pozornosti nase, usmerjati jo mora v ilustracije.

S kamišibajem se ukvarjaš dobrih šest let, redno se izpopolnjuješ. Kako gledaš na to svojo ljubezen čez deset ali več let?

Že sedaj ugotavljam, da postajam vedno bolj zahtevna in kritična. Imam srečo, da v skupini kamišibajkarjev skupaj hodimo in rastemo, stalno se izboljšujemo in izpopolnjujemo. Vidim, da so nekateri kamišibaji bolj izkušenih kolegov presenetljivo lepi. Vedno je mogoče biti še boljši! To je moj izziv.