Vsi verjamemo v sanje

Zgodilo se je pred tednom dni v objemu Kanalske doline. Odpravljali smo se v Avstrijo, v pokrajino Nockberge; za jesenski izlet je bilo seveda že zelo pozno. Nisem jutranji tip. Vse prej. Če gledamo na splošno razširjeno mnenje, da se mladina zjutraj težko prebuja, starejši pa hodijo spat zelo zgodaj, prebujajo pa se ob svitu, sem še vedno najstnica. Zjutraj pač ne gre. Najprej sem se navadila, da preslišim budilko, ki jo imam ob postelji, nato mi je uspelo, da preslišim celo dve budilki. Glasno zvonjenje mi ni prišlo več do živega, tako da sem budnico vsakič prespala. Ravno razmišljam, da bi si kupila radio in nastavila funkcijo bujenja, ker je telefonska budilka vsekakor predraga.
No, in ravno zaradi tega svojega neozdravljivega nagnjenja k jutranjemu spanju sem se tudi tokrat, v krasnem, svežem in prijetno modrem jesenskem jutru, prepozno odpravila proti najvišjemu pogorju v Krških Alpah. Ko je pozno, postanem seveda živčna, jezim se zaradi vsakega zamujenega trenutka, hitim in seveda pozabim doma pohodne palice, zemljevide in jope. Ampak navzlic vsemu mi je tokrat uspelo, vozim se že po Kanalski dolini, ki je meni vedno lepa … Dežuje, lahko že uporabim preteklik, deževalo je, jasni se. Nenadoma me začara mavrica, na levi strani ceste, nad hudournikom Belo. Fella v italijanščini. Take mavrice še nisem videla, tako čiste, tako živih barv. Tako blizu je, da se je lahko dotaknem z roko. Tako velika je, da se lahko skrijem v barve …
Ob mavrici pozabim na izlet, na naglico, na gore, ki me čakajo. Tudi drugi, predvsem avstrijski vozniki, upočasnijo vožnjo, eni se ustavijo ob robu ceste, drugi hitijo na most, od koder se mavrica najlepše vidi. Popoln lok od Dveh Špic čez Belo do zvonika male cerkvice v Šenkatriji. Že na poti slikam, utapljam se v barve, krasne so. Takoj nato zapeljem čez most, kradem trenutke, ujete med sonce in oblake, poskušam, da bi se mavrice dotaknila, da bi videla, ali je nežna kot sanje. In tam, pri zvoniku, se konča. Mavrica. Nekje, nekoč, menda ko sem bila še čisto majhna, sem brala, da je tam, kjer se mavrica konča, skrit zaklad. Torej je zaklad tu, za cerkvenim zvonikom, na gorskem travniku. Zaklad je lahko vse. Včasih sem ga enačila s skrinjo, tako, kot so jo imeli gusarji, polno denarcev, zlata, ogrlic. Menda sem bila v tistih časih srečnejša, kot sem zdaj, bogata nisem bila nikoli in še vedno nisem.
Ko z mosta gledam mavrico, si zaželim, da bi res našla zaklad. A ne skrinje z dragulji. Zaklad mi pomeni srečo. Uresničitev skritih sanj. Zdravje. Vsaj nekaj od tega. Vsaj sanje. Pa naj bodo sanje o sreči, o zdravju, o miru v srcu. Ko gledam mavrico in sem skoraj sredi nje, verjamem, da je ta dan morda res pravi, da bom našla tisti zaklad, ki mi bo pričaral nasmeh na lica. Tisti otroški nasmeh, ki smo ga odrasli že davno izgubili. A vendar vanj še verjamemo. Odrasli … Pa saj odrasli ne tekajo za mavrico.
Ljudje v mavrice, ki prinašajo srečo, in v vsakovrstne vraže verjamemo. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot: V iskanju sreče

Preberi tudi

Praznični odmev

Suzin svet

Praznični odmev

12.01.2020
Spet je med nami črta

Suzin svet

Vrnitev v materino naročje

Suzin svet

Voščilnice

Suzin svet

Voščilnice

02.02.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme