Uvodnik

Vsiljena ženska svoboda

Piše: Jožica Ličen

Pred kratkim me je novinarka vprašala: “Kaj je svoboda”? Vprašanje je bilo zelo nedolžno, vendar sem začutila, da se gospa želi pogovarjati o pravicah žensk, splavu, enakopravnosti, o… skratka o tem, kar vsako pomlad vrabčki čivkajo. Ker je pred vrati 8. marec – dan žena, sem se, preden sem odgovorila, malo poučila. Ker spadam med starejšo generacijo, smo ta dan preprosto poimenovali AFŽ in nepoučena sem v duhu črednega nagona mislila, da je ta praznik nastal leta 1945. Ne bom pisala, kako je bilo, iskreno pa priznam, da mi je žal, da v tistih letih ni bilo ‘strica googla’, da se ne bi pustila zaradi rdečega nageljna imeti za norca.
In ‘stric google’ pravi, da 8. marec praznujemo v 100 državah sveta, praznujemo pa ga predvsem v nekdanjih komunističnih državah in da so ga prva leta praznovali 19. marca… Ojoj, kaj ima pri tem sveti Jožef, res ne vem. Kakorkoli, bili so drugi časi in je bilo potrebno povzdigniti glas; nemška socialistka Clara Zetkin se je za enakopravnost žensk začela bojevati že davnega leta 1889, ki je kasneje na Mednarodni konferenci socialističnih žensk dala pobudo in leta 1911 so ga prvič praznovali v Avstriji, Nemčiji in na Danskem, v Sloveniji pa prvič v Trbovljah. Mednarodni dan žensk (originalno ‘dan delovnih žena’) se na 8. marec praznuje od leta 1917 in sovpada z nastajanjem Oktobrske revolucije.
Resnično so bili časi, ko je bil boj za enakopravnost žensk nujen.
Samo podatek, da je prvi ženski časopis Slovenka začel izhajati l. 1897, leto kasneje je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, pomembna letnica je 1906, ko je prva Slovenka Marija Urbas doktorirala na graški univerzi. L. 1920 je bila pri nas uvedena volilna pravica na občinski ravni tudi za ženske in moške, ki so dopolnili 21 let; splošna volilna pravica pa je bila uzakonjena 1945, in to je tisto, kar ženski daje enakopravnost. Prav je tako, dolga pot, ki je žal, ostala brez kažipota. Prava ženska, mati, žena, delavka ne potrebuje kvot, ker sama ve, kje je njeno mesto.
In tako sem se počasi dokopala do spoznanja, kaj je svoboda. Vendar, ko sem dalje brala podatke, sem začutila, da marsikaj manjka in da se svoboda lahko udejanji med dobrimi ljudmi. Premalo je z zakonom zaukazati spoštovanje, pravico do dela, stanovanja, družine, šolanja in še marsikaj.
Zaradi moje svobode je svoboda drugega kar nekaj:
– V letu 1974 se je politiki zdelo potrebno, v zvezi z ženskim vprašanjem, v ustavo zapisati, da vsaka ženska svobodno odloča o rojstvu otrok. Svobodno? Kaj pa mož, partner, oče otroka? Za vsako rojstvo sta potrebna dva, torej moja svoboda ne priznava tvoje?
– Leta 1977 je bila uzakonjena pravica do umetne prekinitve nosečnosti. Spet vprašanje – koga ali kaj… moja pravica tepta pravico nekoga drugega. Tiste, ki smo pri ginekologu poslušale bitje srčka našega otroka, vemo, koga ali kaj.
Če so to edini problemi sodobne ženske, potem se sprašujem, kaj bo čez 10, 20 let pisalo o nas. Če hočemo, da bo naša slika lik pokončne, izobražene, samozavestne, dostojanstvene ženske, bo potrebno povzdigniti glas za življenje.
Po tehtnem premisleku sem pri svobodi in dobrih ljudeh modrovala: “Kdor postavlja zidove in ograje naravnim človeškim zakonom, postavlja pregrade sam sebi, kajti zid, ograja in zakon proti življenju krati svobodo na tej in na oni strani pregrade”.

06.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!